Italija je talka Vatikana

FILM

Pogovor z Gustavom Hoferjem in Lucom Ragazzijem

 

 Naslov Nenadoma lansko zimo je očiten hommage filmu oz. filmografiji, ki vama je posebej pri srcu (namiguje namreč na klasiko Nenadoma lansko poletje), navezuje pa se tudi na vajino dejansko izkušnjo. Kaj se je torej zgodilo lansko zimo in zakaj sta to sklenila zabeležiti?

Luca: Prodijeva vlada je predstavila predlog zakona o izvenzankonskih zvezah (t.i. DICO), temu pa je sledil nenaden in skrajno oster medijski odziv. Na Gustavovo pobudo sva sklenila »ovekovečiti« ta trenutek v zgodovini Italije, saj je šlo za zakon, ki je danes aktualen po vsem svetu, in sva upala, da bo, kot že marsikje, končno sprejet tudi pri nas.

Gustav: Začel sem slediti razpravam, ki so se pet mesecev vlekle v senatu, kjer naj bi predlog zakona temeljito preučili, medtem ko sva dokumentirala tudi milo rečeno pretirani odziv medijev in posredno seveda javnosti. Vmešal se je Vatikan, povsod so se ponavljale mantre o ogroženosti družine in rodnosti. Uradna javnomnenjska raziskava je sprva kazala, da je kar 70% anketirancev naklonjenih predlogu zakona, le nekaj mesecev zatem pa je isti vir navajal 35-odstotno naklonjenost. Že to se nama je zdelo precej zgovorno.

V filmu ugotavljata, da sta do tedaj živela v varnem zavetju družine in prijateljev, nenadoma pa sta spoznala Italijo, kakršne še nista doživela. In sta se morala z njo soočiti.

Luca: Tudi zato se nama je zdel dokumentarec najprimernejša metoda, saj je dandanes edina zvrst, ki lahko kaj pove o Italiji. Iz poročil ne dobimo informacij o trenutnih razmerah. Prednost najinega filma je ravno v tem, da je nastal na osebni ravni in temelji na resnični osebni zgodbi, kajti dober dokumentarec mora vsebovati »človeški element«, izhajati mora iz osebne izkušnje, s katero se lahko gledalec poistoveti.

Gustav: Zgodilo se je že, da so nama rekli: »Hvala, ker sta izrazila to, kar že dolgo mislim.« Ves ta prah se je namreč dvignil zaradi, konec koncev, banalnega predloga, ki je predvideval zgolj nekaj osnovnih birokratskih norm. Ampak mediji se v vsebino zakona sploh niso poglabljali, javnost v resnici ni vedela, za kaj gre, vsi pa so bili proti. Višek te kampanje je bil Family day [1], ki je bil še en poden v italijanski zgodovini. Šlo je za pravo apoteozo hinavščine, saj je bilo med govorci (veliko je bilo tudi politikov, med temi sveta trojica Berlusconi, Fini, Casini, op. L.P.), ki so, vse prej kot v dobri veri, poveličevali pomen, vrednoto in nedotakljivost družine, veliko takih, ki imajo za sabo cel kup razvez.

Gustav in Luca v Ljubljani

Poleg organizatorjev tega dogodka je prav srhljivo slišati odgovore mladih, ki navdušeno korakajo pozdravljat papeža, in vaju prepričujejo, da vajina ljubezen ni naravna. Vajini pogovori z mimoidočimi in raznimi demonstranti so pohvalno trezni. Vaju ob odgovorih kot »Bog take ljubezni noče«, »Družba homoseksualcev bi izumrla«, »Otroka je bolje vzeti materi (lezbijki), kot pa da odrašča z motnjami«, nikoli ni prijelo, da bi sogovorcu primazala dve okrog ušes, češ naj se že enkrat zbudi?

Luca: Nemalokrat, priznam. Ampak to ni bil končni cilj dokumentarca. Nikogar nisva hotela izobraževati ali komurkoli soliti pameti. Najin glavni namen je bil spoznati njihova stališča, razloge za njihovo nasprotovanje.

Gustav: Kar nama navsezadnje niti ni uspelo, saj so ponavljali ene in iste slogane in naučene fraze, nihče pa ni znal dejansko argumentirati svojih stališč ali pojasniti, kako naj bi zakon o izvenzakonskih zvezah povzročil izumrtje človeštva. Žalostno je predvsem to, da Italija sistematično spodbuja beg možganov; tudi posredno, saj marsikdo nad državo s tako gnilim političnim in medijskim sistemom enostavno obupa. Ostanejo pa bebci, ki kot roboti ponavljajo, kar so slišali po televiziji.

Luca: Italija je v resnici talka Vatikana in ni zmožna o sebi razmišljati kot o združeni državi. Zato pa je sever v rokah industrije, jug v rokah mafije, cerkev pa vse skupaj mirno ovija okoli prsta.

Zaradi tega vzdušja sta najbrž imela tudi težave z distribucijo, čeprav je film prejel veliko nagrad, pa tudi v tisku se o njem vse pogosteje govori. Kako doživljata sadove svojega dela? Je ta projekt vplival tudi na vajino zasebnost?

Gustav: Na berlinskem festivalu so nama italijanski distributerji sicer čestitali, ampak »ni pravi čas za kaj takega«. Zdaj pa sva za medije postala nekakšen simbol gejevskega para v Italiji. Ko poročajo o kakšni GLBT temi, jo opremijo z najino sliko, ker v Italiji pač ni slavnih gejevskih parov. Sicer pa sva film posnela z omejenimi sredstvi in s pomočjo strokovnjakov, ki so verjeli v projekt in so naju hoteli podpreti. S samodistribucijo sva ga tako prikazala v številnih mestih, manjše kinodvorane naju same pokličejo, da bi najele kopijo za projekcijo. Do zdaj si ga je lahko ogledalo več kot 20.000 ljudi. V Bangkoku pa je bil celo na rednem sporedu.

Luca: Res. Morali so nama poslati sliko plakata pri vhodu kinodvorane, da sva lahko verjela. Sicer pa sva začela brez pričakovanj, zato sva zelo ponosna. Prijatelj, ki gradi politično kariero, je celo prekinil stike z nama, pri nekaterih sva opazila zavist, ker naj bi bila zdaj slavna. Seveda pa nisva obogatela in tudi ne bova. Stroškov je ogromno, tudi zdaj, ko je film posnet. Večina ljudi se tega ne zaveda. Kar sva oz. bova dobila od nagrad, navsezadnje niso bajni zneski. Predvsem sva vesela nagrad občinstva.

Načrtujeta še kak podoben podvig?

Luca: Gustav je poln idej. Vsak dan se spomni česa novega, posnel bi nekaj čisto drugačnega. Ampak … Ne.

Luca se nasmehne in pogleda Gustava, ki samo skomigne. Ta »ne« morda le pomeni »bomo videli«. DVD bo zaenkrat v italijanskih knjigarnah 29. januarja, kaj več o Luci in Gustavu pa najdete tudi na YouTube in na uradni domači strani filma, kjer so tudi slike z njunega obiska v Ljubljani.

E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript

[1] Shod družin »za družino« – tistih, ki se zgražajo nad geji, ki za doseganje svojih ciljev »izkoriščajo nedolžne otroke« – z dvema vlakoma, več tisoč avtobusi, 10 megazasloni in odrom s TV osebnostmi, ki ga je v veliki meri financirala cerkev s sredstvi iz osmih promilov, ki jih davkoplačevalci namenijo iz svoje dohodnine, op. L. P.
 
Foto: Emmanuel Gouet in zasebni arhiv
Izdaja
Ostali prispevki: Luka Pieri

24. festival lezbičnega in gejevskega filma

Obisk letošnjega festivala je bil primerljiv z lanskim. 23 celovečernih in kratkih...
Preberi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja