Med snovanjem nove številke gejevsko-lezbične revije Revolver, v Branetovi kuhinji leta 1990, smo ugotavljali, da je homoseksualnost v Jugoslaviji, nič manj v Sloveniji, še vse preveč anonimizirana. Ko je kolega v šali predlagal javni samosežig iz protesta proti homofobiji in molku, sem pripomnila, da še to ne bi zaleglo, kajti homoprotestnik na Prešercu bi se gotovo še sežgal brez imena – in kljub javnemu protestu zgorel anonimno. Trapasta šala je bila po svoje zlovešče preroška. Na tedanjih sestankih smo se dobivali Brane Mozetič, Nataša Sukič, Bogdan Lešnik, Jasna Klančišar, jaz in drugi. Mnogih »drugih« iz previdnosti še danes raje ne poimenujem, ker se nekateri nikoli niso otresli svojih psevdonimov, za druge pa se mi dozdeva, da so obtičali v nekakšnem »mehkem« klozetu, ko vsi njihovi prijatelji, prijateljice in ožje okolje na dvajsetih kvadratnih metrih vedo »vse« o njih, z aktivizmom pa se ne ukvarjajo več, zato ni potrebe, da bi se razkrivali. Zanimivo je, kako hitro mine potreba po razkrivanju še celo tiste, ki so svojo pot na lgbt-sceni začeli v drznih 80-ih ali manj optimističnih 90-ih, nakar so se utrudili, se umaknili ali nehali izzivati večinsko strejtarsko družbo in so danes spet v klozetu, čeprav si marsikdo to razloži tako, da so samo starci z urejenim življenjem. Če se je prej govorilo, da te razkrivanje homoseksualnosti lahko stane najmanj službe in kariere, se danes dobro vidi, da tudi vrhunska kariera ne pomeni nujno več poguma in samozavedanja. Še vedno bi goreli anonimno.
A šalo na stran: samosežig je le preveč skrajen odziv na zaroto molka. V današnjih časih so se stvari spremenile na bolje. Samo poglejmo, koliko lgbt-kandidatk in kandidatov se je nedavno podalo v politične vode in si vzelo tudi pravico biti izvoljen, ne samo voliti druge. Na večno jadikovanje: »Zakaj se noben politik/političarka ne razkrije kot gej?«, smo odgovorili strumno, z vstopom razkritih lezbijk in gejev v svet politike! Saj druge poti sploh ni – skrivači/ce v politiki se pač nikoli ne bodo aktivno zavzeli za lgbt-stvar.
Lezbijka in gej sta se še v resničnostnem šovu Kmetija vehementno predstavila kot aktivista. Kaj potem, če se mnogi stari geji in lezbijke z močjo, vplivom in s slavo še vedno skrivajo – prihajajo novi! Situacija sploh ni tako alarmantna, pravzaprav spominja na obravnavo nasilja v javnih medijih, zlasti na televiziji. Med gledanjem kriminalk, občutljivih dram ali resničnostnih šovov nas po novem v desnem zgornjem kotu ekrana živcira ikonca, na kateri sta upodobljena odrasli in otrok, ki svetuje, naj otroci gledajo oddajo v spremstvu staršev. Če že morajo gledati nasilje. A v začetku septembra, ko se je začela šola, smo na poročilih o nenehnem koncu sveta na tistem televizijskem kanalu videli prispevek o tem, da so Slovenijo preplavile divje svinje, ki bodo kmalu vdrle na naše ulice, vrtove in domove, zato jih je treba redčiti. To počnejo lovci, ki pa jih je vse manj, zato novačijo nove. Medtem ko je gospod lovec pred kamero pojasnjeval, kako fajn hobi je lov, a tudi drag in resen, smo v desnem kotu ekrana spremljali posnetke streljanja divjih svinj po tekočem traku – svinja teče po gozdu, pok, strel jo pokosi, svinja se zvrne po tleh in krvava obleži. In tako nekajkrat. Brez kakršnegakoli opozorila o nasilju, kajti ubijanje je v določenih primerih plemenito ali vsaj ekonomsko upravičeno. Pa saj so samo svinje. Brez imen in lastnikov.
Tako je s problemom anonimnosti pri lgbt-tematiki – po eni strani visoka stopnja razkrivanja lgbt-populacije in tudi širše družbene podpore, po drugi strani pa ostaja in vztraja sindrom skrivanja in klecanja pod dolgotrajno težo anonimnosti.
V arhivskem fasciklu Monokla sem našla pismo internetne skupine mladih lezbijk, približno iz leta 2003. To je bil čas klubskih izkaznic, toda anonimna dekleta so hotela, da jim lezbični klub omogoči skrita srečanja brez izkaznic in brez navzočnosti vseh drugih obiskovalk oziroma rednih članic. Ker vodstvo kluba na to ni pristalo, so se brezimne žalostile, kako naj pre(žive) v tem sovražnem svetu, če jih še lastna vrsta ne podpre – očitno tako, da bi jim zagotovila višjo stopnjo skrivaštva? Pustimo jezo ob strani, saj je zdrava – če so se takrat jezile na edini lezbični klub v Sloveniji, se morda po desetih letih vsaj nekatere le razjezijo nad družbeno nestrpnostjo. Njihovo doživljanje lastne lezbičnosti, kot so ga opisale, me je v vsej srhljivosti spominjalo celo na pismo kakšne samomorilke. Seveda anonimne …
O anonimnosti, ki se je pred davnimi leti v malih oglasih zavijala v tančico sapfične »diskretnosti«, sem razmišljala zadnje čase, ko smo pri Škuc-Lambdi zbirali pisne avtoportrete za knjigo, ki izide ob 30-letnici lgbt-gibanja. Čeprav v času, ko to pišem, knjiga še nastaja, ni verjetno, da bi bilo v njej načrtovanih sto avtoportretov izpod tipkovnic posameznikov in posameznic, ki naj bi uporabili očitno ne tako enostaven biografski pristop. K sodelovanju v tej »knjižni paradi ponosa« so bili na široko vabljeni lgbt-ljudje, odzvala se najbrž ni niti polovica. Pustimo njihove razloge in »razloge« vnemar. Odzvali so se pa številni, ki so se doslej le malo ali se sploh niso posvečali aktivizmu. Prispelo je veliko avtoportretov in vsi so odlični, ganljivi, iskreni, duhoviti in jasni ter avtorice in avtorje postavljajo v polnokrven kontekst osebno-politične biografije, iz katere niso ne iztrgani ne enostransko obravnavani kot zgolj »drugačni«. Hvala vam – z branjem vaših avtoportretov sem imela sončno poletje. Tako kot sem spoznala, da anonimnost in sram drugih mečeta senco tudi na razkrite lezbijke, geje, transe in ostale črke, ker pač sporočata, da je biti »takšen« nekaj slabega in ta beden vtis včasih komajda popravijo milijoni razkritih posameznikov/ic. Zato pa smo ujeti v nasprotujoče si, nelogične dvojnosti, ko nas vztrajno opozarjajo na neprimerne medijske vsebine, hkrati pa nam navijaško prikazujejo pokol divjih svinj.
