Dragi moji pogrebci in pogrebke!

KOLUMNA

Mitja_-_netNaj vas še poslednjič spravim ob živce. Tokrat res zadnjič. Ne prenesem osladnega čaščenja mrtvih in sluzavih govorov, kjer je izpuščena vsa hudobija pokojnika. Kjer je vse poštirkano od rojstva do smrti, kjer kraljuje sprenevedanje in se zamolči vse nespodobno, čeprav je bilo ravno to za življenje trupla bistveno. Ko sem bil še živ, sem na vseh pogrebih ob takih pocukranih floskuladah, ki so opevale pokojnika, tudi če je bil svinja, vrtel oči, in bi zdaj tudi kot pepel poskakoval po žari, če bi kdo začel »Dragi Mitja! Bil si dober človek.«. Preventivno sem si zato kar sam spisal svoj pogrebni govor. Pa naj ga prebere kak seksi medo ali pa Salome, sicer boste vsi popadali v grobove od dolgčasa. Imam namreč toooliko povedati sebi v slovo. Pa začnimo!

V resnici sem bil strahopetec. Nekje v plenicah so mi dali vedeti, da preži zunaj nevarnost samote. Morda so me puščali preveč pri starih starših, morda samega, ker so morali »delati, da bo meni dobro«, morda so me premalo privijali k sebi, morda sem moral biti preveč Primožek, da ne bo mamica žalostna, morda pa je bilo vsega preveč, morda nič od tega in sem bil samo tako »nagnjen«. Od malega me je premetavala tesnoba pred občutkom niča, ko sem pred spancem buljil v les posteljne ograde. Kaj je po smrti? Kaj če ničesar ni in preprosto prenehamo? In ostanemo sami v niču vesolja. Kaj če so naša življenja res samo takšna banalna naključja? Strah, da ni smisla, da ne bom ljubljen, da bom sam, osamljen … me je zgradil in uničil. Nikoli mu nisem bil kos. Zato sem vedno v sebi ubijal zmagovalca. Zmagovalci so nevarni. Poraženci pa zbujajo usmiljenje. Nikoli nisem čisto zares potolažil tistega prestrašenega jokajočega smrkavca v sebi. Nikoli čisto zares tudi nisem notranje odrasel. Nikoli postal mogočni hrast, čeprav sem prav po tem ves čas koprnel. Nekje sem slišal, da moraš biti dober, da moraš ljubiti svojega bližnjega, kot samega sebe in sem nasedel. Vse življenje sem ponavlja to mantro, samo zato, ker se je bilo preveč boleče spopasti s čiščenjem starih gnojnih ran, s šivanjem otroškega mesa, s krvavim cvrčanjem peroksida na živih ranah. No, ne rečem, da ni dobro biti dober in ljubiti svojega bližnjega, kot samega sebe. A ne bolj od samega sebe. Ne na račun samega sebe. Jaz pa sem se namesto temeljnega spopada s sabo, raje trudil biti všečen. Da me bodo imeli ljudje radi, da ne bom ostal sam, osamljen, zapuščen, pozabljen, osovražen. In sem raje vse življenje plačeval ceno podrejenosti in poniževanja. Teptal sem sebe in dovolil tudi drugim, da me malo pohodijo. Jebenti, kako sem se zajebal!

Zdaj pa dobro poslušajte: »Gej, gej, gej, gej, gej! Homoseksualec, peder, toplovodar, ritopik, buzerant, homič, narobe zvezan, uni.« Gremo skupaj! »Gej, gej, gej, gej, gej!« Kje so roke? »Gej, gej, gej, gej, gej! Istospolen istospolnik, istospolnež istospolniški, spolno usmerjen, homosesalec!« In na vse pogrebe tega sveta, kjer je bila homoseksualnost mrliča zamolčana! Ker se ne spodobi, ker ne sodi v naš prostor, v naravni okvir slovenske identitete. »Gej, gej, gej, gej, gej!« Ker sem bil peder, nisem mogel biti vsem všečen. Zato me je prav homoseksualnost osvobodila samega sebe. Pa sem jo večkrat poskušal potlačiti. In še dolgo v sebi tlel kal ponotranjene homofobije. Šel sem celo tako daleč, da sem zapadal v identifikacijo s sovražnikom. Grozna štala! A mi ni uspelo dokončno pokončati sebe! Homoseksualnost me je rešila. Zame je bila vse življenje, kot neprekinjena terapija, poglobljena psihoanaliza, ki je trgala vse spone, ki so mi jih nadeli vzgoja, okolje, religija! Zato sem se tako trdno oklepal aktivizma, ker me je nenehno osvobajal verig, ki so mi jih kar naprej hoteli natikati. Ha! Cesar je nag! Pa so počili okovi. Cesar je nag! Cesar je nag!

In homoseksualnost mi je prinesla ljubezen. Ljubil pa sem. O, ja! V resnici tako globoko samo enega, tudi če sem se kurbal po medvedji sceni, da je špricalo od poželenja. Čakal sem četrt stoletja in dočakal. No, malce mi je pomagala psihiatrija. Saj poznate tisto o Ruglju, ki mi je pripeljal Vikija. Sopotnika. Prijatelja. Moža. Naprej ne gre z besedami. Za to zgodbo je bilo vredno. (To seveda pišem v fazi, ko z Vikijem nisem skregan, čaprav sva sinoči (spet) metala krožnike po stanovanju.)

Če mi je česa žal? Ja, recimo tega, da nisem uspel dokončno osvoboditi sebe. No, bolj star sem bil, bolj je od mene odpadal kičasti omet. Vse bolj sem bil jaz. Še malo, pa bi prišel do temeljne plasti. Svoje. Narcistične. In bi morda končno začel delati, kar sem si vedno želel. Zares spoštovati sebe. Biti res jaz. Prebrati vse kraje tega sveta, izpisati vse knjige na planetu in videti sebe do zadnjega atoma. Kričaaati! Prepevati! In veliko seksati. Odkrivati golo kožo novih ljudi, dotikati se vlažnih, trdih, dišečih, lepljivih, utripajočih kurcev, gledati ljudi v oči, ko se obrazi kremžijo in se izlivajo v dlani. Slišati pesem orgazma. Naužiti se dotikov in objemov in vonjev. In poljubov. Dokler ne bo prepozno.

Zdaj je prepozno. Zato, če seveda sploh še sem, pizdim, zakaj je bilo treba tako hitro končati to telesnost. In že pišem pobudo za presojo ustavnosti. To je vendar diskriminacija! Nekaj večno, nekaj minljivo! Kaj mi pomaga, da je masa mojega pepela in dima identična masi mojega telesa, če nam je tako na kratko odmerjeno? Pošljite me nazaj, jaz imam na Zemlji še veliko dela! Takoj!

Seveda za konec ne bom našteval staršev, bratov, sester, prijateljev, kolegov, znancev, žlahte in domačih živali. Da bi me imeli v lepem spominu? Da bi se spravili? Če vam nisem uspel povedati za življenja, potem ko me jebe! In zdaj odvijte me iz te mavrične cote, zvrnite prah že enkrat v morje, zavrtite oči in I will survive, pomahajte mi s perjem v slovo in pojdite! Jest, pit, mene opravljat in seksat! Predvsem pa, pojdite povedat pomembnim, kar je res. Ali pa jim reči kak blesav oprosti, vas ne bo pobralo. Zdaj, ne pa potem, pred žaro! Madona, zvenim ko Kristus, morda pa je res nekaj na tem. 😉

PS: Pa povejte papežu, da nima prav.

(Prebrati ob pravem času na pravem kraju.)

 

Izdaja
Ostali prispevki: Mitja Blažič

Seks je sveta vladar

TEMA Intervju Slavko Ziherl Ko govorimo o spolnosti se zdi, da je...
Preberi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja