Mediji, ljudje in koze

KOLUMNA

Suzana_-_netŽe večkrat sem razmišljala o tem, kako smo bile aktivistke na začetku lezbičnega gibanja pri Škučevi lezbični sekciji LL vržene tudi v medijsko žrelo, ne da bi nam bilo sprva sploh jasno, kaj to pomeni. Odkrito rečeno, še pomislile nismo na to, da bomo tako zelo zanimive za novinarje in novinarke. Naš cilj je bil »skromen«, vsaj zdelo se nam je tako: ustanoviti lezbično skupino in privabiti lezbijke, da izstopijo iz intimne in družbene osame, v katero smo bile takrat potisnjene tako rekoč vse. Zato seveda na novinarska vprašanja in zanimanje javnosti sploh nismo bile pripravljene.

Ko smo leta 1986, še pred ustanovitvijo lezbične skupine, z nizozemsko aktivistko Anjo Koornstra in z Lilitkami v Galeriji Škuc govorile o mednarodnem lezbičnem aktivizmu, ki je bil pri nas še v povojih, se je neka ženska iz občinstva predstavila kot novinarka in nas vprašala, ali smo me morda kakšne novodobne Amazonke. Ker vprašanja nismo razumele, je dodala, da se ji to dozdeva zato, ker si, po njenem, prizadevamo za feminizacijo sveta brez moških, in ker ne maramo otrok. Takih vprašanj in kvaziteoretskih prijemov je bilo v naslednjih letih nič koliko. Med prvim jugoslovanskim feminističnim srečanjem leta 1987 v Ljubljani je s pripadnicami skupine LL delala intervju tudi neka mlada sarajevska novinarka. Njeno prvo vprašanje je bilo, zakaj tako čudno izgledamo in zakaj se ne šminkamo. Med nami je bila tudi Angležinja jugoslovanskega rodu, resda edina z make-upom, tako da smo takoj s prstom pokazale nanjo, češ, saj smo si različne. A ravno ona nam je svetovala, naj pogovora z novinarko, ki sprašuje take stvari, raje ne nadaljujemo. To je bila najbrž prva stvar, ki smo se je naučile: da nismo dolžne odgovoriti na prav vsako trapasto ali celo žaljivo vprašanje, še zlasti, ker se ta rada ponavljajo.

Potem sva z Natašo imeli pogovor o lezbičnem gibanju z neko novinarko Radia Študent. Drugače je bilo to, da se je tako izjemno potrudila, da bi bila prijazna do naju in da ne bi naredila nič narobe. Povabila naju je k sebi domov in še prej je previdno rekla, da lahko, če želiva, svojega fanta pošlje stran. Ker sva jo začudeno gledali, je pojasnila, da pač sklepa, da lezbijke ne maramo biti v bližini moških. Potem sva ji rekli, da smo lezbijke večino življenja skorajda povsod v moški bližini, nenazadnje so moški tudi naši bratje, očetje, sorodniki, učitelji, prijatelji itn.

Nekoč je z mano delal intervju novinar hrvaške revije Erotike M. Ker sva se v Ljubljani zgrešila, mi je vprašanja poslal po pošti. Zelo me je zabavalo, ko je v članku zapisal simpatično laž, da sva se srečala in da sploh nisem prepoznavna ali neprivlačna lezbijka, ampak ženska, za katero se obračajo moški na cesti.

Seveda so bile svetle izjeme, ljudje, ki se niso ubadali s tem, da morajo k lezbijkam pristopiti na poseben način, ki ga še ne poznajo dobro. V zadnjih letih pa je pri kakšnih člankih in intervjujih opaziti prizadevanje nekaterih izpraševalcev, da bi tudi sami izkazali neko svojo drugačnost, češ, tudi mi imamo svoje težave oziroma niste zatirani samo vi, ki ste lezbijke in geji, saj smo vsi po svoje drugačni. Opazna pa je tudi težnja, da bi ti pokazali, da zaradi istospolne usmerjenosti za njihove pojme nisi čisto nič drugačen od večine, saj si pač samo človek. Ampak – če smo malce pikolovski – mar ni že samo po sebi nenavadno, da je potrebno sploh poudarjati, da je nekdo človek?

Po letošnjem napadu na Open je bilo seveda veliko pogovorov z novinarji in novinarkami in verjetno si je marsikdo od aktivistov in aktivistk nabral zanimivih izkušenj. Med snemanjem intervjuja na vest.si, v katerem smo sodelovali trije aktivisti, smo govorili tudi o tem, da je izkazovanje naklonjenosti za istospolne pare v javnosti še vedno tvegano početje oziroma da lahko vzbudi pretirano pozornost. Takrat je voditeljica pokazala svoj telesni hendikep in povedala, da tudi njo mimoidoči na cesti že vse življenje radovedno gledajo. Da ima vsak svoj hendikep, je resda banalno dejstvo, četudi nekaterim nepojmljivo. Seveda je vsak med nami zaradi nečesa drugačen (pa če se tega zaveda ali ne), vendar se mi tako dokazovanje in merjenje »nemoči« ne zdi ravno produktivno. Na podobnem temelju je, denimo, Ljudmila Novak v Pop TV klubu razpredala, zakaj le bi bili homoseksualci ponosni na paradi, ponosno lahko namreč paradirajo matere šestih otrok, katerim ne morejo kupiti delovnih zvezkov. To je primer zelo očitnega desničarsko-populističnega speljevanja pozornosti na druge probleme, pa ne zato, da bi govorili o njih, ampak zato, da ne bi govorili o teh, o katerih teče trenutna debata – konkretno o organiziranem napadu na lgbt-skupnostskupnost.

Tudi mene je po letošnji paradi ponosa poklicala novinarka in me povabila k intervjuju. Ko sem jo vprašala, o čem bo tekla beseda – zanimalo me je predvsem, ali me bo spraševala o mojem pisanju, o aktivizmu ali pa o tekočih dogodkih na lgbt-sceni – mi je odvrnila, da ne bo nič posebnega in da se bova, skratka, pogovorili kot dva človeka. Hm, zanimivo, jaz pa sem mislila, da se bova pogovarjali kot dve kozi. Kar bi bilo nemara težko …

Naj mi bo dovoljeno biti hudičev advokat in izreči, da imam v svoji aktivistični medijski zgodovini spomine na kratke stike zlasti z novinarkami. Pogovori, ki so jih vodili novinarji, so bili praviloma krajši, konkretni in politično obarvani, ni bilo govora o newagerski vsesplošni človeški ljubezni, ki ne pozna delitve na heteroseksualce in homoseksualce, na leve in desne, na revne in bogate … Zakaj je tako, ne vem natančno. Morda se strejtovske ženske pač laže ujamejo z geji kot z lezbijkami ali pa se počutijo manj ogrožene od gejev, morda strejtovski novinarji laže usekajo en tak »moški« pogovor z lezbijko. Samo ugibam!

Velja pa omeniti, da je po junijskem napadu na Cafe Open nastalo veliko pronicljivih in tehtnih novinarskih kolumn, intervjujev in člankov o glbt-problematiki v številnih slovenskih časopisih in revijah – verska glasila seveda niso všteta.

 

Tags from the story
Written By
More from Suzana Tratnik

Knjiga Tatjana Greif

Z margine se vidi bolje Tatjana Greif, Skozi razbito steklo, Škuc-Vizibilija, 2011....
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja