Zakaj je heteroseksualna parada ponosa bedarija na kvadrat

Resno?#HeteroseksualnaParada. Le kaj sledi? #DanDihanjaZraka?

Pred slabima dvema tednoma je na družbenih omrežjih zaokrožil hešteg z besedno zvezo heteroseksualna parada ponosa. Tako je, nekdo se je spomnil_a, da bi proslavil_a dejstvo, da je strejt_ka. Dejstvo, da je se lahko poljublja (skoraj) kjer koli želi, da na nobenem uradu nima težav s tem, da je hetero, da jo_ga nikjer zaradi tega ne gledajo po strani. Nekdo je enostavno želel_a proslaviti dejstvo, da ne doživlja nikakršnih šikaniranj, trpinčenj ali  zatiranja, preprosto zato ker je heteroseksualna oseba, ki se hkrati tudi istoveti s spolom, pripisanim ob rojstvu.

Verjetno ni treba posebej omenjati, da je omenjeni hešteg doživel plaz kritik in ogorčenja. Zasluženo. Pobuda za heteroseksualno parado ponosa namreč na vseh možnih ravneh žali in blati parado ponosa LGBT+, boj za pravice in zgodovino gibanj. Parada ponosa je nastala kot odziv na policijsko nasilje v newyorškem klubu Stonewall 28. junija leta 1969. Nasilje represivnega organa je sprožilo bes in ogorčenje LGBT+ oseb, predvsem nebelih transspolnih oseb, ki so nato ta čustva kanalizirale v javno, družbeno gibanje za odpravo vseh krivic, nanesenim LGBT+ osebam.

Heteroseksualna parada ponosa tako omalovažuje in relativizira zgodovinsko ozadje gibanj LGBT+, njihove politične boje, kot tudi današnjo družbeno situacijo: 77 držav po svetu še vedno kriminalizira homoseksualnost; le peščica držav na svet omogoča pravno priznanje spola, ki je v skladu s človekovimi pravicami; biseksualne osebe so še vedno nevidne tako v skupnosti LGBT+ kot širše; LGBT+ osebe povsod po svetu vsak dan doživljajo nasilje. Nasilje, ki je ob nedavnem največjem strelskem masakru v zgodovini ZDA, zahtevalo 49 življenj LGBT+ ljudi, ki so bili temnopolti_e oziroma latinskoameriškega rodu. Nasilje nad LGBT+ osebami je del našega vsakdana, ki sega od strukturne ravni pa do najmanjših incidentov, ko te nekdo ozmerja s pedrom ali umazano lezbačo.

Slovenija sicer nima tako dolge uradne zgodovine gibanja LGBT+ in boja za pravice, vendar lokalni problemi niso pretirano drugačni od globalnih. Na naših domačih tleh sicer še ni prišlo do javne pobude za slavljenje heteroseksualnosti, vendar je od nekaterih vrlih relativistk_ov slišati, da če imamo LGBT+ ljudje parado ponosa, zakaj je ne bi imeli tudi hetero, saj smo navsezadnje vsi ljudje in bi lahko skupaj slavili raznolikost. Pri tem te_i nadobudne_i relativistke_i pozabljajo prej omenjene razloge in opomine za parado ponosa. Pobuda za enakost LGBT+ ljudi namreč v nobenem pogledu še ni realizirana. Od tod tudi potreba po paradi ponosa, kot dogodku v spomin in opomin na vso diskriminacijo in zatiranje, s katerima se soočamo LGBT+ osebe, in hkrati tudi dogodek, ko si dovolimo biti to, kar smo, za nekaj ur v javnem prostoru, in to brez sramu.

Slavljenje heteroseksualnosti na Slovenskem ne potrebuje posebnega dneva v letu, ko so nadobundni_e aktivistke_i, kot so Aleš Primc, Vesna Vilčnik in Metka Zevnik z dvema referendumoma v zadnjih štirih letih poskrbele_i, da je šlo to povzdigovanje raznospolnosti v neslutene višave na račun blatenja in masakriranja skupnosti LGBT+. Referenduma sta pokazala, da so ljudje še kako pripravljeni braniti lastni heteroseksualni in cisspolni privilegij, in da se v kriznih trenutkih heteroseksualnost in cisspolnost kot dva izmed temeljev družbenega reda še kako poveličujeta in utrjujeta na vse mogoče načine.

Heteroseksualnost nikjer po svetu, in Slovenja ni izjema, ne potrebujet svojega praznika, ker je zanjo vsak dan v letu praznik. Kar pa lahko heteroseksualke_ci in cisspolne osebe naredite za skupnost LGBT+, je da dvignete svojo družbeno privilegirano rit in nas podprete v našem boju.

Objavljeno v
More from Martin Gramc

Dekla gre v Hollywood

Na letošnji podelitvi nagrad emmy je slavila serija Handmaids Tale – Deklina...
Preberi več