Ljubezen do zgodb

KOMENTAR

Dekleti v zgodbi veže globoka naklonjenost, in potem se zgodi … »Aomame in Tamaki sta bili v isti postelji. Stari sta bili sedemnajst let in uživali sta v novo pridobljeni svobodi. Bilo je njuno prvo potovanje, na katerem sta bili kot prijateljici. To ju je vznemirjalo. Bili sta v toplicah in po namakanju v vroči vodi sta si razdelili pločevinko piva iz hladilnika, potem pa ugasnili luči in zlezli v posteljo. Najprej sta se samo zafrkavali. Malo za hec sta drezali druga v drugo. Potem pa je Tamaki v nekem trenutku stegnila roko in skozi majico, ki jo je imela Aomame namesto pižame, čvrsto zagrabila njeno dojko. Skozi Aomamino telo je steklo nekaj kot električni tok.«

Ne, to ni odlomek iz lezbičnega romana. Kvečjemu iz biseksualnega, saj ima glavna junakinja razmerja tudi z moškimi. Morda je primernejša oznaka fantastični in ljubezenski roman, saj Aomame zanosi nekako metafizično brez pravega telesnega stika, obenem pa je otrokov oče njena velika ljubezen, fant, po imenu Tengo. Odlomek je iz romana 1Q84 slavnega japonskega pisatelja Harukija Murakamija. In je zgolj še en primer, da so lgbt-teme in motivi vse bolj prisotni v sodobni literaturi, ne samo v visoki, kot je roman 1Q84, pač pa – še celo prej – v popularni literaturi. In tudi tam ne nastopajo več le kot stranski zaplet, kot na primer v zgodbi o dekletu, ki stanuje z gejem, kar ima za posledico najrazličnejše pomote, vse skupaj pa služi le za ozadje situaciji, iz katere se izpeljejo heteroseksualni odnosi. Ne, sploh ne. V enem od novejših romanov t. i. ženske literature ima, na primer, glavna junakinja, pisateljica otroških zgodb, probleme s homofobičnim društvom, ker so njene zgodbe preveč »homoseksualne«. Na koncu se vse dobro razreši in njena slikanica izide neokrnjena, homofobično društvo pa je osramočeno.

V spremni besedi Tatjane Jamnik Človek pod masko k romanu Sežigalec trupel, enega največjih čeških prozaistov 20. stoletja, Ladislava Fuksa, lahko preberemo: »Ob izbruhu druge svetovne vojne je bil Ladislav Fuks gimnazijec. Družil se je predvsem s fanti iz židovskih družin, in njihova usoda se ga je močno dotaknila. V koncentracijskih taboriščih pa niso izginjali le Židje in Romi, temveč tudi homoseksualci. In ravno v vojnih časih se je Fuks začel zavedati svoje spolne usmerjenosti. Morda tu tiči odgovor, zakaj se je, čeprav sam ni imel židovskih korenin, v svojih delih znal vživeti v občutke tega preganjanega naroda. Strah, tesnobo in prežemajoč občutek ogroženosti je zelo dobro poznal tudi sam.«

Ob takšni spremni besedi se človek kar oddahne: avtorica ne omeni le pisateljeve spolne usmerjenosti, ampak podatek umesti v zgodovinske in osebne okoliščine in ga ne poda na način praznega označevalca. V preteklosti pa niso bile redke spremne študije, ki so avtorjevo spolno usmerjenost sicer omenile – seveda le homoseksualno – vendar te omembe niso imele vedno pozitivnih ali nevtralnih vrednotenj, pa še brez ustreznega okvira so bile postavljene v besedilo.

Mnenja, da besedila z lgbt-motiviko niso zanimiva za strejte, bodo, upam, sčasoma preživeta. Prav tako tudi miti o univerzalni književnosti. Bralci in bralke beremo čtiva z različnimi vsebinami, ne da bi bili sami v točno takem življenjskem položaju, kot ga opisuje roman. Saj, na primer, kriminalk ne berejo le kriminalisti in prestopniki. In romana Emma Bovary, ki je bil v času nastanka zaradi vsebine preganjan in obsojan, danes pa je šolsko branje, ne berejo le nesrečne ženske in samomorilke – vse to je (tudi) Emma namreč bila. Tako kot tudi ljubitelji grozljivih romanov niso psihiči. Zakaj torej ne bi uživali ob vseh dobrih zgodbah?