Suzana Tratnik: Prodaj mi meglo, prijatelj

Včasih se mi zdi, da predvsem vsakdanji svet funkcionira preko izmišljenih, trapastih zgodbic, s katerimi se pripovedujoči hoče postaviti in se reklamirati kot zanimiv pripovedovalec_ka, njegov poslušalec_ka pa se pretvarja, da je nakladanje razumel_a kot neverjetno, duhovito resnico.
Ena teh zgodbic, ki nenehno krožijo, je tista o izgubljenih avtomobilskih ključih in rasizmu. Ponavadi je ni doživel sam pripovedovalec, temveč njegov slovenski »prijatelj«, ki je potoval po ZDA, Avstraliji … skratka, po neki angleško govoreči državi z rasno mešanim prebivalstvom. Torej, dva Slovenca v tuji državi najameta rent-a-car, se odpeljeta izven mesta, parkirata in se odpravita na sprehod po naravi. Ko se vračata, ne najdeta ključa od avta. »A ga imaš ti?« vpraša prvi Slovenec. Drugi Slovenec se potipa po žepih reče: »Pizda, ni ga!« V tistem trenutku gredo mimo trije črnci, ki so takole slišali zadnji stavek: »Pizda, nigga!« In nato ti črnci zaradi narobe razumljene rasistične opazke strašno pretepejo naša dva Slovenčka. To zgodbo sem slišala vsaj od treh pripovedovalcev, tako da že mora biti kaj na tem, mar ne?
Druga zgodba, ki pogosto cirkulira, je o zobnih ščetkah, ravno tako postavljena v neko anglosaksonsko državo. Slovenski turisti, ki spijo v šotoru na prostem, se sprejo z lokalci, ki so lahko tudi skini. Lokalci jim nekega dne premečejo šotor, a začuda ničesar ne ukradejo. Ko se naši vrli turisti vrnejo domov in razvijejo fotografije (ja, to je še pred digitalizacijo), na njih zagledajo te skine, ki se z njihovimi (slovenskimi) zobnimi ščetkami drgnejo po svojih anglosaksonskih anusih. Ta doživljaj je že zelo na meji slasherskih grozljivk iz niza Wrong Turn.
Še ena taka prostočasna zgodbica je postavljena v Avstralijo. Slovenski turisti najamejo rent-a-car in se pogumno furajo po razbeljeni avstralski pustinji. Med vožnjo podrejo kenguruja. Ustrašijo se, a zatem ugotovijo, da jim tukaj sredi divjine nihče nič ne more, zato začnejo objestno fotografirati padlega kenguruja, oblečejo ga celo v (takrat še) dragoceni Murin suknjič, ga fotografirajo v raznih pozah, slednjič pa mu v naravni kengurujski žep za foro zatlačijo še svoje potne liste. Nakar se navidezno mrtev kenguru ovede, plane na zadnje tace in, hop, odskaklja v divjino. In odtlej nekaj naših državljanov_k s slovenskimi potnimi listi v žepu skače po avstralski puščavi.
Že slišim, kako nekateri_e med vami zatrjujete: »Ampak ta zgodba pa je resnična, to je doživel prav znanec od mojega znanca, ki nikoli ne laže …« Ali pa ste se sami spomnili_e podobnih zgodbic, ki jih je nemogoče dokazati ali ovreči, saj njihovo bistvo nista verodostojnost ali resničnost, temveč kroženje. Te zgodbice si ljudje pripovedujejo za zabavo; navidez so brez političnega naboja, neškodljive in trapaste. Nekakšna folklora tako rekoč, čeprav malce bolj urbana.
Podobno prostočasne zgodbice krožijo tudi o manjšinah. Ko se zdi vse skoraj pojasnjeno, že nekdo privleče na dan štorijo, da je on sam poznal geja, ki je sredi dneva hodil po ulici neprimerno oblečen, napol nag, ali pa nekdo drug lezbijko, ki »pa res« ni marala moških, in to tako v tem svetu ne gre, taki ljudje ne smejo imeti otrok. In kako naj bi za otroke skrbeli taki, ki še svojega spola ne priznavajo ali ga razumejo nedopustno fleksibilno? Te razlagice v slabi preobleki argumentov se ne razlikujejo od »poročil«, ki sem jih slišala od udeleženke in očividke prvega festivala Magnus leta 1984. Ta moja kolegica na sociologiji (!), takrat še na FSPN, je redno poročala, kaj se je dogajalo na festivalu, sicer nič o pravicah, diskriminaciji ali homofobiji nad geji in lezbijkami, veliko pa o tem, da neki bogati gej s sabo na prireditve za roko vlači fanta, ki je videti ugrabljen, neki lezbični par pa se v javnosti vsakič zlasa zaradi slepega ljubosumja, menda ženski druga drugo grdo ozmerjata in popljuvata. Homoseksualci so zelo neprimerni in nemoralni ljudje z nasilnimi in otročjimi potezami, to je bilo sporočilo kolegičinih kvazisocioloških opažanj (diplomo odvzet pa sežgat!), a danes ni bistveno drugače, le da se homofobija in odpor do lgbt-življenjskih slogov upravičujeta s skrbjo za naše, slovenske otroke, in za našo, avtohtono slovensko normalnost.
Nedavno je Mladina priobčila članek o tem, ali bi danes ustavno sodišče razmišljalo drugače o referendumu, če bi po osamosvojitvi v slovensko ustavo eksplicitno zapisali enakost ne glede na spolno usmerjenost. Vsekakor bi jo veljalo zapisati – začnimo tam, ker smo še vedno tam! Krepko se motijo vsi, ne glede na spolno usmerjenost, spol, razredno pripadnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino, ki mislijo, da je pravica do t. i. gejevske poroke oziroma popolna izenačitev s pravicami heteroseksualnih zakoncev, zadnja, najvišja stopnica v zgodovini boja proti diskriminaciji in pomeni že kar konec gibanja za pravice seksualnih in spolnih manjšin. To je pomemben korak k enakosti in enakopravnosti, a vendar – en korak, čeprav tokrat bolj k eshatološkemu koncu, v katerem nekateri preroško vidijo tudi končno odrešitev, amen.
Za konec, morda res moje zadnje kolumne v zadnji številki revije Narobe (ja, vse smo že dosegli …) pa imam še jaz eno zgodbico, ki jo je doživel moj dober prijatelj, Slovenec, kakopak. Neke sončne nedelje je šel na enega od referendumov o izenačitvi istospolnih in raznospolnih zvez ali morda o noveli družinskega zakonika, ni pomembno. In na volišču mu rečejo, da je nekdo že volil v njegovem imenu! Mojega prijatelja je zaskrbelo, saj je sam hotel, verjeli ali ne, s svojim glasom iskreno podpreti lgbt-pravice, zdaj pa je ostal brez glasu! Ko je zgroženo vprašal, le kdo bi volil namesto njega, so mu povedali, da »tisti gospod tam zunaj na kavi, najprej smo mislili, da je begunec, a je slovenski državljan z vašim potnim listom«. Pa gre prikrajšani volivec in moj dober prijatelj, ki nikoli ne laže, urno pogledat na vrt bližnjega kafiča, kjer zagleda kenguruja, ki sedi z njegovim potnim listom v žepu in mirno srka nedeljsko kavo.
In povem vam, ob morebitnem referendumu bo vse odvisno od volilnih glasov slovenskih kengurujev.*

* Kolumna je bila napisana pred odločitvijo ustavnega sodišča, da dovoli referendum.

Tags from the story
Written By
More from Suzana Tratnik

Metanje knjig v glavo kot dramilo

KNJIGA Urška Sterle, Vrsta za kosilo, Založba ŠKUC-Vizibilija, 2006. Kratke zgodbe Urške...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja