KOMENTAR
Onidan me je kar precej všečkan zapis na enem od spletnih socialnih omrežij spodbudil k branju Ustave Republike Slovenije. Kar ni čudno. V tistih dneh s(m)o namreč obeležili njeno 20-letnico. Ni ravno branje v užitek, čeprav ubeseduje nekatere navdihujoče ideje: človekove pravice, enakopravnost, nediskriminacijo. V užitek pa je bilo brati Ilustrirano ustavo, ki jo je ob že omenjenem jubileju izdal Državni zbor. Klikaš in se nasmihaš prikupnim ilustracijam, ki na preprost način razlagajo vsebino Ustave dokler …
Dokler ne ugotoviš, da so skoraj vsi liki, ki predstavljajo predsednike, poslance, tožilca, sodnike, policista moškega spola. Ženskega spola so le varuhinja človekovih pravic – lik tako ustreza trenutni realnosti – in nekaj sodnic.
Sličice razlagajo vsebino Ustave, vendar v okvirjih družbenih samoumevnosti. Neobičajen način predstavitve ne dopušča niti trohice prevpraševanja, reflektiranja, špikanja. Čeprav bi lahko. Sporočila ilustracij le še dodatno utrjujejo stereotipne predstave o spolni identiteti in izrazu.
Druga stvar, zaradi katere sem globoko zajela sapo, je ilustracija 53. člena, ki govori o zakonski zvezi in družini. Prikazuje namreč heteroseksualen par, ki pred matičarjem sklepa zakonsko zvezo. Vse lepo in prav. A v 53. členu ni nikjer zapisano, da lahko zakonsko zvezo skleneta le moški in ženska. To je domneva, ki je sicer formalizirana v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in ki je tako samoumevna, da je nihče ne prevprašuje nikoli in nikjer.
Tretja stvar, zaradi katere sem bila že rdeča v obraz, je bil zapis v oblačku na že omenjeni ilustraciji: »Pogle,j, ali ni to romantično? Sklenitev zakonske zveze … Enakopravnost obeh zakoncev … Potem pa otroci.« A res? Nimajo vsi zakonci otrok. Vsi zakonci si niti ne želijo otrok. Nekateri imajo celo najprej otroke in kasneje sklenejo zakonsko zvezo. Nekateri pa imajo otroke in se ne želijo poročiti. Nekateri imajo otroke in se ne morejo poročiti. Nekateri nimajo otrok in se želijo poročiti, a se ne morejo …
Razumem, da v 65-ih sličicah ne moreš predstaviti vseh razsežnosti 174-ih členov Ustave in vse kompleksnosti, ki jo ti členi ubesedujejo. Čeprav se te kompleksnosti ne zavedamo vsi enako in raje podlegamo samoumevnostim. Razumem, da je naročnik Državni zbor, ki ni ravno napredna institucija, čeprav so poslanke in poslanci sprejeli Družinski zakonik. Pričakovala pa bi, da v procesu ustvarjanja ilustracij vsaj malce prekoračiš družbeno določene okvirje in se poigraš s heteronormativnostjo. Heteronormativnost namreč ne bi smela biti v skladu z razlago Ustave, ki ubeseduje človekove pravice, enakopravnost, nediskriminacijo.
Poln kufer imam sublimnih in neposrednih sporočil o samoumevnosti heteroseksualnosti, monogamnosti, zaljubljenosti, poroke, želje po otrocih … Zato jih dajem v reciklažo.
