Te(r)orija 21

2012 – Kva dogaja?

Dobrih dvajset let po tukajšnji post-socialistični revoluciji je brez večje možnosti napake moč ugotoviti, da se je obdobje »tranzicije« dokončalo. Da bi bilo moč zadeto odgovoriti na vprašanje, v-čem-pa-smo-to-sedaj, ko tranzicije ni več, je treba najprej reči nekaj besed o dvojem: o tistem, kar je bilo pred revolucijo, in o sami revoluciji leta 1989. Šele na tej osnovi bo moč razumeti tudi to Nekaj-Novega (fundamentalno družbenega!), »v čemer« smo se zagozdili sedaj. Najpomembnejše pri tem pa je ne dovoliti več čvekanja o tranzicijah (to je običajni tip družboljubne manipulacije) in vztrajati na tem, da so se revolucionarne zadeve 1989 dokončno stabilizirale. To pomeni vsaj dvoje: prvič, da so »dokončno« razdeljene karte (lastnina, položaji, privilegiji …) neke nove (v osnovi nakupovalne) igre, in drugič, da je nastala povsem nova, ultra hierarhizirana (kastna!) družba-v-razpadanju, s katero moramo sedaj zmoči imeti opravka. To, kar se je pripetilo in v čemer smo se zagozdili, je treba vsaj okvirno skušati misliti. Če tega ne opravimo na ustrezen način, se lahko kvečjemu nemočno namakamo v čedalje bolj množičnih stavkah, demonstracijah …, v čedalje intenzivnejših (in tudi iracionalnejših) konfliktih nasploh.

revolution_600

Postsocialistične revolucije leta 1989

Te revolucije so kot v svojo tarčo merile na socializme nasploh, v »našem« primeru pa na samoupravljanje ali socialistično samoupravljanje. Samoupravljanje je bilo (bolj precizno: hotelo je biti!)  monoliten sistem socializacije produkcijskih sredstev in produkcijskih »načinov«, in sicer na vseh ravneh: od tiste neposredno produkcijske sistematike v pomenu industrijskega tovarništva pa vse tja do območij »kulture« in pomanjkanja politike. (Monizem in politika se izključujeta, reči politika pomeni namreč – v grščini – isto kot reči pluralnost). Samoupravljanje je »temeljilo« na projektu »socialne enakosti«. Cilj socialne enakosti je bil že v samoupravljanju (in s samoupravljanjem) dosežen (stanovanja, hiše, bolnice, šolstvo, pokojnine, počitnice, delovni čas …, »socialna varnost«) na najboljši način izmed vseh doslej obstoječih socializmov. Prav zaradi tega je samoupravljanje tudi »propadlo«, saj je že bilo doseglo svoj vrh, s tem pa izpolnilo svoj »program«, svoj poglavitni cilj.

Tisto »mesto«, na katerem je samoupravljanje zares »propadlo«, je bil pojav več-kot-potrebe po politični enakosti (equality). Ta je nastajala znotraj desetletij uspešne graditve in tudi zgraditve socialne enakosti. Politični enakosti (brž ko se pojavi) pa noben in nikakršen program socialnega in družbenega ne zmore ustreči, tudi ne program socialne enakosti na način samoupravljanja, in sicer zato, ker se »tisto politično« giblje na drugih in drugačnih ravneh kot pa to velja za »socialno« (in družbeno). Na splošno za socialno in družbeno (tudi za socialno enakost) lahko rečemo, da je to zadeva potreb (needs), njih »zadovoljevanja«, medtem ko je za politično enakost moč in treba reči, da je to tisto, kar zadeva ob željo (desire). Kolikor bolj željo zatiraš – to je naloga tudi današnjega tipa post-socialističnega gospostva, ki stavi na nakupovanje – toliko bolj želja raste in uspeva, in sicer vse tja do neznosnosti in pokanja. Socialistično samoupravljanje torej ni propadlo zato, ker (da) je umrl Tito – saj to ni bil »biološki sistem« – marveč zato, ker je bilo že v veliki meri uresničeno tisto, kar si je zastavilo kot svojo temeljno nalogo. Samoupravljanje je odmrlo točno takrat, ko se je samo-izpolnilo. To pomeni, da se je na neki način samoukinilo.

Drugače pa je bilo seveda z »državo« in njenim razpadom ter z nastankom »novih držav« na pogorišču SFRJ. To je moč povezovati s smrtjo Tita in zatorej tudi na neki način z »biološkimi« zadevami (z vprašanjem avtoritete in suverenosti), a se s tem tukaj ne morem ukvarjati.

Samoupravljanje in/ali socialna varnost

V prvem približku je številne revolucije  leta 1989 (tudi to na Slovenskem) moč razumeti kot postsocialistične revolucije. A kaj to pomeni? Nikakor ne tega, da je šlo za prehod iz socializma v kapitalizem (kot o tem blebeta vesoljna gmajna tukajšnjega družboslovnega nemišljenja) in tudi ne zgolj tega, da je šlo za prehod iz Jugoslavije v Slovenijo. Šlo je za tisto, kar je bilo (in ostaja!) vsebovano v prehodu iz »kraljestva socialnega« v neko drugo in drugačno kraljestvo (denimo kraljestvo kupca ali kaj podobnega, kot to danes lahko »s ponosom« odkrivamo). Kraljestvo kupca je tisto, kar je treba šele zmoči opredeliti in misliti, o čemer pa več v nadaljevanju (in na drugih mestih). Postsocialistična revolucija je – večji del na način slona v trgovini s porcelanom – neusmiljeno udarila v same temelje socializma in jih je tudi uspešno raztreščila. Kaj so bili (in ostajajo) temelji (vsakega) socializma? Odgovor je preprost: takšna ali drugačna »socialna enakost«, socialna varnost. Drugače rečeno: postsocialistična revolucija je zrušila socialno enakost, socialno varnost! Ta destrukcija ni bila »slučajen dosežek«, pač pa je točno to bil (in ostaja) ključen koncept postsocialistične revolucije same. Točno to je tisto, kar je ta revolucija tudi nadvse uspešno dosegla.

Tisto, kar je tukaj bistveno razumeti, je torej dvoje: »oblikovanje samostojne države« je bila forma, ki je bila uspešno dosežena. Tisto, kar pa je bilo za tem/pod tem zakrito (namerno ali ne, vseeno), pa je razcefrana strukturacija (sistem) »socialne enakosti« (socialna varnost), sredi katere se dandanes vse bolj uživaško namakamo. Rečeno drugače: temeljni projekt postsocialistične revolucije je bil nadvse uspešno dosežen (ravno tako kot tudi temelj socialistične revolucije) in bil je dvojen. Po eni strani je bilo to oblikovanje samostojne države (o tem se je blebetalo v neskončnost), po drugi pa je šlo za zrušitev socialne enakosti/socialne varnosti (o tem se je striktno molčalo). Socializma namreč – točno v tem je hakelc – ni moč zrušiti, ne da bi hkrati zrušili tudi sistema in strukturacije socialne enakost, socialne varnosti. Zakaj ne? Zato, ker je to kvazi-dvoje pravzaprav eno in isto. To je le dvoje različnih imen/načinov, da rečemo eno in isto. Samoupravljanje, skratka, je bilo (isto kot) sistem socialne enakosti!

Kje smo zdaj in kva dogaja?

Smo na otoku sreče! To pomeni tole: smo v samostojni državi, integrirani smo v »evro-atlantske integracije« in oboroženi z evrom, hkrati pa se nahajamo na čedalje bolj dislociranem in smrdljivem pogorišču (socialistične, samoupravne) socialne enakosti in/ali sredi razcefrane socialne varnosti. Drugače rečeno: smo v ne-varnosti!

Do tega je prišlo preprosto: na mesto socialne enakosti/socialne varnosti je bila dosežena »lastna državnost« in pa tisto, kar so »politične svoboščine« (liberties) – to je tisto, kar je treba razumeti kot »politike tehne«, torej volitve, stranke, parlament … – in »politična varnost«. In točno to je tisto, v čemer danes srečno životarimo. Srečno? Seveda, saj smo vsi svobodni (liberties učinkujejo tako tukaj kot v ZDA!). Povsem drugo vprašanje (ki ga pustim za neko drugo priložnost) pa je tole: ali je to v zvezi z »liberties« tisto, kar smo tudi zares hoteli in v kar nas danes (zaman!) prepričujejo vsakokratni gospodovalni gospodarski gospodarstveniki, torej menedžerji.

Prej sem že omenil, da je samoupravljanje propadlo zaradi tega, ker je izpolnilo (ne pa zato, ker ni izpolnilo!) svoj program socialne enakosti/socialne varnosti. Rekel sem tudi, da je za tem sledila želja po politični enakosti. Štos, s katerim imamo opravka v primeru postsocializma,  je preprost in ga je moč (na kratko in v približku, seveda) opredeliti takole: na mesto politične enakosti (to je tisto, česar celokupna družboljubna »alter scena« še zmeraj ne šteka, in tudi tisto, okoli česar se vrti vprašanje GLBT, Romov in še marsikatero drugo izmed »majhnih narativov«) smo s post-socializmom »fasali« politično svobodo (liberty) ter ekonomske in socialne svoboščine (freedoms). V čem je torej haklc? V temle: tam, kjer naj bi šlo za enakost (politično, pravno, tudi socialno …), smo mi »fasali« svobodo in svoboščine (med drugim tudi politične – v pomenu politike tehne). Točno to je tisto, v čemer se danes namakamo, in s čimer sploh ne vemo, kaj naj bi storili. Prav zaradi tega se tudi počutimo tako bedne in »izgubljene«. Vegetiramo na nothing-to-be-done način, kot bi dejal Beckett.

Za kakšen obrat gre, v čem je torej finta? Finta je prosta kot pasulj in je hkrati prostaška, saj premore elemente rokohitrstva (od tukaj občutek prevaranosti, ki je danes tako eksplozivno množičen): na prvi – in ključni, najtežje razumljivi ter najbolj (tudi namenoma) zakriti – ravni gre za to, da smo namesto (socialne) enakosti »fasali« (politične) svoboščine (»zatavšali« smo svečo za rog). Na drugi ravni – tako bleščeče vidni, da nam njen odblesk zakriva vse drugo – pa smo namesto države dobili anti-politčno, družbeno sistematiko republike, ki je vključena v Evropo in Nato (ter še z evrom povrhu). Točno v tem dvojem smo obtičali in nič ne kaže, da bi se od tukaj sploh lahko premaknili. Poanta, ki jo je v zvezi s tem treba izvleči, pa je tale: iz območja moderne enakosti (in skupnosti), ki je nujno zgolj socialne narave, smo presedlali naravnost v postmoderno svobodo (in družbo) radikalne socialne neenakosti in t. i. političnih procesov (political process) republikanizma. Izkazalo se je namreč – kot da bi tega ne vedeli že poprej! -, da svobode pač »ni moč namazati na kruh« in da je tisto, kar smo dosegli, pravzaprav bilo in tudi ostaja goljufivo. Heglova cinična »zvijačnost uma« je – ponovno – bila (in ostaja) na delu. Kratko malo: »dobili« smo točno tisto, kar »smo« tudi hoteli. In sedaj smo ravno s tem nezadovoljni. Zakaj smo nezadovoljni? Preprosto zato, ker smo dobili to, kar smo si želeli. Jamranje, češ da ni več »socialne enakosti«, je točno to: zgolj jamranje. Ostro rečeno: če smo se (pre)pustili biti-otroci in dovolili sirenam goljufive anti-politične svobode (political process) republikanizma, da nas zapeljejo, je sedaj na vrsti to, da použijemo neizmerno verigo presežnih infantilizacij, ki jih bo na nas trenirala ta ali ona (leva ali desna, vseeno) vlada, in sicer v neizmernost. In točno to je brutalno »vse«, znotraj česar se tukaj in zdaj kuhamo v šele začetno konfliktnem letu 2012. Kuhamo se namreč v svoji lastni, Eigentlichkeit-omaki lastne political-process-svobode. Tako je dobro, tako je, nenazadnje, tudi prav. Naj bo kazen vzgojna!

Kva pa zdaj?

Kaj torej sedaj, po takšni postavitvi »mišljenja-brez-milosti«, kot sem ga skiciral zgoraj? Nič posebnega: še ta zgornji premislek je treba »domisliti«, in sicer na ravno tak brez-milosti-način. Pri vsem zgoraj skiciranem gre pravzaprav za nekaj ultra-preprostega: potem ko smo fasali svobodo (in izgubili socialno enakost/socialno varnost), je sedaj napočil čas, da točno to pridobljeno svobodo in svoje neizmerne republikanske svoboščine vzamemo zares. To pomeni, da se lotimo delovanja v smeri politične enakosti (beri: demokracije). Točno to je namreč tisto, kar smo bili »pozabili« iz revolucije leta 1989 (»zamenjali« smo boj za demokracijo v tistega za republiko/republikanizem!), oziroma kar so nam slastno pojedle sedaj etabilirane kobilice tukajšnjega narodnjaštva in liberalizma, ki se namakajo v postkapitalistični večvrednosti in ultra-socialni-varnosti. Vsemu temu se, če imate malo boljše želodčke, lahko reče tudi drugače: čas je, da »svojo demokracijo« (in svobodo) – to pomeni republikanizem nakupovanja – vzamemo zares in da pokukamo čez samo-zabijajoče planke svobode in svoboščin (political process), ki so lahko le še tehnične in tehnike republikanizma. Šele tukaj (in zdaj) – torej če se lotimo političnega delovanja za demokracijo (ki smo jo »izgubili« nekje na poti) – se bo namreč pokazalo, koliko je koga v hlačah, koliko pod hlačami, kdor pa je (ali šele bo) izletel dobesedno ven iz hlač. In to je vse? Ja, to je vse! Kajti brž ko začnemo politično delovati, nam bo – podobno kot leta 1989 ali katerega koli drugega leta – naproti prišla medijska moralka in družboljubne čenče, take ali drugačne obsodbe vrlih družboslovcev, RKC (v osemdesetih je to vlogo opravljala partija), policija itd. Morda se bo tej procesiji vnebovzetnih družbenih bitij pridružila tudi ta novo-komponirana vojska … Točno to je tisto, s čimer bo – nolens volens – treba tako ali drugače zmoči imeti opravka, saj se tisto »opuščeno« in bojda »pozabljeno« iz preteklosti (boj za demokracijo in politično enakost!) zmeraj nujno povrne nazaj in se naseli v vsakokratni sedanjosti, in sicer kot Želja.

Skratka: nasvidenje in lepo se imejte v naslednji revoluciji, ki ji bo šlo (že sedaj ji gre!) za politično enakost in demokracijo. To je tisto, kar tokrat ne bo več moč kar tako »pozabiti« in prepustiti na milost in nemilost Velikim družboljubcem in Še-Večjim družboslovcem. Kajti to je tisto, kar se nam je že pripetilo leta 1989, ko so nas zapeljali v prastaro anti-politično klavnico liberalizma, narodnjaštva in menedžerizma, v fundamentalni republikanizem, ki se kaže kot le še nesmiselna nakupovalna telovadba in/ali vegetiranje družbenih bitij-zombijev.

Tags from the story
More from Tonči Kuzmanić

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja