SOVRAŽNI GOVOR ZA ZAČETNIKE
Čeprav je sovražnega govora tudi pri nas vedno več in je največkrat uperjen v predstavnike manjšin, si strokovnjaki/ strokovnjakinje še vedno niso na jasnem niti o tem, kaj sovražni govor sploh je. Kako naj ga torej omejimo ali preganjamo, če pa ga pogosto ne zmoremo niti prepoznati? To sicer ni nič prav čudnega, saj se vsaj v Evropi z raziskovanjem sovražnega govora (z izjemo pravnikov) ne ukvarja prav veliko ljudi; razen ko gre za sovražno izražanje, uperjeno v točno določeno skupino ljudi, ki se odzovejo ob posameznih primerih. Več prakse kot v Evropi imajo na tem področju v ZDA. Tam so začeli preganjati sovražni govor že sredi šestdesetih let minulega stoletja, najprej v študentskih naseljih, kjer je bil zelo pogost in največkrat uperjen v temnopolte ter pogosto tudi v geje in lezbijke. Sovražno izražanje je že takrat pogosto privedlo do nasilja nad predstavniki ogroženih skupin oz. do tako imenovanih dejanj iz sovraštva. Nemalokrat se je končalo z najhujšimi možnimi posledicami, tudi s smrtjo.
Na področju opredelitve sovražnega govora je odprtih kar nekaj pomembnih vprašanj. Še vedno, recimo, ni povsem jasno, koga naj zaradi takšnega govora sploh preganjajo; ali govornika (ki mu je običajno težko dokazati, da je nameraval spodbujati nasilje ali širiti sovraštvo) ali tistega, ki je, primerno spodbujen, sovražna sporočila udejanil s konkretnimi sovražnimi dejanji. Razni populisti, posebej tisti, ki z usmerjanjem sovraštva proti članom ogroženih manjšin nabirajo politične točke (tudi pri nas jih je nekaj pri tem zelo uspešnih!), so običajno pravi mojstri v izgovarjanju, da s svojimi besedami in sporočili seveda niso hoteli prav nič hudega in da so v imenu svete pravice do svobode izražanja zgolj skromno izrazili svoje mnenje.
Najbolj splošna definicija sovražni govor opredeljuje kot izraz za govor, katerega namen je degradirati, zastraševati ali spodbujati nasilje oz. škodljiva dejanja proti določenim osebam ali skupinam ljudi. Razlogi za takšno sovraštvo lahko temeljijo na rasi, spolu, starosti, etnični pripadnosti, narodnosti, religiji, spolni usmerjenosti, spolni identiteti, mentalnih ali jezikovnih sposobnostih, moralnih ali političnih stališčih, ekonomskem položaju, poklicu ali videzu. Pojem »izražanje« se pri tem nanaša tako na pisno kot ustno izražanje, pa tudi na nekatere druge oblike vedenja v javnosti, kot so razne neverbalne oblike komuniciranja, recimo, nošenje majice z napisom »Moja punca ni lezbijka« ali mavrične zastave ali če govorimo o sovražnem izražanju, metanje gorečih bakel in kamnov. Ni pa, na primer, izražanje, če kihnete med smrtno tišino v nabito polnem gledališču …
Ker je za preganjanje sovražnega govora ključno, da ga (po možnosti še pravočasno!) prepoznamo, saj ga le tako lahko omejimo in s tem vsaj poskusimo preprečiti njegove pogosto usodne posledice, bomo v naslednjih nekaj številkah revije Narobe spregovorili o nekaterih področjih, povezanih z vprašanji sovražnega govora, in analizirali nekaj posameznih primerov. Če sami naletite na izražanje, za katerega niste prepričani, ali gre za sovražni govor ali ne, vas vabimo, da se nam oglasite. Lažje bo, če bomo poskusili to ugotoviti skupaj.
