Cesar je nag!

KOLUMNA

Sovražim proslave. Od nekdaj sem jih. A sem bil, kot priden osnovnošolec, vedno porinjen vanje. Bela srajca, modre hlače, pionirska čepica in ruta. Obvezno! In če doma pač ni bilo bele srajce, ampak smo čast družine reševali z belim pulijem, je tovarišica recitacijskega krožka v zaodrju, ko je še zadnjič pregledovala svojo deklamatorsko vojsko, nagonsko bruhnila kakšno iz repertoarja svinjskih učiteljskih, da te je kar sesedlo. Pa če si za tisto na pamet nažuljeno pesem prej še tako pridno ostajal popoldne na šoli. In če so starši samo zato, da so te pripeljali, še tako podredili vse ostale obveznosti. Živo se spomnim tistih mrzlih dvoran krajevnih skupnosti. V kotu kakšna na hitro zakurjena Emo peč, in vonj po dimu, ker ohlajeni dimnik pač ni hotel povleči. Obiskovalci so prihajali. V prve vrste predsednik krajevne skupnosti, Zveze borcev, partije, ravnateljica, učiteljice, učitelji in drugi pomembni. Zadaj ostali, vključno s ponosnimi starši. Za smrdljivo rdečo žametno zaveso pa apokalipsa. Natupirane in že nekoliko zariple učiteljice v kostimčkih so živčno brskale po papirjih in torbah, nekaj pritajeno kričale in nas hitele porivati na dodeljena mesta, zbegani in malce prestrašeni mulci pa smo poskušali pri vsem tem ohraniti ravnotežje. In končno, neusmiljeni pisk mikrofona, pevski zbor in … Razen nevroze, zaradi katere se mi je včasih tovarišica, ki je z ustnicami napeto sledila vsakemu izrečenemu glasu deklamatorja na odru, kar zasmilila, ni bilo v vsej proslavni obrednosti nič pristnega. Ves armagedon je bil zlagan. Vsakdan je tako ali tako potekal v znamenju iskanja mimobežnic od edinega pravega načina življenja, ki ga je narekoval režim. To mi je bilo jasno že takrat. In to sem sovražil.

Foto: Nada Žgank/Memento
 

Minuli konec leta je bil spet poln proslav. Na eno sem se tokrat porinil sam. Tisto ob koncu Evropskega leta enakih možnosti za vse (ELEM) v Mons. Že lokacija je bila sumljiva. Pa sem se oprtil v borčevske cunje, zapičil v prsi nekaj brošk, ovil krog vratu rdeči šal – brez skrbi, je bil dovolj dolg, da je prišel naokrog – in odkorakal do svojega sedeža. Ravno ko sem začel od nelagodja, tipičnega za proslave, že pošteno švicati, odrešilni neusmiljen pisk mikrofona, napovedovalka, harmonika in plesna skupina Varstveno delovnega centra Črnomelj … mraz … solze so mi stopile v oči. Ne vem, zakaj. Morda, ker sem vedel, kako izključujoči za LGBT so bili razpisi ELEM-a pri nas, morda zato, ker je že na otvoritveni slovesnosti tako smrdelo po licemerstvu, da sem bil ves čas med histeričnim smehom in bridkim jokom, ali pa zato, ker dobro poznam hipokrizijo vladajoče strukture, vendar plešoče v belokranjskih narodnih nošah s harmoniko in slovenskimi narodnimi nikakor nisem uspel razumeti in dojemati kot akt inkluzivnosti. Vsaj ne tiste integracije, ki je posledica sprejemanja. Z vsakim taktom so se mi zdeli bolj prisilno stlačeni v državotovorne vloge. Na koncu so mi pred oči prihajale podobe iz starih cirkuških plakatov … bradata ženska … človek-slon … tu samo za vašo zabavo! Čudite se! In to je bil šele začetek. Voditeljica se je ob človekoljubnem izrazoslovju, ki bi ji moralo sicer padati z jezika kot zdravamarija, lomila, da je bila zrela za logopeda. Govor ministrice Marjetice je bil v vsej svoji hladni administrativnosti, z odsotnostjo ženskih končnic in tradicionalnim izpuščanjem istospolno usmerjenih več kot reprezentativen. Pač. Pohvalila je sebe in se zahvalila vsem izvajalcem letošnjih dejavnosti, »tudi tistim, ki so le z moralno podporo ministrstva opravili veliko dela in se za strpnost ter ozaveščanje javnosti trudijo vsak dan«. Gulp! Vrhunec cirkusa pa je bil »sproščen pogovor« z akterji ELEMa v Sloveniji: Cvetom Uršičem, Vladom Kreslinom, Failo Pašić Bišić in Suzano Tratnik. Hej, Suzana, ki me gledaš z druge strani, kaj praviš? Cvetel je, kakopak, Cveto. Očitno je hotel prisotnim dokazati svoje globoko razumevanje človekovih pravic in iskreno predanost humanizmu, ko je v jeziku dominantne kulture zinil tisto krščansko cvetko, da se spoštovanje začne pri sebi in se nadaljuje pri spoštovanju drugih. »V prvi vrsti je pomemben človek, ne pa njegove značilnosti, ki ga opredeljujejo kot ‘drugačnega’: muslimanko z ruto, starega človeka, lezbijko, invalida …« Potem je povedal še pravljico o dekletu, ki so ga doma sprejeli pod streho, a je zanjo šele pred kratkim izvedel, da je lezbijka. Pa zanj seveda to ni bilo pomembno, ker je punca najprej človek, potem njihova družinska prijateljica, potem ženska in še kaj, šele potem, enkrat proti koncu knjige, lezbijka. Pa kaj, če je lezbijka, on jo ima vseeno rad. To, da je lezbijka, pravzaprav sploh ni pomembno. Seveda. Koga briga, da je nekdo lezbijka (gej, bi, trans, Rom, Jud, Musliman, pripadnik narodnostne manjšine, hendikepirana, pripadnica ustavno nepriznanih manjšin, Izbrisan …). To nič ne pomeni. To je zanemarljivo. To za »biti« tega človeka ni relevantno, ne predstavlja pomembnega dela njegove identitete. Ga ne označuje, zaznamuje, o njem ne pove čisto nič. Pravzaprav so te partikularnosti kot žvečilka pod podplatom. Je tam, ker smo po nesreči stopili nanjo, a ni del čevlja. Pa še zoprno je, ko se potem niti osladnega gumija vlečejo za tabo, te lepijo na asfalt in te na vsakem koraku zoprno opozarjajo, da je žvečilni tam. Najbolje je sezuti čevelj in nagnusno zmečkanko čimprej postrgati stran, da čevelj … pardon … človek zasije v vsej svoji pravi luči. Ja, to je bistvo razumevanja različnosti. To je maksima Evrospkega leta enakih možnosti, kot ga razume slovenska vlada. Zdaj končno razumem tudi jaz. Vse. Od Izbrisanih, prek ZRIPS-a, do Strojanovih in naprej.  Saj je vse, kar si želijo samo to, da smo samo ljudje. Je preveč?

Veste kaj? Ves čas proslave sem srčno upal, da bo iz publike skočil otrok in vzkliknil: »Cesar je nag!« Pa ga ni bilo, ne med proslavo, ne potem, na bifeju po slovesu od enakih možnosti. Očitno so nam ga postrgali stran skupaj z žvečilko na podplatu. Kdo ve, morda mu bosta Marjetica in Cveto kmalu pripravila lepo proslavo, tako, kot najbolje znata: polno cvetočih pušeljcev hipokrizije s plešočimi invalidi … ops … ljudmi.

Tags from the story
Written By
More from Mitja Blažič

Intervju Andrej Karoli

INTERVJU Ovce in pastirji »Dober glas seže v deveto vas, lep pa...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja