KOMENTAR
Foto: Nada Žgank/Memento
Med vsemi, ki teptamo domačo zemljo, ne boste danes našli nikogar, ki bi si drznil zagovarjati legitimnost in legalnost kršenja človekovih pravic. Vsi, od predsednika do zadnjega člana primčeve t. i. civilne iniciative, bodo na vprašanje, ali je človekove pravice nujno spoštovati, odgovorili pritrdilno. In vendar se, ko skušamo te univerzalne, nedeljive in neodtujljive pravice udejanjati v življenju, raztreščimo ob prvi fasadi Potemkinove vasi.
Ustavno sodišče je konec leta 2011 odločilo, da posledice zavrnitve Družinskega zakonika (DZak) na referendumu ne bodo protiustavne. Logično: če zakonik na referendumu pade, zavrnjenega leto dni ni dovoljeno urejati; če je potrjen, se ga prav tako leto dni ne more uporabljati. V čem je problem? V tem, da Ustavno sodišče ve, da 26. marca 2013 Državni zbor ne bo sprejel istega/novega DZak, ampak bo takrat v najboljšem primeru šele začel z zakonodajnim postopkom, ki bo trajal leta. Sodnice in sodniki vedo, da bodo LGBT-državljankam in državljanom zato še leta kršene osnovne pravice. Ustavno sodišče tudi ve, da Državni zbor že več kot 3 leta zamuja z odpravo neustavnosti 22. člena Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti (ZRIPS) in da bo desnica v zavezništvu s katoliško cerkvijo naredila vse, da bo odpravljanje neustavnosti trajalo do armagedona. Pri tem jim sodišče tudi »malo« pomaga, saj že skoraj poltretje leto ni odločilo o vprašanju neustavnosti ZRIPS-a. Varuhinje in varuhi ustavnosti vedo tudi, da desni še nikjer na planetu niso odpravili sistemske diskriminacije LGBT. Vsakomur, ki zna šteti do pet, je jasno, zakaj se SDS s tolikšnim zanosom hvali, da so prva desna vlada v vesolju, ki je uredila položaj homoseksualcev. Ker ga je uredila po svoje. Tako, da je natrosila nekaj drobtinic, temeljne socialne pravice, zaradi česar zakon sploh potrebujemo, pa v celoti namenoma prezrla. Še več, ZRIPS je zasnovala tako, da ga je, zaradi taksativnega naštevanja pravic, nemogoče popraviti tako, da bi celovito urejal raznolike okoliščine, v katerih se v vsakdanjem življenju znajde istospolni par, kot je to za heteroseksualne pare urejeno v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Vlaganje pobud za presojo ustavnosti pa je oteženo, ker je ZRIPS prazen in temeljnih pravic ne vsebuje, zato je (skoraj) nemogoče pred Ustavnim sodiščem trditi, da jih krši. Snovalci ZRIPS-a so načrtno sprejeli protiustavni zakon, mi je nekoč v obraz zabrusila Alenka Jeraj (SDS). Vedeli so tudi, da pri nas ni parov, ki bi se bili pripravljeni izpostaviti in dokazovati protiustavnost. Če so, nimajo denarja za odvetnike. Seveda pa ga ni SDS-ovca, Nsi-jevca ali SLS-ovca, ki bi si ob aktivnem prizadevanju proti človekovim pravicam LGBT, upal na glas reči, da teh pravic ni treba spoštovati. Na podobno hierarhijo pravic v svojem šestletnem mandatu ni bila imuna niti Varuhinja. Zagovorniku načela enakosti pa so vlade, leve in desne, razbile zobe. In podobno bi lahko zapisali o izbrisanih, Romih, nepriznanih manjšinami, prosilcih za azil … Vladajočim so, dokler se državljani ne koljejo, človekove pravice kot katolikom Kristusov nauk. Fajn se sliši, v realnem življenju pa, ko ga jebe. Zakaj na to pristaja tudi večina istospolno usmerjenih, ki pohlevno sprejema poniževanje in ostaja pasivna, čeprav bi (anonimizirana) aktivnost vsakogar lahko premikala gore, pa … pitaj boga?!
