»Razfukali bomo mizo in se vsi posedli na tla!«*

KOLUMNA

Dekonstrukcija neke ideologije

Mitja - netDraga Suzana,

kot gotovo že veš, smo te neki večer ob 25. obletnici homo gibanja parazitsko opravljali. Jaz, da bi ob seciranju zadnjega četrt stoletja aktivizma dobil odgovore na nekatere dileme, zaradi katerih mi bo pravkar razneslo glavo, kdo drug – se je zdelo -, da bi dokončno zmagal v boju med ideologijami slovenskega Q gibanja. Posedanja na okroglih mizah (sic!), namenjenih nostalgičnemu glorificiranju neke sicer nadvse revolucionarne dobe, javkanju o apatičnosti, brezjajčnosti in virtualnosti vsakdana, ali pa benignemu sanjarjenju o naši rožnati prihodnosti mi grejo … kakopak … na kozlanje. Slabo mi postane od ujetosti v ta menstrualni ciklus brez krvi. Predvsem pa se mi bruhne od vseprisotnega pomanjkanja korajže izreči tisto, kar bi gibanje privedlo do novega orgazma. In kam me (spet) tišči?

Najprej, Suzana, imam težave s tabo. Namreč, če se je veliki pok našega lgbt-gibanja zgodil med novimi družbenimi gibanji v subkulturi, onstran roba, med zavrženimi, v antimateriji … in se je utemeljil kot kritika obče družbene ureditve, antiteza vladajočega sistema, destrukcija ustroja kontrole … ker je režim moči krivičen, utemeljen na represiji, nasilju in nehumanosti … kam z gibanjem po 25-ih letih? Naj še vedno iz podzemlja strelja na tiranijo večine ali naj si nadene šminko in korzet, se usede s trinogi za skupno mizo in si vzame svoj del krvave pogače? Naj se integrira med krvnike ali napada od zunaj? Naj tekmuje za Slovenko ali Neslovenko leta? Naj postane establišment ali ostane avtonomna cona?

En stol za skupno mizo planeta je namreč naš, ne glede na to, kako Ljudmila Novak in Aleš Primc histerično cepetata, da je homoseksualnost v smislu družbene, civilizacijske (re)produkcije povsem nerelevantna. Da smo torej jalovi. Sami sebi namen. Breme. Paraziti. In naj torej utihnemo, ker da so nam tako ali tako že dali bistveno preveč. S tem da nas tolerirajo. Oni so se celo presegli in nam iz krščanskega usmiljenja (čez božične praznike) samaritansko spisali ZRIPS. Mi pa zdaj nehvaležno in nesramno postavljamo nove in nove nenaravne zahteve. Psa, ki ugrizne gospodarja, je treba ubiti!

Suzana, integracijski aktivizem – recimo mu integralizem, da bo zvenelo manj obremenjeno -, ki se ga grem zadnjih 9 let, ves čas trdi: en stol za mizo je naš. Ne prosimo zanj, naš je! (Ni se nam treba zanikati, ponižati, spremeniti, prilagoditi, da bi sedeli na njem. Za nas je tam. Samo za nas.) In kje je, Suzana, tu kvalitativna razlika med integracijo, kjer je homoseksualnost (z integralno identiteto) ena od opek te civilzacije in tvojim tekmovanjem za Slovenko leta ali dejstvom, da si postala kanon v slovenskih berilih? A?

Na srečo je bila ob teh mojih spraševanjih na okrogli mizi Urška Sterle. Promptno in samozavestno mi je ponudila odgovor, jasno, na primeru slovenskih beril, kjer da ne gre za integracijo, za moledovanje za prostor za skupno mizo, za katero bi se potem moral vesti po bontonu, ampak za to, da Suzana v berilih še vedno piše o grdih gejih in lezbijkah (od koder izhaja in kar je). In bo, kot virus v računalniškem sistemu, prav kmalu razfukala mizo, da se bomo potem vsi skupaj lahko posedli na tla. Zlorabili smo te za ultimativni dokaz ideološke razlike med prvim (subverzivnim) valom lgbt-aktivizma, ki ga v najbolj čisti obliki uteleša Škuc -LL, in drugim bolj mejnstrimovskim (homokonservativnim), ki ga v najbolj čisti obliki uteleša DIH.

In glej ga zlomka, Suzana, to je bilo ravno tisto, kar sem potreboval, da sem končno povsem jasno uvidel, da teh ideoloških razlik med generacijami aktivistk in aktivistov, med subverzijo in homokonservativizmom v resnici ni. Tu mi je Urška dejansko odprla oči. Jasno je namreč: ko gre Suzana Tratnik na Slovenko leta, sede na stol za skupno mizo. Seveda ne zato, da bi tam pridkano kramljala z levim in desnim sosedom, sofisticirano srebala rdeče vino iz kozarcev z visokim pecljem in koketirala z erektiranimi mednožji, ki se, mastni, kar bleščijo od zadovoljstva, da so za mizo (končno) dobili pravo lezbijko. Jasno, da ne. Samoumevno je, da bo Suzana za mizo usekala kakšno direktno, da bo gospodom in damam od neposrednosti najprej odpadla pudrasta fasada, jasno je, da bo desnemu, »ki seveda spoštuje homoseksualnost, ampak …«, porinila obraz v vrelo instant juho z rezanci, da bo anticivilizirana Suzana iz podzemlja obmetavala fine gospe z neprijetnimi resnicami in jim za sladico še razbila ogledala na bučah. Samoumevno je, da bo razfukala mizo, da se bomo vsi lahko posedli na tla in bomo imeli po dolgem času spet vsi enako priložnost postati ljudje. Jasno!

Kaj pa delamo integralisti? Kaj pa delamo aktivisti druge generacije? Mar res mislite, da si jemljemo (naš) stol zato, da se bomo v omizju vedli, kot se spodobi? Kaj že počnem ves čas svojega dela? Češem prečudovite pramene zlatolase Simone Weiss ali ji mažem obraz z njenim drekom in ji nastavljam ogledalo? Ližem rit Ljudmili Novak ali ji razbijam glavo ob krstnem kamnu in kažem v moštranci zrcalno podobo njene bede?

Nobene potrebe ni, da bi revolucija požirala svoje otroke. Vsi tu rušimo isto družbeno nadstavbo. Prvi s kompresorjem, drugi z dinamitom, tretji z miško.

Na novih 25 let, Suzana in vsi!

medvedji objem

in poljub

*Urška Sterle, na pogovornem večeru »Queer brez meja: novi izzivi lgbt-aktivizma«, sreda, 29. april 2009, kluba Tiffany in Monokel.

Tags from the story
Written By
More from Suzana Tratnik

I NA PIKO 21

Brez bolezni in zdravja Oni dan me je prešinilo, da bi mi...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja