KOMENTAR
Foto: Nada Žgank/Memento
V zadnjih nekaj mesecih sem imel zaradi sodelovanja pri projektu o LGBT-pravicah na Kosovu priložnost pobližje spoznati tamkajšnje aktiviste in aktivistke, predvsem pa situacijo, v kateri živijo geji in lezbijke na Kosovu. V Prištini sem bil decembra, v času napadov na LGBT-skupnost ob lansiranju revije Kosovo 2.0, ki je naslavljala vprašanja spolnosti, spola in spolne usmerjenosti. Takrat je v prostore, kjer je potekala predstavitev, vdrlo nekaj huliganov in razdejalo prostore, čez nekaj ur, ko je bila napovedana predstavitev revije, pa je kakšnih 100 ljudi pred centrom vzklikalo »Pederasti ven!« in »Allah u akber!« Dva dni pozneje so napadli še prostore LGBT-organizacije Libertas in pretepli enega od zaposlenih.
Novica o napadih je hitro postala osrednja tema razprav, boj proti homofobiji ena od političnih prioritet, Kosovo pa »nova« homofobična država. O napadih in o homoseksualnosti zdaj razpravljajo vsi: ljudje na ulici, mediji, pa tudi politiki na nacionalni in mednarodni ravni. Na Kosovu je namreč še vedno močno prisotna mednarodna politična javnost. Številni politiki so bili povsem zgroženi nad dogodki in poudarjajo, da je potrebno ostro in hitro odreagirati. A spet je vse ostalo le pri besedah: na novico, da je policija aretirala zgolj enega od skoraj sto huliganov in ga po nekaj urah izpustila z opozorilom, da bo naslednjič kaznovan, ni reagiral nihče od zgroženih politikov.
Na Kosovo sem se ponovno vrnil v začetku februarja. V enem tednu sem se srečal z nekaj evropskimi poslanci in s predstavniki kosovske vlade, Evropske komisije ter ameriške, finske, švedske, francoske, slovenske in nizozemske ambasade. Imel sem priložnost, da se ob kosilu v rezidenci posebnega predstavnika Evropske unije na Kosovu Samuela Žbogarja skupaj s kosovsko ministrico za evropsko integracijo Vloro Çitaku in lokalnimi aktivisti pogovarjam o tem, kaj bi bilo potrebno narediti za LGBT- skupnost. A vsa ta medijska in predvsem politična pozornost se mi je na neki točki zazdela smešna (in žalostna): ob poslušanju politikov se je namreč zdelo, kot da homofobija na Kosovu do decembra ni bila problem. Glasovi LGBT-aktivistov in aktivistk do takrat sploh niso bili slišani. Novice o napadih na geje in o umoru dveh gejev v parku v Prištini očitno niso dobile dovolj pozornosti. V ozadju še vedno ostajata tudi diskriminacija in nasilje, ki ju geji in lezbijke doživljajo v svojem vsakdanjem življenju doma, v službi, v svoji okolici. Ta vprašanja ostajajo netematizirana in bojim se, da bo tako ostalo tudi v prihodnje. GLBT-skupnost je trenutno dobila svoji dve minuti pozornosti, a kmalu se bo zgodil nov incident, nova »tragedija«, ki jo bo potrebno nasloviti. Takrat bo kar naenkrat vse resurse potrebno vložiti v reševanje problema. Diskriminacija in nasilje nad geji in lezbijkami, ki se bosta še naprej odvijala v ozadju, pa bosta spet nevidna in nepomembna.
Včasih se kot aktivist počutim kot tisti zvezdniki, ki jim je namenjeno dve minuti slave. V teh dveh minutah moraš narediti vse, kar se ti zdi pomembno. Jutri boš namreč že pozabljen.
