Danes je v parlamentu potekala javna razgrnitev novega Družinskega zakonika. Zakoni sta predstavila minister za delo, družino in socialne zadeve dr. Ivan Svetlik, državna sekretarka dr. Anja Kopač Mrak, višja sodnica dr. Mateja Končina Peternel, dr. Alenka Švab s Fakultete za družbene vede pa je s sociološkega vidika predstavila spremembe družinskega življenja v sodobnosti in v ta kontekst umestila nov predlog Družinskega zakonika (njen celotni govor si lahko preberete spodaj).
Pričakovano se je največji del razprave vrtel okrog vprašanja razširitve definicije družine in izenačenja raznospolnih in istospolnih parov v pravicah in obveznostih. Glavnina razprave je bila daleč od strokovnosti – prevladovala je populistična govorica, utemeljena v argumentu narave. Nasprotniki so šli celo tako daleč, da so istospolne posameznike označevali za skorajda apriori HIV pozitivne in s tem posredno grozili, da bomo po novem otroke dajali v družine, kjer je AIDS. Razprava je bila »debata gluhih«, saj ni šlo za soočenje strokovnih argumentov, pač pa za izpostavljanje populističnih groženj, da uzakonjamo propad slovenske družbe. Minister za pravosodje Aleš Zalar je v svojem nastopu jasno povedal, da diskriminacija istospolnih družin, ki so realnost v slovenskem prostoru, nikakor ni dovoljena in zato je tudi ne smemo dopustiti, dr. Anja Kopač Mrak pa je poudarila, da nov Družinski zakonik nikomur nič ne jemlje, pač pa le daje tistim otrokom, ki zaradi obstoječe zakonodaje niso pravno zaščiteni.
Govor dr. Alenke Švab (FDV)
Družine in družinsko življenje se v zahodnih družbah v zadnjih nekaj desetletjih (oz. vsaj tam od 1960 let naprej) pomembno spreminjajo. O tem poročajo tako uradni statistični podatki kot sociološke in druge raziskave.
V sociologiji omenjene spremembe označujemo kot proces pluralizacije družin in družinskega življenja, kar pomeni, da na mesto enega, domnevno prevladujočega modela družinske organizacije, stopajo raznolike družinske oblike oz. skupnosti.
Če jih izpostavim samo nekaj – poznamo:
enostarševske družine, dvostarševske družine, reorganizrane družine (to so družine, v katerih je vsaj eden od partnerjev že imel družino), razširjene družine (to so družine, v katerih živijo vsaj tri generacije), istospolne družine, rejniške družine, adoptivne družine itn.
K sami tipologiji ter definiciji družine se bomo vrnili še v nadaljevanju.
Kar je pomembno izpostaviti na tem mestu je dejstvo, da družina, utemeljena v zakonski zvezi dveh oseb nasprotnega spola z otroki – ne predstavlja edinega oz. dominantnega modela družine, ampak le enega od družinskih modelov.
Izpostaviti velja še ugotovitve zgodovinarjev, da je bilo družinsko življenje tudi v preteklosti vedno dinamično in podvrženo številnim spremembam oz. transformacijam in hkrati tudi vedno raznoliko.
Ljudje so tudi v preteklosti živeli v družinah različnih oblik, velikosti, sorodstvenih razmerjih itn.
Sodobna raznolikost družin in družinskega življenja torej ni nikakršna posebnost ter ne predstavlja nestabilnosti v smislu krize družine in podobno.
***
Po mnenju sociološke stroke so sodobne družinske spremembe hkrati posledica in generator širših družbenih sprememb sodobnih poznomodernih družb.
Tako kot postajajo kompleksne sodobne zahodne družbe, postaja kompleksna in raznolika tudi družinska institucija.
Družinske spremembe zato razumemo kot specifiko današnjega časa in hkrati kot ireverzibilne.
Spremembe družinskega življenja niso nekaj, kar bi moderno družino razjedalo ali celo ukinjalo. Ravno obratno.
V sociologiji obstaja konsenz, da je prav raznolikost družinskih oblik in načinov družinskega življenja tista, ki družino ohranja kot eno temeljnih družbenih institucij, ki opravlja med drugim oz. predvsem reproduktivno in socializacijsko funkcijo.
Sodobne družinske spremembe torej pomenijo uveljavljanje načela spreminjanja in raznolikosti kot temeljne značilnosti sodobnega družinskega življenja.
Raznolikost družin v sociologiji razumemo kot pokazatelj, kako vitalna in prilagodljiva je ta socialna institucija, kot znak za to, da je družina v življenju posameznikov in posameznic še naprej ena najpomembnejših prioritet in vrednot, o čemer pričajo številne tuje in domače raziskave, vključno s slovenskim javnim mnenjem ter z raziskavami mladine.
Če kaj, potem je danes v krizi ideologija tradicionalne družine s hierarhično organizacijo družinskih oz. spolnih vlog, nikakor pa ne družina kot taka.
Če torej nekoliko poenostavim, raznolikost družinskega življenja je tista značilnost, ki družino pravzaprav danes ohranja pri življenju.
***
Pluralizacija družinskega življenja je najbolj imanenten pokazatelj sodobnih družinskih trendov, ki pa je povezana še s celo vrsto drugih družbenih in družinskih sprememb.
Le-te, podobno kot v drugih zahodnih državah, zaznavamo tudi v Sloveniji.
Naj jih nekaj na kratko opišem:
1) Tu so spremembe oblik in kompozicije družine:
– zmanjšuje se delež klasičnih nuklearnih družin,
– narašča delež drugih družinskih skupnosti, na primer reorganiziranih družin, enostarševskih družin (pri nas jih je 1/5), istospolnih družin, razširjenih družin (ne le v večgeneracijskem smislu, ampak tudi na način, da se v družinsko življenje vključujejo drugi pomembni, npr. prijatelji, ki nudijo materialno ali čustveno oporo, sodelujejo pri negi in skrbi za otroka ipd.),
– veča se delež enočlanskih gospodinjstev ipd.
2.) Drugič, poročne spremembe:
– zmanjšuje se število porok – v sociologiji govorimo o upadu socialnega pomena zakonske zveze – ljudje se torej poročajo manj in poroka ni več družbeno predpisana – tisti, ki se poročajo, se poročajo kasneje v svojem življenjskem poteku; vedno več ljudi se ne poroča in živi v kohabitacijah – bodisi kot obliki partnerske zveze bodisi kot načinu družinskega življenja;
– narašča število razvez zakonskih zvez, kar med drugim vodi v povečanje števila enostarševskih in reorganiziranih družin.
3.) Tretjič, rodnostne spremembe:
– upadajo stopnje rodnosti,
– narašča število otrok, rojenih izvenzakonske zveze. V letu 2007 je bilo v Sloveniji izven zakonske zveze rojenih 51% živorojenih otrok;
– ljudje se za otroke odločajo kasneje v svojem življenjskem poteku.
Ob tem velja izpostaviti, da se spreminjajo tudi družinski poteki kot taki, kar pomeni, da posamezniki in posameznice v različnih obdobjih svojega življenja prehajajo iz ene v drugo družinsko obliko oz. živijo v več različnih družinah in ne več samo v dveh družinah – svoji izvorni družini, v kateri so se rodili (oz. družini orientacije) ter družini prokreacije (torej družini, ki si jo ustvarijo sami).
V sodobnem zahodnem svetu je torej zelo verjetno, da ljudje skozi življenjski potek prehajajo skozi različne družinske organizacije, tako v svojem otroštvu kot tudi kasneje, ko si ustvarjajo svoje lastne družine.
Omeniti velja še eno posebnost sodobnega družinskega življenja, namreč le-to, da ni več utemeljeno na hierarhičnih razmerjih med spoloma, kot je bilo to značilno za tradicionalno patriarhalno družino, ampak počiva na predpostavki o enakopravnih razmerjih med partnerjema oz. med člani in članicami družine.
***
Ena od ključnih sprememb, ki se dogajajo v sodobnem družinskem življenju pa so prav spremembe v starševstvu oz. starševskih razmerjih.
V sociologiji obstaja konsenz, da se spremembe v starševstvu dogajajo v naslednjih vidikih:
1) Prvič v razumevanju starševstva kot izključno biološke vloge.
Danes starševstva ne razumemo več kot izključno biološko utemeljeno vlogo. V realnosti vsakdanjega življenja se starševstvo razširja na različne oblike socialnega starševstva.
Socialni starši so vsi tisti, ki v otrokovem življenju igrajo starševsko vlogo, a niso njegovi biološki starši.
Socialne oblike starševstva sicer niso novost in so obstajale tudi v preteklosti, vendar pa se v sodobnosti tudi socialne oblike starševstva kot take pluralizirajo. Oblikujejo se nova socialna starševska razmerja.
Socialno starševstvo se pojavlja v različnih družinskih in sorodstvenih kontekstih, najbolj pogosto je socialno starševstvo v primeru reorganiziranih družin, istospolnih družin, adoptivnih družin, rejniških družin ipd.
2) Drugič – obrat se je dogodil v binarnem razumevanju starševstva – torej v razumevanju, da sta starša otroka lahko le dve odrasli osebi – najpogosteje razumljena kot biološka mati in oče otroka. Takšno razumevanje starševstva je zoženo in danes ne odraža več družbene realnosti.
Z razširjanjem socialnih oblik starševstva ima vse več otrok več kot le enega ali dva starša. Le-ti so lahko tako biološki kot socialni – kot je to v primeru reorganiziranih družin ter istospolnih družin ipd.
3) Tretjič – starševstvo ni več ekskluzivno definirano s heteroseksualnostjo: s pojavom istospolnih družin se spreminja družbeni pomen starševstva tudi z vidika dejstva, da starša otroka nista nujno v heteroseksualnem razmerju.
4) Četrtič – ideja starševstva se je ločila od ideje skupnega prebivališča: starša otroka nista nujno vedno tudi v partnerskem razmerju, kar posledično pomeni, da tudi ne živita skupaj, kot je to v primeru enostarševskih družin in reorganiziranih družin – v obeh primerih ne glede na spol oz. spolno usmerjenost staršev.
Našteti obrati v razumevanju starševstva in praksah starševanja pomenijo pluraliziranje družinskega življenja ne le v njegovih oblikah, ampak predvsem v družinskih praksah.
***
Omenjene spremembe v starševstvu ter širše v družinskem življenju nas pripeljejo nazaj k vprašanju definiranja družine kot družbene institucije.
K vprašanju , kako torej definirati družino tako v sociološkem kot v pravnem smislu.
Ni naključje, da je zaradi pluralizacije družinskega življenja, v različnih v strokah, ki se ukvarjajo z družino, prav vprašanje definiranja le-te že vrsto let eno temeljnih vprašanj.
Na začetku sem naštela nekaj različnih družinskih tipov, ki obstajajo v Zahodnih družbah – torej tudi pri nas, dodati pa je treba, da je pravzaprav večina družinskih skupnosti nuklearnih. Torej se po obliki v ničemer ne razlikujejo od klasičnih nuklearnih družin.
Tako v sociologiji po obliki družin ločimo le dva družinska tipa:
– prvič, nuklearne družine (oz. dvogeneracijske družine), kamor uvrščamo vse družine, ki živijo ločeno od drugega sorodstva – ne glede na število staršev, ki jih ima otrok, ne glede na to ali so starši socialni ali biološki ter ne glede spolno usmerjenost staršev.
– in drugič, razširjene družine, med katerimi so v Zahodnem svetu najbolj poznane tro- in več-generacijske družine – torej družine, v kateri živi več generacij skupaj.
Tudi to dejstvo zahteva ponoven premislek o definiranju družine oz. redefiniranju klasične moderne nuklearne družine.
Da bi analitično oz. pojasnjevalno zajeli kompleksnost in raznolikost družinskega življenja v zahodnem svetu – torej, da bi kar najbolj natančno zajeli vse oblike družinskega življenja, je po mnenju sociološke stroke najbolj primerna t.i. inkluzivna definicija družine oz. nediskriminatorna definicija, ki skuša zajeti vse obstoječe družine in načine družinskega življenja.
Torej takšna definicija, ki ne deluje razlikovalno ter ne favorizira določenega družinskega modela ob izključevanju vseh, ki od tega domnevnega ‘standarda’ odstopajo.
Zato se uporablja kot splošno sprejeta definicija družine tista, ki jo je v okviru priprav na mednarodno let družin pri OZN (leta 1994), oblikovala skupina strokovnjakov za področje družin, ki jo je vodil profesor Wilfred Dumon, s katoliške univerze v Loevenu (Belgija).
Skupina pod vodstvom profesorja Dumona je oblikovala inkluzivno definicijo, ki za družino označuje skupnost ene ali več odraslih oseb, ki skrbijo za otroka oz. otroke.
Tako tudi v sociologiji obstaja konsenz o inkluzivni definiciji družine, v kateri je osnovna premisa starševsko razmerje – torej razmerje med otrokom/otroci ter odraslo osebo oz. odraslimi osebami, ki skrbijo za otroka. Ne glede na to ali so njegovi biološki ali pa socialni starši.
Takšna definicija torej kar najširše vključuje družinsko pluralnost kot glavno značilnost sodobnega družinskega življenja, kar pa je najpomembnejše v središče obravnave umesti otroka oz. skrb za otroka.
***
Naj v zaključku z vidika povedanega – torej z vidika sociološkega razumevanja sodobnega družinskega življenja, starševstva in partnerstev – na kratko reflektiram še pomen predloga novega družinskega zakonika.
Nedvomno prinaša novi predlog vrsto pomembnih sprememb v razumevanju starševstva, partnerstva, zakonske zveze ter družin, in hkrati pomeni modernizacijo družinskega prava.
Predstavlja pomemben korak bližje k družbeni realnosti ter zagotavljanju pravic vsem posameznicam in posameznikom, ki živijo v različnih družinskih skupnostih.
Izpostaviti velja predvsem spremembe na dveh ključnih področjih, ki pomenijo pomemben korak naprej v primerjavi z obstoječim Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih:
a) Prvič, spremembe na področju partnerstva oz. zakonske zveze:
– izpostaviti velja novo definicijo zakonske zveze, ki je v predlogu zakonika definirana kot življenjska skupnost dveh oseb ne glede na spol partnerjev.
Z vidika sociološkega razumevanja trendov na področju intimnosti in partnerstev, tako v percepcijah kot v praksah, taka formulacija ustreza sodobnim trendom tem na področju.
– pomembno je izpostaviti tudi izenačenje zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti, ki v predlogu zakonika velja za vsa partnerstva ne glede na spol oz. spolno usmerjenost partnerjev.
b) Drugič, na področju starševstva oz. razmerij med starši in otroki
– ena najbolj bistvenih sprememb je v predlogu Zakonika prav gotovo privzetje širše – inkluzivne definicije družine, ki v kar najširšem obsegu vključuje različne družinske oblike oz. organizacije.
Pojem družine je v predlogu zakonika zastavljen širše kot v sedaj veljavnem Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, saj kot izhodišče v definiranju družine vzame starševsko razmerje ter zagotavljanje koristi otroka – torej ne razlikuje med različnimi družinskimi skupnostmi in s tem ne diskriminira družinskih članov in članic, še posebej ne otrok, ki živijo v različnih družinskih skupnostih.
– pomembne so tudi spremembe v konceptualizaciji starševstva ter starševskih pravic in dolžnosti, saj se koncept »roditeljskih pravic«, ki v obstoječem Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih predpostavlja izključno biološko starševstvo nadomešča s konceptom »starševska skrb«, ki vključuje skup pravic in dolžnosti glede skrbi za življenje, za osebnostni razvoj ter za pravice in koristi otroka, in je priznana tudi drugim odraslim osebam, ki skrbijo za otroka – torej tudi socialnim staršem.
Zoženo razumevanje starševstva kot izključno biološkega je s tako konceptualizacijo preseženo, saj vključuje in priznava kot starše tudi vse socialne starše, ki so v starševskem razmerju do otroka.
– Premik v razumevanju starševstva kot biološkega in socialnega, je viden nenazadnje tudi novem urejanju posvojitev, ki so po predlogu Zakonika omogočene vsem odraslim osebam, ne glede na njihov zakonski stan, spol oz. spolno usmerjenost.
Če zaključim, predlog novega Zakonika vnaša pomembne spremembe na področju razumevanja družine, starševstva, partnerstev, zakonske zveze, in zato pomeni pomembno modernizacijo obstoječega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki z ozkim razumevanjem starševstva kot izključno biološkega, ter z razumevanjem zakonske oz. zunajzakonske zveze kot izključno heteroseksualne, ne odraža družbene realnosti na področju družinskega življenja in partnerstev.
Najbolj pomembne pa so implikacije predloga novega družinskega zakonika, saj spremembe pomenijo korak stran od diskriminacije številnih partnerskih in družinskih skupnosti oz. posameznikov in posameznic v njih, ki zaradi omejenosti obstoječega zakona, zaenkrat še ostajajo pravno nepriznane in diskriminirane.
