28. decembra 1907 je političen in gospodarski list Gorenjec objavil članek avtorja F. K. »K procesu Harden-Moltke«. V njem povzema dogajanje pred berlinskim sodiščem, na katerem sodijo Filipu, eulenburškemu princu, in njegovemu ljubimcu Moltkeju. Zgodbo o njuni ljubezenski zvezi je objavil novinar Harden.
To neobičajno zanimanje za ta proces je žalostno, žalostnejše nego proces sam, žalostnejše zato, ker nam jasno pokazuje, da je spolna propadlost danes neobičajno razširjena in ni nič posebnega na berolinskem dvoru, v krogih visoke nemške aristokracije.
Za kaj se je pravzaprav šlo pri tem procesu? Za nekoliko visoko postavljenih ljudi, za nekoliko prijateljev nemškega cesarja, ki bolehajo na spolnih boleznih, katera bolezen se javlja v tem, da svojo spolno naklonjenost ne morejo osredotočiti na osebah drugega spola, v našem slučaju ženskega spola, ampak na osebah, ki so enakega spola ž njimi. […] Ta bolezen, homoseksualnost zvana, ni nič slabša ni nič boljša nego cela vrsta drugih bolezni, tikajočih se spolnega življenja. To je izvanredno bolestno stanje, mnogokrat nezakrivljeno in zasluži samo našega pomilovanja in ne absolutne obsodbe. […] Poznam moža, ki zavzema častno in visoko mesto, ki je človek v resnici značajen in odličen, in zadostovala bi samo beseda in mož bi bil lahko vržen v blato in lužo javnosti. Zakaj? Samo zato, ker mož trpi na spolni perverznosti, torej bolezni, ki jo morda sam ni zakrivil, in na čast ljudem, ki ga poznajo in ki so v slabosti moža dobro poučeni, bodi rečeno, da iz njih krogov ni nikdar nikoli prišla ni besedica v javnost. Komu bi bilo s tem pomagano ? To je človek, ki boleha na homoseksuelni perverznosti ali popolnoma neškodljiv, in v svojem uradu vse časti vredna oseba.
Proces Harden-Moltke me pravzaprav ni zanimal in moje simpatije bi ne bile na strani Herdenovi, ki je odkril ta škandal na Berlinskem dvoru, ko bi ne vedel, da je Harden s to afero zasledoval politične cilje. In berolinska politika je dosti preperela. Kak škandal […].
