KOMENTAR
Nekega neverjetno meglenega večera sem sprehajal psa po makadamski poti med polji. Pes je nekaj zaslišal in švignil naprej. Okoli 50 let star gospod je džogal. Pes je radovedno hodil okoli njega, nato pa se mirno vrnil k meni. Takoj sem vedel, kaj bo sledilo. Nadrl me je, da naj primem hudiča. In sem ga. Pojasnil sem mu, da mu pes nič noče, da se nima česa bati. Ni mi odvrnil, da on tega ne more vedeti. Zabičal mi je: »Kako da ne?!« Rekel sem, da pač ne; če dovoli, sam že vem, kakšen je. Pa je zagrozil, da bo drugič poklical policijo. »Prav,« sem rekel čisto mirno, skoraj prijazno. »Res jo bom!« je vztrajal. Jaz pa, da v redu, razumem, kaj naj zdaj? Pes ni bil privezan, priznal sem napako, gremo naprej, ne da se mi. Ni se pustil: »Pes ne more kar tako po ljudeh! Tod hodijo otroci!« Debelo sem ga pogledal, češ ali on to čisto resno. »Saj ni ura tri ponoči,« je hitro dodal. Saj je logično, da so otroci, ki se a priori bojijo psov, in so otroci, ki se jih takoj razveselijo, in odgovoren lastnik ve, ali otrok psa lahko poboža ali ne. Ampak predvsem me je ziritiral njegov miselni preskok v trenutku, ko mu je zmanjkalo razlogov za pričkanje.
Nedavno se je podoben prizor ponovil sredi gozda. Pes mi jo je popihal proti ženski, stari okoli 40 let. Ni okamnela. Hodila je naprej, pes pa je razočaran naredil ovinek in se vrnil k meni. »A se vam ne zdi, da bi moral biti pes na verigi (sic)?« Imela je smolo, da sem pred sprehodom bral komentarje ljudi, ki nimajo nič proti homoseksualcem, res ne, ampak saj ni treba, da se njihovim skupnostim reče družina, in pač nisem bil razpoložen. Lahko bi jo sicer celo vprašal, zakaj se ji zdi, da bi se morali lastniki krotkih psov prilagajati histeriji in paranoji takih, kot je ona, a sem samo siknil: »Ne.« Ona pa, a se mi zdi prav, da pes skače po ljudeh. In uspelo ji je, kar je skoraj nemogoče: znorel sem. Ledeno sem jo opomnil, da pes ni skakal po njej in naj si, prosim, ne izmišljuje neumnosti. »Po kom pa? Po sosedi?« Kri mi je začela vreti, ampak na to res nisem več vedel, kaj naj rečem. Nato je očitno dojela, da je vzela napačno formulo, in je le spustila drugo bombo: »In če bi bil z mano otrok?« Pa kje si mene našla? Če me kaj res razkuri, je to prikrita nadutost ljudi, ki iz sebe delajo žrtev.
Pa vzemimo Družinski zakonik. Pri razpravljanju o vidikih, ki se nanašajo na istospolne pare, se mi zdi zanimivo, da se naši verski fanatiki zadnje čase relativno redko sklicujejo na Sveto pismo (saj veste, bila sta Adam in Eva; čeprav se potem sprašujem, kako si razlagajo obstoj Kitajcev, saj ne Adam ne Eva nista bila azijata; ali pa, zakaj ne prepovejo porok tistim, ki imajo radi špagete s školjkami). Se pa zato vse bolj izgovarjajo na nekaj še bolj nedotakljivega. Klasični adut, ki ga potegnejo iz rokava, so seveda otroci (da bi ja izpostavili problem posvojitev, čeprav smo to vprašanje prav zaradi njih že črtali) – bližnjica, s katero jeznoriteži in paranoiki po hitrem postopku uveljavljajo svoj prav. In pri tem, ko jih izkoriščajo za podtikanje, laganje in hujskanje, sebe in druge prepričujejo, da so sami zgled moralnosti, vrednot, skratka vsega dobrega. A če bi jim bilo res mar za otroke, bi v prvih bojnih vrstah branili zakonik. Kot bi rekel W. C. Fields: Kdor ne mara psov in otrok, ne more biti popolnoma slab. Lahko pa malce ali celo precej.
