Stereotip

KOMENTAR

Ales ZobecO Slovencih (in Slovenkah) kroži precej stereotipov. Od tistih, ki poveličujejo – npr. delavnost, pridnost –, do tistih negativnih, ki bi se jih radi otresli. Moj namen ni niti kritična refleksija kategorije stereotipa samega niti empirično preverjanje točnosti posameznih stereotipov. Raje bom določeno stereotipno sodbo vzel kot svojo iztočnico: Slovenci (in Slovenke) so vsi po vrsti med sabo sprti. (Iracionalna) sprtost vsakega z vsakim, na katero meri stereotip, je tisti drugi, negativno obarvani stereotip. Na tej točki ga bom – pri polni zavesti in ob vsem zavedanju problematičnosti tega koraka – privzel kot utemeljenega z empiričnimi dejstvi.

Gejevsko in lezbično gibanje (ali morda »scena«?) se vsaj v nekem delu in vsaj deklarativno že od samih začetkov prikazuje (pogosto samo zase) kot renesančno, celo avantgardno gibanje – torej kot produktiven in pozitiven odmik od rigidnih družbenih določenosti. Če to tezo izostrim: če bo kdo nosil zastavo v svetlo prihodnost, bo to gejevsko in lezbično gibanje.

Vse lepo in prav … a bojim se, da se bo zataknilo že na začetku te poti. Kdo bo držal zastavo? Bo za vse tiste, ki želijo imeti enkrat v prihodnosti svoj spomenik in imajo sploh »največ zaslug«, dovolj dolg železni drog? In kako se bodo zastavonoše razvrstile in razvrstili? Bodo tisti in tiste, ki imajo daljši korak, stali toliko zadaj, da niti najnatančnejši fotofiniš ne bo mogel določiti, kdo nas je popeljal v prihodnost?

Zgodba bi se po vsej verjetnosti zaključila s sklepanjem posameznih zavezništev in frčečim (ostrim) perjem. In dosmrtno zamero med nastalimi frakcijami. Pa ne zares dosmrtno: ob novi priložnosti, v kateri bi ponovno bila na kocko postavljena svetla prihodnost, bi se sklenila nova vroča zavezništva, nove frakcije in nove »dosmrtne« zamere. Vmes, kakopak, ne bi šlo brez očitkov s prve poti – v osemdesetih. In ponovnim tehtanjem, čigave zasluge so tiste, ki štejejo – še več, kdo sploh ima zasluge. To je vedno pomembno. Zasluge. Te so pogoj za spomenik. Zdaj je jasno, v čem je (mdr.) problem: se je (bo) gejevska in lezbična avantgarda prekucnila (tudi) zaradi konformnosti stereotipu?

Tistim, ki so ravno dovolj vključeni, da lahko vidijo te boje med – če uporabim pogost diskurz – »bolj izključenimi« in »manj izključenimi«, a niso zares vključeni, da bi sklepali s komerkoli prave alianse, se tako iz leta v leto ponujajo takšne predstave: Kdo danes paktira s kom? Kako je to mogoče, če pa mu je zadnjič očital, da v osemdesetih … ? Kako je to mogoče, če pa ji je zadnjič očitala, da ni njen zapis v časopisu spremenil podobe gejev in lezbijk, temveč neki drug? Pa ob njunem razhodu pred 17. leti mu je očital, da se ni dovolj potrudil za odnos. Pa njihov četvorček je razpadel … od četrtka pa spet sodelujejo … Aja, od sobote so spet sovražnice.

Saj vem – in tega ni mogoče dovolj podčrtati –, da za vsako ceno ne gre sodelovati. In močno nasprotujem logiki, da morata osebi, ki se ne strinjata, »stopiti korak nazaj« in skleniti (gnili) kompromis. Ampak politične in javne vojne, ki so v resnici pogosto banalno zasebne, so tako ne-avantgardne … in stereotipne.

Tags from the story
Written By
More from Aleš Zobec

Kar je neškodljivo, ne more biti nemoralno

Pogovor z dr. Friderikom Klampferjem Friderik Klampfer je izredni profesor za etiko...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja