KOMENTAR
V 22/23 številki Narobe sem pisal o primeru izbrisa, ki sem ga doživel na ljubljanski upravni enoti leta 2012. Nedavno pa je v zvezi s tem novinarka Žurnala Tjaša Pureber odkrila grozljiv podatek: tovrstnega izbrisa naj bi bilo deležnih kar 5000 slovenskih državljank in državljanov.
Slovenija je leta 2005 vzpostavila enotno računalniško bazo in vanjo prenesla evidence iz matične knjige. Zaradi tega so bili nekateri slovenski državljani, ki so bili rojeni v tujini, prisiljeni dokazovati svojo upravičenost do ponovne izdaje osebne izkaznice ali potnega lista. Zadeva je postala posebej pereča ravno leta 2012, ko je mnogim potekla veljavnost potnih listov. Za ponovno izdajo dokumentov so namreč nekatere upravne enote od teh žrtev novega vala izbrisa zahtevale izpisek iz tuje rojstne matične knjige, poročne listine, pa tudi ločitvene listine staršev ali pa kakšne dodatne posebne izjave, za katere ni bilo prav nikakršne zakonske podlage. Če žrtve novega vala izbrisa teh dokumentov niso predložile – če niso imele časa, možnosti, ali relativno velikih finančnih sredstev (v mojem primeru, na primer, malo manj kot 400 evrov), jim niso izdali novih dokumentov.
Tovrstno ravnanje oblasti je arogantno in zastrašujoče. Razkriva lahkoto, s katero se ukinja smisel državljanstva: to da so vsi državljani povsem enako obravnavani. Še več, država je skupino v tujini rojenih državljank in državljanov Republike Slovenije tako rekoč prekvalificirala v podanice in podanike, ki morajo vedno znova dokazovati, da so upravičeni do dokumentov, pri tem pa so odvisni od arbitrarne milosti oblasti, da jim to primernost in upravičenost tudi prizna.
Na poizvedbe Tjaše Pureber so pristojni na Ministrstvu za notranje zadeve (MNZ) odgovarjali, da gre za kakšnih 5000 ljudi, kar, po njihovih besedah, ni niti 0,5 odstotka prebivalstva, ki bi moralo biti vpisano v matično knjigo rojstev. Pa lahko tej številki sploh verjamemo? Spomnimo se namreč, da je kar nekaj let veljalo, da je izbris leta 1992 prizadel 18.305 ljudi, po reviziji leta 2009 pa se je izkazalo, da je bilo izbrisanih kar 25.671. Očitno tudi tokrat pristojni organi očitno ne želijo razumeti, da je smisel državljanskih in človekovih pravic ravno v tem, da so enotne in nedeljive ter da so – brez kakršnih koli individualnih izjem – enako implementirane. V dokaz za to naredimo dva kratka miselna preizkusa.
Prvič, pomislite, kako bi reagirali na novice, da so si oblasti treh multikulturnih držav, kot so Nemčija, Britanija in ZDA, privoščile podobno dejanje? Da so torej od podobnega odstotka prebivalstva, torej od 405.000 nemških, 315.000 britanskih in 1, 55 milijona ameriških državljanov zahtevali, da ponovno dokazujejo svojo upravičenost do dokumentov, ki so jim že bili nekoč povsem brez problemov izdani.
Drugič – in da sedaj zaigrajmo na domačijsko noto in razvijmo logiko MNZ do njene skrajne konsekvence – pomislite, kakšna bi bila vaša dolgoročna želja, da se še najprej pokoravate navidez dobronamerni volji in legitimnosti države, če bi naleteli na sledečo vest: »V skladu z novo sprejetim zakonom o družbeni higieni, je slovenska policija danes izvedla takojšno izvensodno usmrtitev 2000 oseb, a ostanite mirni, gre zgolj za 0, 01 odstotka prebivalstva.«
Novi val izbrisa je toliko bolj pereč ravno zaradi prvega izbrisa. Glede na strahote, ki jih je slovenska oblast sejala v prvem valu izbrisa, bi pričakovali, da se bo tokrat izognila udejanjanju etnonacionalistične samovolje. Res je, da bi lahko trdili, da je od leta 1991 slovenska družba, vsaj na ravni vsakdanjega življenja, iz leta v leto čedalje bolj multikulturna. Izvolitev županov, kot sta Zoran Janković in Peter Bossman (prvi je bil rojen v Srbiji, drugi v Gani), domnevno dokazuje, da so lahko tudi »nečistokrvni« slovenski državljani izvoljeni na pomembne politične položaje. Vstop Slovenije v EU leta 2004 naj bi takisto izpričevalo željo po večji odprtosti slovenske družbe. Nadalje, če je na volitvah leta 1991 Slovenska nacionalna stranka dobila kar 10 odstotkov glasov, jih leta 2011 ni dosegla niti toliko, da bi vstopila v parlament … A po drugi strani ravno drugi val izbrisa dokazuje, kako samoumevni postajajo različni diskriminatorni ukrepi. To pa zato, ker zlahka postanejo del tistega, kar je filozofinja Hannah Arendt imenovala banalnost zla. Pri tem namreč nimamo nujno opraviti samo z neposredno in psihološko in/ali politično motiviranim fanatizmom etnonacionalističnega izključevanja, temveč je lahko vmes vsakdanje poistovetenje s prevzetim družbenim in zakonskim redom, ki se ga izvršuje na glede na njegov izvor in morebitne posledice.
Vse večje širjenje nevarne in samoumevne diskriminacije potrjuje najmanj troje dejstev. Po letu 2003 imamo državljanke in državljani, ki smo rojeni v tujini, malo drugačne zaznamke v svojih potnih listih kot tisti, ki so rojeni v Sloveniji. To je podrobnost, ki potrjuje splošno in povsem nesprejemljivo pravilo različne obravnave različnih skupin državljanov in državljank. Poleg tega naj bi obstajala t. i. posebna in, glede na oznako, očitno zloglasna evidenca »X«, v katerem so ljudje, ki imajo domnevno nerazčiščen matični status. Prav tako je po letu 2005 postalo povsem sprejemljivo, da mora ena skupina državljank in državljanov ponovno dokazovati svojo upravičenost do izdaje slovenskih osebnih listin, ne glede na to, da so nekoč že imeli veljavne listine.
Potrebno se je torej zavedati, da se lahko načelo delitve prebivalstva hitro ponovi in poglobi. Morda bomo že jutri nekateri spet deležni posebne obravnave kot, denimo, zelo zgodnjega obiska represivnih organov z vabilom, da se jim naj takoj pridružimo na »informativnem zagovoru« o svojem odnosu do slovenstva. Morda bomo prisiljeni dokazovati svojo upravičenost do redne zaposlitve v Sloveniji? Morda pa nam bo zgolj namignjeno, da je za naše zdravje in za zdravje slovenske družbe boljše, da se za vedno odselimo v tujino? Pri tem je pomembno, da to lahko prizadene kogar koli. Vsak ima v svojem klozetu namreč nekaj, zaradi česar ga lahko država »lovi«, če si to želi.
Foto: micronomics
