Po aplavzu zavlada molk

KOLUMNA

Minilo je dvajset let lezbičnega gibanja in kar triindvajset let od ustanovitve Magnusa, Škuceve sekcije za socializacijo homoseksualnosti. Razni ljudje me nenehno sprašujejo, kaj se je spremenilo v vseh teh letih in seveda hočejo slišati pozitivne odgovore, kakor da bi pozabili, da napredujeta tudi človeška neumnost in nestrpnost. Nekoč smo imeli samo eno lezbično skupino in eno gejevsko, zdaj imamo najbrž že več kot ducat združenj, formalnih in neformalnih, stvarnih in virtualnih. Aplavz. Nekoč si niti v pisarnah, kjer so se zbirale prve skupinice, nismo upali sproščeno izreči besed lezbijka, gej, bi ali homoseksualnost, zdaj znamo ob vsaki priložnosti na glas zdrdrati celo abecedo: G, L, B, T, I, Q … R S Š T U V Z Ž! Bravo naši! Dolgo časa smo imeli »en samcat« plac s peščico ljudi, zadnje leto pa je že toliko enkratnih in večkratnih homo zabav, da imate lahko dan za dnem mačka. Aplavz. Nekdanje skupine so pokrivale celotno področje homo kulture, zdaj pa je infrastruktura razvejena na specializirana združenja, založbe, ad hoc skupine, festivale, internetne forume, športne skupine, kulturna društva …, da bi se včasih že najraje malce strinjali s strejti, da jih preveč posiljujemo s svojimi geto iniciativami. Aplavz (malo krajši). V preteklosti so ljudje s strahom klicali na telefone lezbične ali gejevske skupine, dandanes te muke odpadejo, ta novim na sceni še ust ni treba več odpreti, malo poklikajo po internetu in hitro najdejo, kar iščejo, ne da bi si po nepotrebnem kradli čas. Tudi izbira potencialnih partnerjev in partnerk oziroma fuk badijev se je povečala, iščete jih lahko bolj zares ali za neres, virtualno ali prostorsko, za omejen ali neomejen čas. Kdor je zdaj še osamljen, ta se preprosto zabavati ne zna. Aplavz. Nekoč skorajda ni bilo mogoče najti žrtve, ki bi pred kamero govorila o pravicah lezbijk in gejev, zdaj se vsa pisana LGBTIQ druščina vsako leto javno zbere na Paradi ponosa, sicer v vedno manjšem številu, ampak najbrž zato, ker se jim ne ljubi vsako leto isto. Aplavz. Če smo nekoč brodili v kalnem, je zdaj vse kategorizirano in jasno in voda tako čista, da v trenutku vidimo dno. Aplavz. Če so bili kdaj aktivisti in aktivistke še potrebni, so zdaj za v staro šaro, ker se ljudje končno svobodno odločajo o tem, kdaj, kje in komu bodo povedali, kateri črki LGBTIQ abecede pripadajo – ali pa tudi ne. Aplavz. Nekoč smo koncept homofobije prevajali iz tujih tekstov in dajali roke v ogenj, da to zares obstaja. V zadnjem desetletju je homofobija dobila človeški obraz – postala je otipljiva. A ne smemo prehitro soditi in napihovati primerov homofobije, ne, bodimo samokritični in se vprašajmo, koliko sami ustvarjamo homofobe. Prisluhnimo strejt diskurzu. Aplavz.

 Foto: Nada Žgank/Memento 
 

Okej, okej, za trenutek bom odložila svoj cinizem in se priklonila vidnemu napredku. Pred desetletjema ljudje skoraj niso imeli kam, niso mogli zlahka najti somišljenikov in somišljenic, še v knjigarnah in knjižnicah ni bilo mogoče kar tako najti homo literature. Še poznali nismo prav dobro termina coming out in pred starši smo se večinoma skrivali kot najhujši hudodelci. V zadnjih letih pa se je, denimo, zgodilo, da so tri moje lezbične znanke v Monokel pripeljale svoje mame. To so tako svetli primeri, da včasih ne vidimo, kaj se dogaja v senci. Ali prezremo male neprijetne podrobnosti iz vsakdanjega življenja. Dve taki sem zapazila ravno včeraj. Prvo med pogovorom z mlado, izjemno talentirano pisateljico, ki bo izdala svoj knjižni prvenec pri eni od večjih slovenskih založb. Toda pogovor o literaturi se je nepredvideno zasukal v razkritje pred starši. Kajti pisateljica je v dvomih, ali bi v knjigi objavila tudi bolj lezbično obarvane zgodbe, ki bi gotovo pretresle starše oziroma njihovo idealizirano podobo o njej. Imelo me je, da bi zakričala, naj zaradi tega nikar ne omejuje svoje ustvarjalnosti. A hkrati mi je bilo tako prekleto jasno, kako zelo realni in stresni so tovrstni strahovi in dileme. In da se z njimi strejt avtorjem in avtoricam ni treba spoprijemati. Še bolj se mi je potrdilo, da je homo pisava drugačna, saj se v glavnem ne more opirati na znane in samoumevne kode. Še vedno jo označujeta družbena nestrpnost in (samo)cenzura, ki se ju s kvaliteto seveda da premagati ali vsaj preglasiti, žal pa ne tudi odpraviti … Zvečer sem na zabavi v K4 srečala dolgoletnega prijatelja, ki mi je povedal, da je za radio pripravil pogovor z avtorjem neke knjige. Sicer je imel v mislih tudi pogovor z mano o Tretjem svetu, vendar se mu zdi ta roman nekako … preveč … Mislila sem, da je v zadregi, ker mi ne more naravnost reči, da mu roman ni všeč. A slednjič mi je le povedal, da bi mu bilo težko govoriti v eter o delu, ki je tako hard lezbično. Spomnila sem se, da mi je pred tem povedal, da so starši poslušali njegov prispevek na radiu … Seveda, marsikomu ne bi ušel pogovor o izrazito lezbičnem delu. Morda je zgolj simptomatično, da je neki kritik ravno ta roman označil za skorajda plehkega, saj se bojda v njem preveč ukvarjam z lezbično seksualnostjo, ne pa z družbenimi problemi, ki jih imajo lezbijke … Ja, takle mamo: napredno strejt kritikantstvo (ne glede na spolno usmerjenost, prosim).

To sta le dva od tistih trenutkov, ko aplavz zamre in spet slišimo tišino, ki je vedno »zadaj«. In kaj naj bi zdaj naredila? Zapela Come out, come out, wherever you are? Ah, brezveze, raje sem se zabavala naprej. Malo eskapizma in (s)pozabe je pač nujno potrebno. Sama sreča je in zelo pomembno je, da imamo prostore, kjer ju lahko varno prakticiramo. In da sem v včerajšnji noči srečala le enega naključnega strejta, ki je sam od sebe začel blebetati, da nas ne podcenjuje – spomnimo se genialnega Freudovega besedila o potrebi po zanikanju, ki je v resnici potrjevanje –, je pa problem, če njegovi otroci na teveju po naključju vidijo lezbični seks. Kako jim to razložiti? Ker strejt pornografija namreč ni problem, to je le normalno in samoumevno, saj tako se pride na svet, ne?

Danes, po včerajšnjem bear partyju v K4, tole kolumno pišem z mačkom, ki name vedno deluje inspirativno. Morda je to tudi eden glavnih razlogov, da med LGBTIQ zabavo še dolgo ne bom sama doma ostala.

Tags from the story
Written By
More from Suzana Tratnik

Uniforma za krizne čase

I NA PIKO V poletni vročini mi je nekdo omenil, da je...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja