Kolumna Tratnik
V intervjuju, ki je objavljen v tej številki, dr. Renata Salecl omeni, da ljudje najbolj nasprotujejo pojavu, ki v njihovem okolju sploh ni zelo razširjen in poznan. Največji porast antisemitizma je bil tako med 2. svetovno vojno prav tam, kjer je bilo malo Judov. Podobno opažamo neverjeten angažma proti homoseksualnim staršem ter gejem in lezbijkam nasploh ob zdajšnji razpravi o novem Družinskem zakoniku pri nas. Kar naprej nekdo z ognjem, mečem in s križem maha proti lgbt-populaciji, češ da je te že preveč oziroma da je preveč »izpostavljanja«. V resnici je v javnosti viden zelo majhen odstotek te populacije. Čeprav smo že večkrat omenjali, kako mila in spodobna prireditev je naša Parada ponosa, je že slišati mnenja, da bi že bil čas, da se jo »ukine«, saj po sprejemu vseh pravic naj ne bi bila več potrebna. Potem bo tudi nasilja kar konec ali kaj? Pa kaj še!
V otroštvu so bila zame najmočnejša doživetja prav srečanja z ljudmi, ki so nekako odstopali od večine. Prav zato, ker jih je bilo tako malo, se je o njih tudi malo vedelo, če pa se je že govorilo o njih, sta bila pogosto prisotna nerazumljiv strah in občutki zmedenosti, ki so še kako dobro gojišče za sovražne projekcije.
Na poletni šoli ženskih študij, na kateri sem bila pred leti, smo bile udeleženke naprošene, naj napišemo kratek spis o prvem srečanju z drugo raso ali etnično skupino. Najprej sem pomislila, da so take izkušnje pač značilnejše za Američanke ali zahodnjakinje. Šele potem sem se domislila, da je bila zame prva etnična skupina, razumljena kot »druga«, romska populacija. Le da nisem pomislila, da so bili »Cigani« tisti drugi, o katerih je vladalo neko ločeno mnenje o njihovih skupinskih značilnostih. Predvsem pa zmeden odnos do njih: veljali so tako za lene in neresne kot za izjemno glasbeno nadarjene in za dobre kuharje. Iz otroštva se spomnim, da je bil najbolj cenjen tisti zrezek s česnom, ki se mu je reklo »cigan pečeni«. Si predstavljate, da bi se zrezek imenoval »slovenec pečeni«, in da se za to ne bi nihče zmenil?
Ker sem bila rojena v narodnostno mešani družini, se mi Bosanci, Srbi ali Makedonci niso zdeli nič kaj drugačni, pa še v isti državi smo takrat živeli. Šele ko sem začela gledati televizijo in se naučila brati, sem ugotovila, da se v oddajah in knjigah uporablja neki drugi jezik, tisti slovenski. A ker smo živeli v Prekmurju, kjer večina govori prekmursko, se nam naše narečje seveda ni zdelo nič posebnega. Šele kot šolarji smo se na kakšnih izletih ujezili, ker so nas učenci in učenke iz drugih delov Slovenije zaradi naše govorice nemalokrat razglasili za Međimurce ali pa celo za Madžare – ki smo jim v prekmurščini sicer rekli »Vogri«.
Mojo pozornost so prav tako pritegnile lastnosti, opisane s skorajda pravljičnimi živalskimi oznakami, denimo, zajčja ustnica ali volčje grlo. Moja otroška pamet je verjela, da so se nekateri ljudje resnično rodili z živalskimi telesnimi deli, že zato, ker je bila ta oznaka zanje prevladujoča, in ker mi ni nihče ničesar pojasnil. Ravno tako nisem docela razumela, kaj je bilo s tisto »žensko, ki je nema«, saj se je vendar lahko pogovarjala, ko je prišla na obisk. In za jecljavce sem iz neznanega razloga mislila, da jecljajo zato, ker jih je nekoč udarila strela.
Dolgo nisem razumela koncepta hendikepa, in še dlje časa nisem razumela, da je ta pravzaprav univerzalen. Ne spomnim se niti, da bi v otroštvu videla ljudi na vozičkih, kvečjemu kakšnega »kripla« z berglami. Ko pa sem pri sedmih letih s starši potovala v Srbijo, sem na vlaku prvič videla človeka brez nog, ki je hodil z rokami. Moji mami je bilo nerodno, ker sem ga gledala prostodušno radovedno, saj preprosto nisem mogla verjeti, da je to mogoče. Vedela sem že, da imajo ljudje lahko kakšne živalske telesne dele, nikakor pa ne, da so lahko tudi brez njih. Po mamini skrbi za moje lepo vedenje mi je bilo jasno, da se na take ljudi ne odzivaš in jih ne gledaš, vsaj ne očitno. Pozneje mi je bilo kulturno posredovan še običajen odnos do hendikepiranih – da se ti morajo smiliti.
Seveda, v mojem kraju v času mojega otroštva ni bilo temnopoltih. Ko pa sem nekega sončnega dne stala na svoji ulici, za katero se je do naslednje vasi in bolnišnice raztezalo velikansko polje v državni lasti, sem prvič videla črnca. Hodil je po oddaljeni makadamski cesti od bolnišnice proti mestu in njegova črna koža se je bleščala sredi rumene prekmurske pšenice. Če bi znala, bi o tem napisala pesem. Doma so mi povedali, da to ni črnec iz ameriških filmov, ampak afriški zdravnik, zaposlen v soboški bolnišnici, in odtlej sem vsak dan ob isti uri stala na ulici in čakala na črnega zdravnika v pšeničnem polju. In zatem sem vsak dan stekla v hišo, vpijoč: »Stara mama, videla sem črnca!« In vsak dan me je začudilo, ker se za to ni nihče kaj preveč menil.
Da imamo v našem kraju tudi dva pedra, mi zelo dolgo ni povedalo nič, le čutila sem, da naj bi bilo to nekaj groznega, a tudi smešnega. Ravno tako nisem razumela pritajenega govorjenja o skrivnostnih »Židovih«, saj je bilo navsezadnje prav na naši ulici staro judovsko pokopališče. Ko sem le videla prvega, pst!, Juda, nikakor nisem mogla ugotoviti, kaj naj bi bilo na njem takega, da bi zahtevalo strah in šepet. Sama sem se bala in izogibala le pijanih ljudi, zato ker so bili mnogi od njih glasni, majavi, in ker so te lahko imeli tako radi, da so te preveč uščipnili v lica.
Najbrž so bili edini drugačni ljudje, ki se mi niso zdeli nič posebnega, mrtvi ljudje. Že od malega sem bila vajena s staro mamo hoditi kropit umrle sorodnike ali znance na parah. S sošolko sva se iz šole vračali domov skozi mestno pokopališče in vsakič zavili v vežico pogledat nove mrtvece. Čeprav naju je uslužbenec večkrat pregnal, ker se mu je najina radovednost zdela nespoštljiva in ker smrt ni za otroke.
Tudi sama sodim v glbt-manjšino, s katero večkrat posedamo pred Cafejem Open. In včasih se nekateri mimoidoči ustavijo, s prstom kažejo na nas ali pa navržejo kako opazko. Dvomim, da je večina teh tako mladih, da bi lahko potem stekla domov in vpila: »Stara mama, videl sem lezbijke in geje!«
A sem že napisala, da Parada ponosa pri nas bojda kmalu ne bo več potrebna?
