Kdor je od zunaj spremljal razvoj dogodkov okrog zaščite LGBT-pravic na Hrvaškem v zadnjem letu, je bil bržkone precej zmeden. V nekem trenutku je skoraj milijon državljanov in državljank Republike Hrvaške podprlo referendum, s katerim je bila spremenjena hrvaška ustava in zakonska zveza definirana kot skupnost moškega in ženske, osem mesecev pozneje pa je bil sprejet Zakon o življenjskem partnerstvu, ki izenačuje istospolne pare s poročenimi, razen v pravici do posvojitve otrok. Kaj se je zgodilo in kako smo se znašli v tej paradoksalni situaciji?
Lahko bi rekli, da smo na Hrvaškem naredili institucionalni (homofobični) kompromis glede vprašanja LGBT-pravic, ki je posledica različnih družbenih procesov v polju oblikovanja politike. LGBT-gibanje na Hrvaškem je svoj polni zamah dobilo leta 2002, ko je bila v Zagrebu prvič organizirana Parada ponosa. V dvanajstih letih aktivizma je bilo doseženo veliko. Povsem marginalna in osovražena tema je postala politično vprašanje par excelance, zahvaljujoč procesu približevanja EU, pa smo bili priča tudi neprestanemu napredku v zaščiti LGBT-pravic. V zelo kratkem času so se zgodili pomembni premiki: od nasilja na prvi Paradi ponosa do 10.000 ljudi na letošnji povorki, od popolne nevidnosti queerovske kulture do nekaj festivalov in parad ponosa v treh različnih mestih, od popolne odsotnosti pravne zaščite do zakonodaje, ki LGBT-osebe ščiti pred diskriminacijo in nasiljem in gre celo dlje, saj nas prepozna kot družino, od medijskega homofobičnega senzacionalizma do skoraj enotne medijske podpore LGBT-pravicam itd. In ko smo že skoraj mislili, da smo Conchita unstopable, se je po vstopu Hrvaške v EU zgodil hladen tuš v obliki homofobičnega referenduma, ki je jasno pokazal, kako v državi obstajajo in živijo paralelni svetovi glede razumevanja LGBT-pravic.
Referendum, ki je bil dobljen s pomočjo homofobije, se je zdel kot velika zaušnica LGBT-organizacijam, medijem, politikom, tistim, ki se zavzemajo za človekove pravice. Dvanajst let pojasnjevanja, kdo so in kaj so LGBT-osebe je ostalo nepojasnjeno v glavah 946.433 državljanov republike Hrvaške – tistih, ki so dali podporo
homofobičnim spremembam Ustave. Tako je homofobija zlorabila demokratično proceduro referenduma, da bi izničila človekove pravice (na kar demokracija ni imuna) in v Ustavo zapisala, da je zakonska zveza skupnost moškega in ženske. Istočasno je homofobija 946.433 naših državljanov privedla do stališča Ustavnega sodišča, ki je reklo, da ime »zakonska zveza« ostaja rezervirano za heteroseksualce, medtem ko vse drugo (v smislu pravic in poimenovanj) ostaja na razpolago tudi LGBT-osebam. Še pomembneje od odločitve Ustavnega sodišča je dejstvo o intenzivni razpravi o homoporokah, ki je potekalo ves čas kampanje. Zdi se, da zdaj na Hrvaškem ni osebe, ki ne bi imela jasnega stališča o homoporokah in LGBT-osebah. O »za« in »proti« se je natančno razpravljajo v šolah, kavarnah, na klopcah v parku, na ladjah v času ribolova, v pekarnah … Javni prostor se je zasitil s to temo. Na ta način se je zgodba o homoporokah v resnici odvrtela do samega konca. Povedano je bilo vse – tako od tistih, ki so bili za, kot od tistih, ki so bili proti. Zaradi tega je bila pozneje procedura sprejetja Zakona o življenjskem partnerstvu izpeljana bolj ali manj gladko. Homofobija je tokrat dala veter v jadra Zakonu. Tako je Hrvaška končala s heterozakonom v Ustavi, Zakonom o življenjskem partnerstvu in prvimi porokami gejev, lezbijk in transoseb, a tudi s 946.433 našimi sodržavljani, ki so heteronormirali izraz »poroka« v Ustavi. Vsak je dobil nekaj. A tu je tudi kapital 481.534 sodržavljank in sodržavljanov, ki so se izrekli PROTI spremembi Ustave in 2.354.165 sodržavljanov, ki jih referendum ni zanimal in se niso izrekli. Statistično gledano je pro-aktivna homofobija (šel bom na volišče in glasoval) prisotna pri približno 25 % hrvaške populacije. Glede na to, da se 86 % ljudi deklarira kot katolikov in da obstajajo jasne povezave med cerkvijo in referendumom, lahko vidimo, da je bil referendum na koncu velik poraz za ekstremistično, konservativno razpoloženo Hrvaško. Čeprav je bil napad močan, smo ga vseeno uspeli ubraniti in iz navideznega poraza narediti korak naprej. Okronali smo ga z Zakonom o življenjskem partnerstvu. Če se ne bi zgodil referendum o poroki, bi bilo zagotovo težje braniti Zakon o življenjskem partnerstvu, in vprašanje je, ali bi bil na koncu dejansko izglasovan zakon s tako širokim obsegom pravic.
Z vsem tem se je zagotovo zaprlo še eno poglavje zavzemanja za LGBT-pravice na Hrvaškem. Težko si je zamisliti, da bo kmalu prišlo do popolne enakopravnosti. To se bo zgodilo prej kot posledica spremenjene podobe homoporok na ravni Evrope, kot pa posledica nečesa, kar prihaja od znotraj. Ampak LGBT-skupnost ima še veliko dela. Biti LGBT-oseba je danes tolerirano v dveh okrožjih (ki sta glasovala PROTI – Istra in Primorsko-Goransko okrožje) in v večjih mestih, še posebej v tistih, ki imajo tradicijo parad ponosa daljšo od nekaj let. Na žalost je danes to samo Zagreb. Zato je v naslednjem obdobju nujno nadaljevati s paradami ponosa, njihovim organiziranjem v manjših sredinah in kontinuirano delati na opolnomočenju LGBT-oseb. Kako se znajti v kontekstu obstoja življenjskega partnerstva in ideje, da je nekaj, kar je bilo še do včeraj nepredstavljivo, zdaj tu in dostopno – to pa je povsem nov in popolnoma drugačen izziv za LGBT-osebe. Organizacija poroke in informiranje bližnjih ljudi o tem dejanju – bodisi z naslanjanjem na edine poznane, a že prej vzpostavljene hetero obrazce in ceremonije ali pa popolno negiranje in izigravanje tega – to je povsem drugačno vprašanje kot tisto, ali te bo nekdo sprejel ali zavrnil kot LGBT-osebo. Kdo ve, morda bo te sladke skrbi in razprave hitro prekinil prihod bistveno radikalnejše struje na oblast, ki bo hotela vse vrniti na sam začetek, kar jim seveda ne bo uspelo. Začetna točka je bila namreč že zdavnaj redefinirana in spremenjena.
