Ne priznam, da sem lezbijka!

KOLUMNA

Suzana - netO tem, kdaj naj se zgodi coming out in kako daleč naj seže, seveda ne more biti soglasja ne v lgbt-skupnosti ne v širši družbi. Govorimo o razkritju kot o trenutku – oziroma o mnogih trenutkih, ko se lezbijka, gej, biseksualna ali transspolna oseba javno izrečejo o svoji spolni usmerjenosti oziroma o svojem spolu. Kaj sploh pomeni javno razkrivanje? Razkritje najbližjim, torej prijateljicam in prijateljem, staršem, bratom, sestram in morda sodelavkam in sodelavcem? A je to bolj zasebna sfera ali se že prepleta z javno? Je korakanje v povorki na vsakoletni paradi ponosa bolj javno stališče kot, na primer, razkritje v šoli, službi ali v lokalnem športnem društvu? Ali je bolj javna udeležba na kakšni milijonski evropski paradi ali na mali ljubljanski, kjer se zbere le nekaj sto udeleženih, a se skoraj vsi poznamo?

Ali so javnemu razkritju najbolj zavezani tisti, ki tako ali drugače sodelujejo v aktivizmu? Tudi mnenja o tem so seveda zelo deljena. Slišati je stališče, tako med homo kakor strejtovsko populacijo, da bi se morali razkriti tako rekoč vsi, še zlasti pa javni politični in kulturni delavci, estradniki, igralci, pevci, tv-voditelji, univerzitetni delavci, intelektualci, pisci … seveda obeh spolov. Taka zahteva gotovo ne more biti realna. Pač ne gre pričakovati od vseh ljudi, da bodo pred kamerami in mikrofoni razlagali o svoji spolni usmerjenosti. Nenazadnje večina ljudi v svojem življenju ne bo ničesar razlagala medijem – no, če pustimo ob strani resničnostne šove, kjer je razkladanje o intimi do obisti nadvse zaželeno. Po drugi strani pa je veliko ustvarjalnih in uveljavljenih ljudi, ki imajo morda nekoliko več družbene in tudi ekonomske moči, vendar menijo, da sploh ni in ne sme biti pomembno, kako so spolno usmerjeni, ampak je pomembno predvsem to, kaj oni v življenju počnejo. V idealnem svetu bi to najbrž držalo oziroma: nihče ne bi imel zadržkov glede izrekanja svoje spolne usmerjenosti ob kateri koli priložnosti, saj to sploh ne bi bilo več politično vprašanje. V idealnem svetu bi lahko namreč vsakdo mimogrede na kavi ali pri kosilu povedal, da je gej, biseksualec, lezbična mati ali trans, ne da bi tvegal čudne poglede, opravljanje, neprimerne opazke, šikaniranje ali še hujše oblike diskriminacije. Prav tako bi se vsi homo pari po želji lahko držali za roke ali se poljubljali v javnosti, saj to ne bi nikogar motilo. Ker pa nam je dano živeti v neidealnem svetu – če le znamo kaj videti okoli sebe – o svoji spolni usmerjenosti praviloma ne govorimo, ampak jo priznavamo. Ste opazili, da je ta izraz zelo pogosto povezan z izrekanjem spolne usmerjenosti? Saj dobro vemo, kaj je tisto, kar se priznava. Ponavadi priznamo, da smo se zmotili, se prenaglili, zlagali, pretiravali, kradli, koga zavajali, komu storili krivico … Priznavamo torej zmote, prekrške, napake, laži, zločine – skratka, nekaj slabega, kar nam ni v ponos in lahko samo upamo, da nam bo s priznanjem vsaj pol oproščeno. Toda vsaj v našem jeziku in prostoru je priznavanje močno povezano tudi s spolno usmerjenostjo. Ste opazili, kolikokrat slišimo ali preberemo, da je kakšna, ponavadi znana oseba priznala, da je lezbijka ali gej? Diskurz o priznavanju homoseksualnosti nikakor ni slučajen, čeprav nam je že tako domač, da ga komajda zaznamo, kaj šele, da bi se nam zdel problematičen. Kadar v kakšnem časopisnem članku preberem, da je ta in ta znani igralec po dolgih letih priznal, da je gej, dobim vedno rahlo inkvizitorske asociacije. Pomislim, revež, so ga pa morali dolgo mučiti, da je to priznal. Ali pa znanega novopečenega gejevskega igralca kar vidim na sodišču, kako se poti, preden pogumno izusti: »Da, gej sem!« In upa, da mu bodo sodniki vsaj priznanje šteli v dobro. Po priznanju je navadno naslednji korak kesanje – se bo kesal zato, ker je gej, ali pa se bo morda kesal zato, ker je to sploh priznal in si nakopal težave? Po priznanju grdega dejanja ali dejstva pa se navadno pričakuje tudi poboljšanje! In če smo nekaj priznali, še zlasti po dolgih letih, lahko to kaže tudi na to, da smo pred samo izpovedjo nekaj skrivali ali celo koga zavajali o svoji resnični podobi. Zdaj pa so nas tako stisnili v kot, da smo le morali priznati svojo drugačnost ali pa kratko malo nismo več prenesli pritiska zaradi dolgotrajnega skrivaštva, slaba vest nam ni več dala miru in končno smo se izpovedali javnosti.

Že slišim prosluli argument, češ, kaj bi sploh govorili o istospolni ali biseksualni usmerjenosti – ali jo priznavali -, saj tudi heteroseksualci ne mahajo s svojimi zastavami niti se ne izrekajo o tem, s kom spijo. A raznospolna usmerjenost pač velja za naddoločujočo, večinsko in samoumevno ali drugače povedano: vsi smo po defaultu heteroseksualni, dokler se ne izrečemo drugače. A je to tako težko razumeti?! Večine pač zvečine nimajo potrebe zahtevati svojih večinskih pravic, saj je njihov prevladujoči položaj tako samoumeven ali tako gosposki, da se ga sploh ne zavedajo in ga ne reflektirajo. Oziroma ga ozavestijo šele ob trku z manjšinskimi, od njih različnimi položaji, kar pa jih morda tako vznemiri ali ogrozi, da se odzovejo obrambno, češ, saj jaz nič ne paradiram in ne razlagam, s kom seksam. Na neki delavnici smo se na vprašanje o tem, ali strejti na delovnem mestu govorijo o svoji heteroseksualnosti, razdelili na dve skupini. Homoseksualno usmerjeni smo menili, da strejti izražajo svojo spolno usmerjenost, saj brez zadržkov govorijo o ženah, možeh, svojih otrocih, družinskih počitnicah … resda na tak samoumeven, »nevsiljiv« in ljudem prijazen način, saj jim ni treba ničesar priznavati. Heteroseksualci pa so bili seveda mnenja, da – za razliko od nekaterih lezbijk in gejev – nikoli nikogar ne obremenjujejo s svojo spolno usmerjenostjo. Tako so posredno povedali, da tudi od istospolnih v bistvu pričakujejo molk. Če pa se od nekoga pričakuje, da bo o nečem molčal, a ta potem vseeno to izreče, potem ni čudno, da se razume, kot da je nekaj »priznal« na glas. Ne da bi ga sploh prosili za to.

Zato nikoli nisem in nikoli ne bom priznala, da sem lezbijka. Lahko pa to povem.

 

Tags from the story
Written By
More from Suzana Tratnik

Posvetitev

I NA PIKO To poletje me je večkrat mikalo, da bi se...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja