V časniku Večer smo lahko kmalu po ljubljanski Paradi ponosa prebrali članek samooklicanega teoretskega psihoanalitika Romana Vodeba z naslovom Parada ponosa ali parada frustracij? Članek niza trditve o paradi ponosa, s katerimi skuša dokazati, da je parada ponosa parada frustracij.
Med drugim zapiše naslednje:
Parada ponosa je “rompompom”, brez katerega bi nekatere »probleme istospolno usmerjenih lahko že davno rešili, če geji in lezbijke ne bi pretiravali v vsem, kar se veže na njihovo spolno usmerjenost oziroma iz nje izhaja«. – Seveda. Brez rompompoma so si svoje človekove pravice priborili tudi temnopolti državljani in državljanke ZDA. Zgledujmo se po njih.
Geji in lezbijke paradirajo zato, ker so »zelo frustrirani in v resnici jezni na lastno spolno usmerjenost; za svojo družbeno marginalizacijo pa heterofob(ič)no krivijo vse tiste, ki so se nedavno izrekli proti Družinskemu zakoniku«. – Seveda. Tudi temnopolti v ZDA so (bili) jezni na večjo količino melanina v svoji koži in za svojo marginalizacijo rasistično krivijo vse tiste, ki še vedno menijo, da so temnopolti le polljudje.
Geji in lezbijke se borijo za svoje posebne pravice in ne za človekove pravice. Pisec sicer radodarno zapiše, da naj imajo geji in lezbijke svoje pravice, razen pravice do posvajanja otrok in »pravic, ki so se v človeški družbi vzpostavile zaradi različnosti in kompatibilnosti obeh, torej dveh različnih spolov«. – Seveda. Geji in lezbijke naj imajo svoje pravice. Heteroseksualne osebe pa svoje. Moški svoje. Ženske svoje. Le kako bomo ohranili raznolikost, če bomo vsi imeli enake pravice?
Boj za posebne pravice gejev in lezbijk pisec opiše z bojem oseb s šestimi prsti na rokah, ki, po njegovem mnenju, od družbe in politikov ne morejo zahtevati, da se sprejme zakonodaja, ki bo posegala v industrijo izdelovanja glasbil, rokavic, tipkovnic … Seveda. Nesmiselno je prilagajanje glasbil za ljudi brez rok, avtomobilov za ljudi, ki so na invalidskem vozičku, in tipkovnic za osebe, ki, tako kot moj oče, na tipkovnici za 10-prstno tipkanje tipkajo z dvema prstoma.
Pisec se torej s svojimi trditvami o paradi ponosa dokoplje do napačnega odgovora. Parada ponosa ni parada frustracij. Parada ponosa je parada nenormalnih, ki zahtevajo nenormalne pravice. Hvala Vodebu in Večeru za ta uvid.
