INTERVJU
Intervju s Klemnom Jelinčičem Boeta
Antropolog in sociolog Klemen Jelinčič Boeta, ki je študiral in živel enajst let v Izraelu, zdaj živi in dela v Ljubljani kot prevajalec, esejist in pisec zgodovinskih knjig o judaizmu na Slovenskem. Z njim smo se pogovarjali o živahni subkulturni sceni v tako imenovanem downtownu Tel Aviva, o tem, koliko je resnice v izraelskem gejevskem filmu Milni mehurček in kakšno se mu zdi življenje v Ljubljani po kozmopolitski izraelski izkušnji. Kakor napoveduje, pa bo o vsem tem in še o marsičem pisal v svoji naslednji knjigi, ki bo zmes fikcije in dokumentarnosti v kar štirih jezikovnih različicah.
Pri osemnajstih letih si šel v Izrael. Kaj te je gnalo v to deželo?
To je kompleksno vprašanje, razlogov je več. Malo sta vplivala mladost in »hormonalne motnje«, ki so s tem povezane. Šlo je seveda tudi za ideologijo, že v tretjem letniku srednje šole sem govoril, da bom šel v Izrael, ampak takrat še nisem vedel, da mislim resno. Takrat je začela razpadati tudi Jugoslavija. Oktobra 1991 sem šel z avtobusom preko vseh frontnih linij do Sarajeva, kjer sem dobil vse potrebne dokumente za odhod v Izrael. Ravno takrat se je Sarajevo zapiralo in naenkrat je bila od tam edina pot v Beograd in potem z avtobusom preko Madžarske nazaj v Slovenijo. Kakšne tri tedne kasneje sem bil že v Budimpešti v zbirnem taborišču in pet dni kasneje v Izraelu. Zakaj sem sploh šel? Hm, malo zaradi pubertetniške upornosti, ker sem se hotel znebiti staršev, malo zaradi iskanja samega sebe, poleg tega so me vse otroštvo nekatere stvari izredno zanimale: latinščina, zgodovina, hebrejščina, umetnost. Takrat sem res razmišljal, da bi postal rabin. Mama mi je takoj uredila vse dokumente, da sem lahko šel, vse se je odvijalo tako hitro. Šele ko sem prispel v Izrael, sem začel razmišljati, zakaj sem tam – mogoče je to še najbolj pravi odgovor. Dlje ko sem bil tam, bolj sem poudarjal pomen ideologije pri svojem odhodu, se pravi, izpolnitev vsakega Juda je, da živi v svoji nacionalni domovini, kjer lahko živi svobodno in mu ni več treba živeti v manjšini. Ampak verjetno je tu še en poseben psihološki razlog, saj sem imel zelo burno in nenavadno otroštvo. Privlačen se mi je zdel tudi študij v tujini, magično pa sta delovala tudi sam Izrael in judovstvo, marsikomu se je to zdelo fino. To ni isto kot potovati na Dunaj ali v Prago. Torej cel sklop norih reči: malo želje po tujini, malo pubertete, malo ideologije. Ko pa si tam, nimaš več časa razmišljat o tem. Ljudje te nenehno sprašujejo, zakaj si prišel, ti pa stalno spreminjaš odgovore glede na to, kaj hočejo slišati od tebe. Dlje ko si tam, bolj ideološki so tvoji odgovori. Odvisni pa so tudi od tvoje osebne rasti.
Prevladujejo precej enoznačne predstave o Izraelu kot državi, ki je pač nenehno v vojni. Pred leti si v intervjuju za Radio Študent govoril o zelo urbani subkulturni sceni v Tel Avivu.
Ko sem prišel tja, je bilo res čisto drugače od tega, kar sem o Izraelu vedel s televizije ali filmov. Dokler nisi tam, vsega tega ne moreš razumeti. Poleg dveh čudovitih palm, ki sem jih videl na letališču, se mi je vse zdelo malo šlampasto, umazano in zanemarjeno. Ampak to je samo prvi vtis nekoga, ki prispe iz Srednje Evrope, ki je bila šesto let del avstrijskega cesarstva. Šele po letu dni bivanja poleg Haife in dveh letih v Jeruzalemu sem se preselil v Tel Aviv in ugotovil, da je to totalno kozmopolitsko mesto. Tudi Jeruzalem ima nešteto subkultur in sam Izrael je sestavljen iz različnih sektorjev, ki velikokrat ne komunicirajo med seboj ali pa to počnejo zgolj preko nasilja, verbalnega ali ideološkega. V tej državi imaš toliko raznolikosti: Arabce z izraelskim potnim listom, ultraortodoksne Jude, tiste, ki so šli živet na zasedena ozemlja, sekularne Izraelce, ki so podobni Evropejcem po tem, da religija ne predstavlja bistvenega dela njihovega življenja, ravnokar prispele priseljence, ki še ne znajo jezika. In mnogo drugih. Potem se znotraj delijo še po poreklu in po tem, iz katerega mesta so. V centru Tel Aviva pa najdeš ljudi, ki se trudijo živeti tako, kakor da živijo v Amsterdamu, Barceloni ali New Yorku. To je zelo velemestna, metropolitanska scena ljudi z vsega sveta, na kateri so pa resda skorajda vsi Židje oziroma Judje, kot je rekel Primož Trubar.
Katera raba je pravilnejša – Judje ali Židje?
Pravilnejše je Judje, ne samo zato, ker je to besedo že uporabil Trubar, ampak tudi, ker je dežela, iz katere so Judje, Judeja, in ne Žideja. Beseda Židje je v bistvu popačenka iz italijanskega Guidei. Judovska skupnost se je iz teh razlogov odločila za rabo besede Jud.
Torej v Izraelu so razvita kozmopolitska subkulturna gibanja, in ne prevladuje monolitna ideologija?
Navzven se morda zdi, da pri Judih prevladuje neka zelo monolitska struktura. Ampak to je zelo stara civilizacija in zato po definiciji ne more biti monolitna. V času do 19. stoletja se je razvilo kakšnih sto, sto petdeset etnično-kulturnih skupnosti, ki imajo svoje različice običajev, izgovarjave hebrejščine in tako naprej. Druga osnovna raznolikost je glede na to, ali so živeli v deželah s krščanskim ali muslimanskim prebivalstvom. Ko v 19. stoletju nastopita emancipacija oziroma modernizacija, pa nastanejo delitve znotraj evropskega judovstva. Nekateri so se še bolj zaprli, zgradili zidove in postali ultraortodoksni. Drugi hočejo pozabiti na preteklost in prestopiti v krščanstvo. Razvije se tudi nacionalno gibanje po vzoru Nejudov. So tudi tisti za neko vmesno pot, samo za reformacijo svoje religije brez nacionalnega gibanja, denimo, bodimo samo Nemci judovske veroizpovedi. Že tukaj imaš lahko petnajst različnih odgovorov na emancipacijo, ki se je zgodila v 19. stoletju. Holokavst je izbrisal neko določeno raznolikost, skorajda smrtni udarec je bil zadan judovskima jezikoma jidišu in ladinu na Balkanu in nastala je država Izrael. Pomembno je vedeti, da so državo na začetku gradili tisti, ki so se odločili, da ne bodo religiozni, da bodo samo Judje in da bodo govorili samo hebrejsko in bodo zbrisali dva tisoč let prejšnje zgodovine. To je bilo zelo ideološko gibanje, ker jih je bilo tako malo. Danes je poreklo veliko manj pomembno, vse bolj prevladuje delitev na vernike in nevernike. Zelo kozmopolitski sloj prebivalstva pa najdeš v telavivski četrti Šenkin, v downtownu, kjer najdeš ultraortodoksne različnih tradicij, geje, Arabce, tiste, ki so več let potovali po Indiji, umetnike, študente, upokojence … To je verjetno najbolj zanimiva četrt v državi, po kateri je bil narejen tudi film The Bubble, ki je bil nagrajen na Berlinskem festivalu.
Saj to je Milni mehurček (2006, režija Eytan Fox), ki smo ga predvajali lani na 23. festivalu lezbičnega in gejevskega filma.
Ja, to je moja ulica! Tako smo živeli. Živel sem sto metrov stran od tiste kavarne, kjer se dogaja polovica filma. Kavarna, ki jo raznese, je bila naša kavarna.
Ampak to je fikcija?
Deloma. Kavarne, kjer onadva naredita samomor, ni nikoli razneslo. Še danes dela. Drugo kavarno, ki jo raznese v filmu, tam, ko eden od junakov ostane na invalidskem vozičku, tisto je pa res razneslo. Še dan pred tem sem tam sedel s svojim sosedom. Ko nam je razneslo to kavarno, smo nekako začeli spoznavati, da se je ta mehurček, v katerem smo živeli, razpočil. In res smo uporabljali besedo mehurček. Takrat vidiš, da bi ta žrtev lahko bil ti. Saj tudi v filmu rečejo, zakaj je v vsem Izraelu tako sranje, samo Tel Aviv je fajn. Živeli smo s tem občutkom, da je samo ta downtown Tel Aviva super, ves ostali Izrael pa je nekakšen divji zahod ali vzhod ali kar koli že. To je tudi snobistično prepričanje Telavivčanov, da so v okolici samo kmetje, kar najbrž velja za prebivalce vseh velikih mest. Ko je torej razneslo kavarno, smo si rekli, zdaj je to prišlo tudi k nam, to je konec nekega obdobja. Bili smo tisti, ki smo živeli v stilu the show must go on, ne glede na to, če vsak teden poči bomba v Tel Avivu, na naši ulici ne. Mi živimo svoj šov, mi smo alternativni, mi se oblačimo po svoje, vseskozi žuriramo, živimo svobodno. Ko je padla bomba na našo kavarno, je bilo tega konec. To je bilo poleti 2001. Jeseni sem šel v Ljubljano za tri mesece in nato spet v Tel Aviv za šest mesecev. Poleti 2002 sem bil že v Sloveniji, nova intifada je bila v drugem letu in kmalu se je začela druga zalivska vojna. Film Milni mehurček res dokumentaristično prikaže življenjski slog downtowna.
Ali potemtakem tudi drži, da obstaja solidarnost med geji ne glede na nacionalnost? V tem filmu namreč vidimo, da izralski geji skriva svojega palestinskega partnerja v Tel Avivu.
Vse to se dogaja v resnici. Veliko palestinskih gejev živi skrito v Tel Avivu ob pomoči izraelskih prijateljev. Živijo dvojno marginalizacijo, saj so ogroženi kot geji v palestinski kulturi, v Tel Avivu pa se morajo skrivati pred izraelskimi oblastmi.
Kakšna pa je bila gejevska scena v času tvojega prihoda v Izrael?
Sam sem najprej živel v kibucu in potem na verski akademiji, kjer ni tovrstnih subkulturnih scen. Kaj že tam naredijo z geji? Hitro jih poročijo, da imajo čim prej čim več otrok in se je potem še teže ločiti. (Smeh.) Gejevska scena je seveda v omenjenem downtownu Tel Aviva. Najbolj ključen trenutek za razvoj scene je bila zmaga transseksualne pevke Dane International na Eurosongu. Sicer je bila na predizboru že leto prej, ampak se je zdelo, da ni še čas, da bi šla na sam Eurosong. Snemala je pesmi tudi v arabščini in bila je zelo priljubljena med Arabci. Arabska kultura je obsedena z moškimi, ki se obnašajo kot ženske, čeprav tega ne bodo nikoli na glas povedali. Na večer Danine zmage se je v Tel Avivu razvil spontani žur sredi mesta na Rabinovem trgu, kjer so nekaj let pred tem ustrelili Rabina, povsod je bilo videti izraelske in gejevske zastave. O tem se je seveda govorilo tudi na poročilih, predsednik je omenil, kakšno čast je Dana International prinesla državi Izrael. Celo ultraortodoskni Judje, ki za moje pojme živijo v srednjem veku, so rekli, češ da je Dana edina ženska, ki sme moliti skupaj z moškimi. Celo oni so poskušali biti strpni v svojih verskih okvirih. Po Danini zmagi postane gejevska scena zelo močna, zelo modna in priljubljena. Bilo je nekaj ljudi, ki so hodili v London, Amsterdam in New York po sodobno elektronsko glasbo, s seboj so prinašali tudi dizajnerske ideje in v Tel Avivu so začeli organizirat mega žure, kjer sta na vhodu, na primer, stala dva tipa, oblečena v angele. Na sceno je vplivala tudi Madonna, pa seveda MTV in elektronska revolucija. Ta gejevski val je prevzelo veliko strejtovskih klubov, gejevska scena je postala vzor za glasbeni okus, oblačenje in zabavo. Vzniknilo je veliko gejevskih klubov in tudi zabav na prostem. Tudi vsakoletne parade ponosa so zelo veličastne in množično obiskane.
Je javnost strpna do gejevske subkulture?
Javnost je te subkulture vajena in je strpna, razen ultraortodoksnih Judov. Ni nasilnih izpadov proti gejem. Seveda se zgodi, da jih v tako raznolikem kulturnem okolju, kakršno je v downtownu, kdo ozmerja, ampak oni jezikajo nazaj, ker se počutijo dovolj varne in močne.
Bliža se 27. januar, svetovni dan spomina na holokavst. Ali so homoseksualci priznane žrtve holokavsta?
Na dan spomina na holokavst se po vseh izraelskih televizijskih kanalih o tem govori štiriindvajset ur. Kot žrtve holokavsta se omenjajo tudi Romi, geji in vsi drugi. To je jasno izrečeno in poznano, kaj dosti več pa ne.
Kaj vedo povprečni Izraelci o Sloveniji?
Sam sem nekaj let vodil izraelske turiste po Ljubljani. Lahko rečem, da jim je Slovenija zelo zelo všeč, ker je tako zelena in je toliko vode in rek, nad mestom so navdušeni, tudi nad hrano in marsičim. Se jim pa zdi vse zelo tiho in umirjeno, to takoj opazijo. Nekateri to vidijo kot raj na zemlji, kot popolno nasprotje Izraela. O Sloveniji sami vedo pa vsako leto več prav zaradi tako množičnega turizma.
Pravzaprav sem te mislila vprašati, kaj je bilo slišati o Sloveniji v času, ko si sam živel v Izraelu?
O Sloveniji je bilo slišati dvakrat, kolikor se spomnim, in še to ne v ravno pozitivni luči. Prvič takrat, ko je na referendumu padel zakon za pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo, drugič pa o škandalu, ko so na Emi zmagale Sestre, oziroma o nasprotovanju njihovi zmagi. Vsake toliko se je slišalo o Sloveniji tudi v kontekstu drugih nekdanjih jugoslovanskih republik.
Kako si doživljal Slovenijo po vrnitvi?
Življenje v Ljubljani je lepo, bolj na easy, ampak komoditeta ubija ustvarjalnost. Tu mi je laže, imam stanovanje, ni mi treba plačevati najemnine, v Izraelu sem moral trikrat več delati, da bi preživel. Je pa tam seveda zelo živahno, tudi bolj stresno, napeto in utrujajoče. A vedno se kaj dogaja, v izraelskih poročilih je deset minut posvečeno dogodkom na tujem, ves ostali čas pokrijejo z dogodki doma. Res je tudi, da so Izraelci veliko bolj odprti, zgovorni in neposredni. Velja en zanimiv stereotip, da so kakor kaktusi … Na zunaj so ostri, zgovorni in bodejo, znotraj pa so sladki. Rekel bi, da je Slovenija precej konservativna, zaplankana, čeprav se tukajšnji ljudje tega ne zavedajo in imajo o sebi boljše mnenje. Tukaj se ti možnosti hitro zaprejo, si v Ljubljani, ki je glavno mesto, kam naprej pa ne moreš iti, preostane ti samo še pot v tujino. Pogrešam tudi elektronsko glasbo v ogromnih klubih, ki je skoraj ni slišati. Več živahnosti in zabave. Tu so vsi tako resni, razpravljajo z resnobnimi obrazi. Včasih tako pristopijo tudi k meni, že zato, ker sem, na primer, prevedel Koran. Jaz pa se sprašujem, kaj pa life, kje je tu life? Poleg tega se ljudje ne menijo za svoj etnični izvor, ni jim mar za svoj background in marsikdo mi reče, češ, kaj pa ima veze, če je, na primer, tvoja stara mama Čehinja. Saj to je v redu, ker to pomeni, da si lahko po poreklu karkoli, ampak ‘furanje’ neke etnične identitete na ljubljanski ‘sceni’ nekako ni običajno. Ampak meni se zdi etnični ali družinski izvor pomemben v tem smislu, da ne odvržeš tega, kar ti je bilo dano, čeprav seveda iščeš svojo pot. Opažam pa tudi velike razlike med Ljubljano in ostalo Slovenijo, že če greš na Primorsko ali v Maribor, je komunikacija drugačna, bolj odprta in humorna. Toliko različnih Slovenij je, tako magične so lahko in še jih bom raziskoval.
Poleg tega, da zdaj delaš kot prevajalec, kmalu izide tudi tvoja knjiga.
V kratkem naj bi pri Mohorjevi družbi izšla Kratka zgodovina Judov. Zdelo se mi je, da bi takšno zgodovino lahko imeli tudi v slovenščini od domačega avtorja, da nam ne bi bilo treba stalno skakati k hrvaščini, srbščini, nemščini ali drugim jezikom. Drugo leto pa pri Slovenski matici izide delo o Judih na Slovenskem v srednjem veku, kar je dejansko izboljšava pred kratkim oddane doktorske disertacije iz zgodovine na Filozofski fakulteti. Izjemno je, da Judje živijo na Slovenskem že 1000 let, kako veliko jih je bilo pri nas in koliko so prispevali k razvoju teh dežel v srednjem veku.
Na začetku najinega pogovora si omenjal še eno knjigo?
V načrtu imam še eno knjigo, ki bo, na grobo rečeno, zgodba imigranta v Izraelu v devetdesetih. To bo seveda napisano realistično, čeprav bo fikcija. Doživel sem veliko stvari, si nabral veliko izkušenj in nekdo mi je nekoč rekel, da je že vse to dovolj snovi za roman. To bi rad napisal, rad bi povedal svojo zgodbo in tudi zgodbo nekega časa, preloma stoletja, optimizma 90. let, elektronske revolucije, zgodbo nekih ljudi v nekem času in prostoru. Ampak za zdaj še ne morem govoriti o podrobnostih, še čakajo svojo obliko, ponazoritev. Rad bi pa vse to povedal v štirih jezikih, ista zgodba štirim ljudem, različnim ušesom, različnim glavam, Američanu, Izraelcu, Slovencu in Jugoslovanu. Ko govoriš, na primer, o Ljubljani, jo Slovencu opišeš drugače kot nekomu drugemu. Jeziki, v katerih so se te stvari dogajale. Sem v njih čutil. Tako, da to ne bo zares prevod, v vsakem jeziku bo to nekoliko drugačna pripoved, kajti skupaj z jezikom se »prevaja« tudi kultura.
Pa nameravaš ostati v Ljubljani?
Bog je velik. (Vzame si premor za razmislek.) Če se bom zaljubil, bom zagotovo ostal. Mogoče si bom našel še kaj pomembnega postoriti. Gotovo bom še kam šel za dalj časa. Po eni strani bi se rad vrnil v Izrael, ampak tudi v Ljubljani sem doma. Vedno se bom vračal sem. Ljubljana zna biti tako lepa, domača, mirna in prizanesljiva. Tudi slovenščina sama mi veliko pomeni, ta primarna melodija, prvi jezik, jezik matere, ki je vztrajala pri knjižnem in samo knjižnem jeziku. Vedno se bom izražal v slovenščini.
