KOMENTAR
To, kar boste prebrali, je sveta resnica. In sveti resnici ne sme nihče oporekati. Ker je sveta in temelji na resničnih pričevanjih, na zaprašenih (ob robovih požganih) listinah naših prapomarančnikov, na mojih osebnih izkušnjah, na izkušnjah mnogih naših bratov in sester pomarančnikov ter navsezadnje na neposrednih znanstvenih dokazih o človekovi odvisnosti od C-vitamina.
Zgodilo se je pred malo več kot 6000-imi leti, ko se je vsemogočna Pomaranča, ki je že dolga neskončna tisočletja sama samcata prebivala znotraj ničnega prostora, odločila, da si bo priredila največji dobrodelni resničnostni šov vseh časov. Začela je z izgradnjo infrastrukture, od vesolja do Sonca, kasneje se je lotila Zemlje in pa še Lune. Za bolj estetski videz prizorišča je po pustem vesolju raztresla še drobne sijoče, svetlikajoče se frnikole.
Projekt je bil za Pomarančo zelo naporen, saj se je odločila, da bo na Zemljo v dobrodelne namene postavila približno 40 milijonov živečih vrst. Milijonček gor, milijonček dol, na koncu ni več štela. Za konec je ustvarila še človeka, ki ga je opremila z nevidnim kontrolnim čipom, s katerim bo lahko nadzorovala njegove misli in dejanja, saj se je bala napak v procesu uporabe človeških možganov. Megalomanski projekt se je zaključil uspešno, vsi podizvajalci so bili plačani do roka, in resničnostni šov se je lahko začel.
Vsemogočna Pomaranča je tako naslednjih 4000 let opazovala dogajanje na Zemlji in preko nevidnih kontrolnih čipov nadzorovala misli in dejanja ljudi ter jim včasih sugerirala pri njihovih odločitvah. Ker je to počela na skrivaj, je le redkokateri človek znal ceniti in spoštovati njen trud, kar pa ji ni bilo ravno pogodu.
Nenadoma pa so se na Zemlji začele dogajati spremembe. Množica ljudi z Bližnjega vzhoda je zaradi okvarjenih nevidnih kontrolnih čipov začela verjeti, da je svet pod nadzorom Vsemogočne Limone. Njena risba se je začela pojavljati na vseh javnih mestih, ljudje so se začeli združevati v njeno čast, nov modni hit pa je postala rumena barva.
Takrat pa je Pomaranči prekipelo.
Odločila se je, da se bo na Zemlji pojavila v telesu pomaranče in dala vsem vedeti, kdo vodi ta resničnostni šov. V gramozni jami je ustanovila šolo, kjer je svojim učencem razlagala o nastanku svojega megalomanskega dobrodelnega projekta in učila temelje Pomarančizma.
Pomarančizem(-ma) -m – monoteistična religija, ki temelji na naukih Pomaranče. Pripadniki pomarančizma se imenujejo pomarančniki in verujejo, da je Zemljo ustvarila Pomaranča, zaradi vzpostavitve največjega dobrodelnega resničnostnega šova vseh časov.
Pomarančniki sprejemajo Pomarančin nauk o ljubezni do C-vitamina, nenasilju nad sadjem, spoštovanju drugačnih vitaminov in odpuščanju pregrešnih misli o naravnem pomarančnem soku. »Ljubi drugo pomarančo, kakor ljubiš svojo.«
Vsak učenec je po opravljenem izobraževanju pridobil dodatni nevidni čip, v katerem je bil vgrajen virus za prenos vsebine in virus za neskončno ponavljanje temeljev Pomarančizma.
Nekega random dneva, 2010 let nazaj, pa je med poukom prišlo do strašnega incidenta, saj je Vsemogočno Pomarančo v telesu pomaranče napadla skupina ljudi, večina pripadnikov Vsemogočne Limone. Iz njenega telesa so naredili naravni pomarančni sok, zato ji ni preostalo drugega, kot da se vrne nazaj na svoje mesto globoko v vesolju, saj je bilo pomarančno telo izgubljeno. Tako je na daljavo opazovala delovanje drugega vgrajenega nevidnega čipa pri ljudeh. Nevidni čip št. 2 je imel fantastične rezultate, saj sta virusa prenosa vsebine in ponavljanja temeljev Pomarančizma v eni minuti okužila skoraj toliko ljudi, kot današnji vrhunski računalniški virusi. Prenos virusa pa je bil iz minute v minuto še hitrejši.
Pomaranča je bila zadovoljna, saj je bila končno deležna pozornosti, ki si jo je zaslužila kot kreatorka največjega dobrodelnega resničnostnega šova v zgodovini.
Ožeta pomarančna lupina je v čast njenega bivanja na Zemlji postala simbol Pomarančizma. Ljudje so začeli graditi oranžne objekte, pomaranča pa je postala sveti sadež, ki ga ni bilo dovoljeno olupiti ali razrezati. Pomaranča je bila še bolj zadovoljna, saj je vedela, da se bo zaradi svetosti pomarančnega sadeža, povečala poraba limon in ostalega sadja.
—
Lahko kdo dokaže, da zgornji prispevek ni resničen? Zakaj bi potem jaz dokazovala, da je resničen? Jaz verjamem. Verjamem v Pomarančo, s katero imava poseben bond, ki ga vsakodnevno vzdržujeva preko nevidnih čipov. Nisem je sicer še videla, vendar vem, da obstaja, saj se v naravnih zakonih »razodeva tako izjemen Um, da je pred njim vsaka človeška misel le zelo bled odsev« (A. E.). In ta Um je lahko samo Pomarančin. Vem, ker čutim in ker verjamem. Ko bom umrla, se bom kopala v izobilju naravnega pomarančnega soka. Kje boste pa vi? Zamislite se in postanite član Oranžne Institucije tudi vi. Vaše donacije sprejemamo na TRR : P-O-M-A-R-A-N-Č-A. Z vsako vašo donacijo bo vaš naravni posmrtni pomarančni sok še slajši.
—
Živimo v 21. stoletju, pa vendar odrasli ljudje še vedno verjamejo v pravljice. Verjamejo v pravljice, stare več tisoč let. Kot da sta se razvoj in znanost ustavila v tistem trenutku in se od takrat naprej ni zgodilo ali odkrilo prav nič novega. Pa vendar se ti isti ljudje naokoli ne vozijo več s kočijami, ampak se zjutraj usedejo v nissana.
Moja pravljica je verjetno žalitev za njihovo pravljico. Pa ne razumem, zakaj, ker se mi zdi moja pravljica ravno tako dobra kot njihova. Razumem, da ima njihova pravljica veliko daljše besedilo, da je njihov PR veliko bolj izpopolnjen od mojega ter da so njihovi nevidni čipi tehnološko veliko bolj dodelani od teh v moji pravljici, pa vseeno ne razumem, zakaj je njihova pravljica svetejša od moje in potemtakem nedotakljiva.
Danes lahko javno kritiziramo prav vse strukture, institucije ter prepričanja v tej državi, razen tistih, ki imajo poseben status nedotakljivosti. Svete nedotakljivosti. Nikakor ne sme nihče povedati na glas, da živimo v svetu, kjer več kot polovica prebivalcev in prebivalk še vedno verjame, da je Zemlja stara manj kot 10.000 let, in da s tem nekaj ni v redu. Nevidni čipi so kot virus zavladali planetu, najbolj problematično pa je, da novorojenci nimajo možnosti odločanja o njegovi vgraditvi.
