Komentar Zobec 18/19
Vse naokoli se dogaja toliko reči, o katerih je vredno vsaj razmišljati, če ne tudi kaj napisati ali celo storiti, da je pred mnogimi lahko velika dilema, v katero družbeno trohnobo podrezati. Marsikdo pa se seveda s tem izhodiščem ne bi strinjal: neke zlate maturantke, domnevno cvet naše bodoče intelektualne srenje, vse po vrsti pa bodoče (zobo)zdravnice, so pred časom v televizijsko kamero s sramežljivim glaskom zapele, da lahko dobi delo vsak, ki delati tudi zares želi. K temu napevu je svojo kitico dodal še zlat maturant nekoliko »alternativnega« videza, bodoči študent Filozofske fakultete, češ da njega zanima le lastna eksistenca – in če tej nič ne manjka, je svet lep.
Ja, lepo je tistim, ki ne vidijo izvorno povsem sistemske krutosti, ki nekaterim pač ne prizanaša. Na primer veliki slovenski čisto nič zagrenjeni popotnik Zvone Šeruga, ki tamkaj po Afriki, človeško-živalskem vrtu, vodi turiste in turistke. Vmes nažge še kakšno Avsenikovo Golico, ki jo srečni, zadovoljni in preprosti afriški ljudje naravnost obožujejo. To je smeha in veselja na takem potovanju! Vojni dobičkar, ni kaj, če se pridružim mnenju Toma Križnarja, ki je oddajo na nacionalni televiziji predčasno zapustil, rekoč: »Ma, jajca govorêmo!«
Ni dovolj, kot je rekel Gary Yourofsky, veganski aktivist, nositi zapestnice z napisom »Kaj bi Jezus storil?« ali majice z napisom »Mir, ljubezen in sonček.« Ko smo že pri veganstvu, je ravno v času nastajanja tega komentarja v medijih potekala divja polemika zaradi smrti 10-mesečnega otroka, češ da so krivi starši, ker so otroka prehranjevali vegansko. Ljudje so se množično moralno zgražali, hitro pa je piskrček pristavila tudi vrhovna avtoriteta – medicina, ki zasleduje mnenje nekega znanega slovenskega teologa in misijonarja, ki pravi: »Naj bo mucek al’ pa pesek, sámo da je mesek!«
V osrednje informativne oddaje se sicer le redko prikrade kakšna tema, ki bi očrtala etična vprašanja v zvezi s pravicami živali, čeprav je prav v tem trenutku na svetu strahovito pobitih in mučenih na milijone živali! Ne, pred časom so nam mediji raje metali pesek v oči z nekimi britanski znanstveniki, ki so ustvarili človeško-živalski zarodek, ki pa to sploh ni. To, da v imenu polnih trebuhov, novih znanstvenih odkritij in napredka človek manipulira z živimi živalmi (!), torej čutečimi bitji, da ne bosta na primer kakšna gospa ali kakšen gospod dobila izpuščajev po maziljenem »mladostnem« obrazu pri 67-ih, medijev ponavadi ne moti. A bojmo se nočne more, ki lahko postane resničnost – tokrat bo Ojdipova sfinga zares oživela, saj so vendar v igri človeški materiali! Žival je pa pač samo drhal, kajne? In skoraj-drhal je poseljena tudi po celotnem azijskem kontinentu, če nadaljujem rasistično naracijo oddaje nacionalne televizije uglednega termina: ko se kaj takega dogaja v, »recimo temu, razviti evropski državi«, kakšne grozote se dogajajo šele »kje v Aziji«.
V, recimo temu, razvitih evropskih državah je pa prav zares lepo! Še oblast ni prav nič več zlobna in brutalno represivna. Nasprotno, prav prijazna je! Gotovo ste opazili inflacijo najrazličnejših (političnih) mehanizmov, ki nam bodo pomagali živeti dolgo in zdravo življenje. Pa davkov na (pre)slane in (pre)sladke jedi in pijače ter nepretrgano višanje trošarin na tobačne izdelke, vzporedno s sistematično stigmatizacijo kadilcev in kadilk. Dodajmo še zakonsko prepoved kajenja na javnih prostorih, namenjeno ubogim nekadilcem – še zlasti nosečnicam in malim otrokom, naši bodočnosti -, ki jih kadilci smrdljivci vse nemočne zastrupljamo na vsakem koraku. Foucaultov koncept biopolitike in njenih tehnik se zdi za razumevanje aktualnih (zdravstvenih in drugih) diskurzov ter politik nadvse uporaben. Kot da bi se zadnje čase pritisk na povsem intimne izbire posameznika ali posameznice vse bolj stopnjeval – pod prijaznim diktatom »zdravega« življenja.
Čas je, da postanete nekadilci in nekadilke politični kadilci in kadilke! Za »ženske kadilke« sicer velja, če citiram neki zdravniškemu osebju namenjen priročnik, da so »psihično labilne, nestanovitne v čustvih, odvisne, oblastne, trmaste, živčne, samozadostne in nedisciplinirane«.
Ampak oblastne tehnike se ne končajo pri čem tako »banalnem«, kot je hrana in kajenje. Šanson Dixie sociologije Svetlane Makarovič se začne takole: »’Ničesar nimam proti seksu,’ je ondan rekla neka znana sociologinja, ‘le da mora biti odraz globljih medčloveških odnosov.’« Akutno populariziranje tovrstnih stališč, ki so zelo blizu moralistično katoliškemu videnju bibličnega približevanja, lahko na pedrski sceni zasledujemo od osemdesetih naprej, torej od pojava aidsa. Zadnje čase je v Sloveniji ta diskurz še posebej prisoten: debata okrog Družinskega zakonika se neprestano vrti okrog prav stresno monogamnih, večno trajajočih in reproduktivnih razmerij lezbijk in gejev. Jajca, jajca, jajca govorêmo! Zdi se, da se danes poleg papeža za vrednoto družine najbolj bori prav lgbt-populacija. Če bi poslušali ameriško konzervo Sullivana, bo tako ali tako z enakostjo na družinskem področju konec vsakršne diskriminacije, Narobe bo nehal izhajati, Legebitra pa bo lahko zaprla štacuno. Zato prav nič ne zamerim Tomažu Mastnaku, ki je bil nekdaj po političnem prepričanju homoseksualec, danes pa mu to prepričanje ni več blizu. Čeprav je to verjetno kar redukcionističen pogled na gibanje, lahko lgbt-politike, ki si želijo enakopravnega, odprtega vstopa v vojsko, torej enakopravno soudeležbo pri zasužnjevanju in pobijanju, tudi mene odpišejo! »Tukaj je Slovenija!«, kjer se tudi pedri želijo počutiti domače!
Če kdaj, potem je danes potrebno zaključiti komentarje, ki se dotikajo gejevskih in lezbičnih ter vseh drugih tako sterilnih političnih angažmajev, s klicem po radikalnosti, ki na obči ravni zavrača (politično) kompromisarstvo, kupčkanje in dobrikanje, ki radikalno zavrača odgovor, da »več pač ni mogoče«. Na nivoju osebnih izbir pa nam ne preostane drugega, kot da smo vsaj politično navadne zakajene … kurbe!
