KOLUMNA
Po internetu, sicer alfi in omegi sodobnega komuniciranja, krožijo tudi zelo nostalgične zadeve. Denimo: posnetki ovitkov nekdanjih analognih singlic, ki nas tako ganejo s svojim neokusnim in za današnje dni popolnoma neprofesionalnim dizajnom. Tudi ob starih televizijskih reklamah se nam orosijo oči, saj se nam zazdi, da niso bile posnete zato, da bi prodajale izdelke, ampak zgolj zato, da nas danes lahko zabavajo. Tržna naravnanost je bila v socialističnih časih kaj naivna zapoved. Manipulacije s potencialnimi kupci so bile razmeroma nedolžne in včasih otročje iskrene, saj je bilo vedno precej jasno, kaj natančno oglasi prodajajo. Če pa smo šli po robo čez mejo, denimo v Avstrijo, smo naleteli na nezaokrožene cene, recimo, čevlji so stali 299,99 šilingov, zato da se je kupcu zazdelo, da stanejo nekaj čez 200, ne pa celih 300. Tam smo videvali tudi reklamne napise o »odličnih«, »najboljših ta hip« in »super« oblačilih.
Zakaj govorim o tem? Ker se mi zdi, da so bili tudi začetni projekti novih družbenih gibanj, med katere štejeta tudi lezbično in gejevsko, podobno neposredni in so se požvižgali na profesionalizem. Prvi bilteni so le malo presegali kvaliteto navadnih fotokopij. Postavljanja tako rekoč ni bilo, tako da so bili teksti in fotografije zlepljeni po zagnani aktivistični presoji tistih, ki so se projekta lotili. Izvode je bilo mogoče dobiti le na kraju samem, torej na sedežu organizacij in zbirališčih, kakšni pa so potovali tudi po pošti. Seveda bi bili takšni podvigi dandanes preskromni, da bi jih sploh kdo opazil. Zdaj je dizajn zapoved, pravzaprav že kar statement, zato »vam nekdo mora to dobro postaviti«. Stvar mora najprej izgledati, saj izgled pritegne tudi k vsebini. Četudi to ni čisto in vedno res, pa v osnovi drži.
Če danes vzamem v roke kak star bilten, je moja skrita misel tudi ta, kdo je to sploh bral, saj so bili teksti razmeroma težki, fotografije pa slabe, torej nič takega, kar bi »vleklo«. Toda vedno so šli za med, ker so imeli »tisto nekaj«. Zmogli so presežek, ki ni bil neposredno zaznaven, a je vendarle spravil stvari v obtok, celo brez prave »distribucije«. In ravno ta neopredeljeni presežek je trn v peti vsakogar, ki bi hotel s kakšnim podvigom vzbuditi zanimanje odjemalcev in odjemalk. Če revijo delate danes, je eno prvih vprašanj, kdo bo skrbel za dober dizajn in pokrival področje fotografije. Seveda je drugo vprašanje, kako doseči »ciljno publiko« oziroma – kako in kje izdelek reklamirati. Kajti ne velja več tista, da bi interes sam poiskal revijo. Trg je namreč prenasičen tudi na področju LGBTIQ kulture. Samo poglejte, koliko zloženk smo sproducirali samo v zadnjem desetletju in si prizadevali okoli njihove oblike in razpečevanja, kajti v njih je vsebina, tako pomembna za ljudi na sceni. Pa jih komajda kdo vzame v roke. Po klubih se včasih kar valjajo kupi revij, brošur, letakov in vabil, pa vseeno marsikdo nima pojma o tem, kaj se dogaja (»Zakaj me nihče ne obvesti??? Ah, večino mailov sproti zbrišem. A letaki so bili? Naredite jih opaznejše.«). Najboljši komentar o kvaliteti razglednic, ki so pred leti o nečem obveščale našo populacijo, sem slišala od obiskovalca kluba K4: »Te razglednice so res iz dobrega papirja in primerne širine: zlahka odtrgaš kos in zviješ ravno prav dolg filter za džojnt.« Ampak takega »presežka« nihče ni imel v mislih.
Ker se zavedamo konkurence informacij in dogodkov, se včasih hočemo vesti zgolj tržno, misleč, da je dandanes to vsa umetnost. Nekateri hočejo LGBTIQ filme, predstave, projekte ali zabave predstaviti čimbolj všečno: reklamnim obvestilom npr. dodajo fotografije seksi moških. Dvomim, da so potencialni interesenti res tako naivni, nenazadnje lahko kupe fotografij seksi moških najdejo povsod, ne da bi jim bilo treba ob njih trpeti še tekst, kaj šele predstavo. Slišala sem še bolj neokusne pripombe o tem, kdo naj bi, na primer, »smel« zastopati našo populacijo pred TV ekrani. Vsekakor ne stari pedri, ker bo potem raja mislila, da v nas ni nobene mladosti, veselja in »sproščenosti« (ja, preziram ta izraz). Tudi t. i. možate lezbijke niso dober artikel, sploh če njihove telesne in outfit značilnosti ne zadoščajo vsiljenim normativom. Tudi transov ni treba preveč pošiljat pred kamere, ker bo folk mislil, da smo vsi take maškare, če pa je med nami vendarle mnogo »povsem običajnih moških in žensk«.
Še večji hudič je z zabavami na današnji LGBTIQ sceni. Nekatere so vedno obiskane, druge pa s še tako učinkovitim (vsiljivim) reklamiranjem ali celo z intelektualno krajo objav na spletu in netaktnim lovljenjem potencialnih odjemalcev in odjemalk ne pridejo daleč. Tako bosta Monokel in Tiffany vedno polna, četudi sta samo »bedna pajzla« brez pravih kozarcev in ustreznih znamk pijače, slednjič pa še brez šanka. Še celo »dolgočasna« predavanja in kulturne prireditve so odmevni. In Labrisovi ženski partyji imajo zagotovoljen obisk, najbrž kratko malo zato, ker je organizacijski namen, kljub internemu obveščanju, jasen. Tudi sobote in nedelje v K4 uspešno obratujejo. Ravno tako Salomejini partyji v Fun Factory. Pa še bi se našle kake priljubljene občasne zabave – seveda, vsak ima svoj okus. Nekatere pa nikakor ne uspevajo in vzbujajo občutek, da so organizirane nekako »od zunaj«. Organizatorji/ke v teh primerih najraje okrivijo folk, ki se noče zabavati. Halo??? Ampak folk zvečine še kar dobro ve, kaj je organizirano zaradi njih, ne samo zaradi njihovih žepov. Seveda ni nič narobe s čistim kapitalskim konceptom in težnjo po roza denarcih, a če zabave, časopisi, prireditve in projekti nimajo tistega »nekaj« mimo zaslepljenega dobičkarstva in več od amaterizma, se ne primejo in še tako dobra tržna analiza jih ne more rešiti. Tisto nekaj je najbrž le solidarnostna težnja, nekaj narediti za skupnost. Preveč preprosto? Ampak če ta težnja ni prioritetna, se je tudi ne da umetno prikazati ali dizajnirati, saj je preveč neoprijemljiva za telebanski prijem izreži – prilepi – sfriziraj – prodaj.
