Neznosna čustvena stiska je gorivo za samomor

Pogovor s psihiatrom dr. Robertom Oraveczom

Kljub mnogim družbenim spremembam v zadnjih dveh desetletjih umrljivost zaradi samomora v Sloveniji ostaja še naprej sorazmerno visoka. Po podatkih Statističnega urada si je v letu 2010  življenje vzelo 448 oseb. Značilno za Slovenijo je, da se število samomorov s starostjo povečuje, da so samomori pogostejši pri moških in da v Slovenji narašča število samomorov med mladimi, starimi od 14 do 19. let. Za pojasnitev teh podatkov smo prosili dr. Roberta Oravecza iz Psihiatrične bolnišnice Ormož, ki se v okviru Inštituta za socialno psihiatrijo in psihotravmatologijo posveča raziskovanju samomorilnosti in posledic psihološke travme.

oravecz_600

Samomor najpogosteje razumemo kot odločitev posameznika, da si vzame življenje, v vaših razpravah pa lahko beremo, da razmišljanja in dogajanja v posamezniku pred samomorom vključujejo tudi socio-kulturno okolje, ki ga obkroža. Kaj nam ta podatek pove o slovenskem kulturnem okolju?

Vedeti moramo, da je vsak od nas rojen v neko določeno socio-kulturno ozadje. Dediščina, ki soustvarja zavest naroda, je skrita v znakih, v jezikovnih simbolih, v umetniških delih, v predmetih in podobno. Pred časom sem sodeloval pri neki raziskavi, kjer smo preverjali vpliv socio-kulturnega prostora v srednjeevropskih državah na indeks samomorilnosti in ta se je v državah, ki so se v devetdesetih ali pozneje pridružile EU ali NATU sčasoma občutno zmanjšal. To neposredno kaže, kako pomembni so kolektivni občutki naroda. Razmišljanja o optimistični, svetli prihodnosti vsekakor vplivajo na premike v narodovi zavesti. Fraze kot so: »od sedaj naprej nam bo lepo«, »vedno boljše nam bo šlo«, »smo enakopravni« in podobno so občutki, ki so strašno pomembni za to, kako človek dojema sebe in svojo vlogo na svetu in s koliko optimizma pristopi k življenju.

Menim, da je samomorilnosti v slovenskem kontekstu bolj značilna za subkulturne populacije. Prav dejstvo, da je v nekaterih regijah bolj značilen trend samomorilnosti, govori o tem, da se je v teh okoljih razvila kultura, ki bolj sprejema samomor. Vzemimo, na primer, naključno gostilniško okolje v neki vaški skupnosti, kjer gostilna nima več vloge socializacije, ampak tja zahajajo ljudje, ki živijo na socialnem robu. V takem okolju samomor in druge oblike socialnega obnašanja dobivajo drugačen predznak. Po eni strani povzemajo zgodbe, saj so gostilne zelo narativno usmerjena okolja, in če nekdo v vasi naredi samomor, potem je to zgodba, o kateri se govori. Pri vsakem samomoru pa oblikuje še postmortem zgodba, saj je samomor tako čudno, nerazumljivo in skrivnostno dejanje, za katerega je težko najti racionalen odgovor. Skozi te zgodbe skušajo ljudje poiskati razumen razlog za samomor, obenem pa se identificirajo s samomorilcem. Včasih se zgodi, da nekdo naredi samomor popolnoma nepričakovano, in metoda, ki jo izbere, je tako nenavadna, da že iz tega lahko razberemo, da je šlo za posnemanje. Samomorilec je poslušal zgodbo o tem, kako je nekdo naredil samomor,  in to informacijo je v svoj spomin shranil kot neki izhod v sili. Samomor je namreč odvisen od samomorilnega diskurza, v katerega je človek potopljen. To pomeni, da  diskurz lahko vpliva na to, koliko je samomor sprejemljivo dejanje in v kakšnih primerih je sprejemljivo dejanje. Tako kot se je ta diskurz skozi stoletja oblikoval, na primer, na Japonskem, se na enak način iz tedna v teden oblikuje v specifičnih mikrookoljih v Sloveniji.

Katera pa so najbolj rizična okolja, kjer se ta diskurz najbolj ohranja?

Uporabniki psihiatrije, socialnih storitev, disfunkcionalne skupine mladostnikov, uživalci ilegalnih drog, odvisniki od alkohola. To so skupine, v katerih je nenehno prisotna socialna stiska. Ti posamezniki imajo zelo slabo razvite mehanizme, ki omogočajo spopadanje s problemi in hkrati tudi zelo malo varovalnih dejavnikov. Zaradi tega je ta diskurz tu veliko bolj prisoten, ti posamezniki pa tudi veliko bolj slišijo ta sporočila, medtem ko gredo drugi preprosto mimo teh sporočil.

Pa vendar: zakaj je ravno Slovenija na četrtem mestu po številu samomorov na svetu?

Visoka stopnja samomorilnosti je značilna za tiste države, ki so bile izpostavljene podrejenosti, zatiranju, okupaciji in podobno. V teh okoljih veliko težje slišimo klic na pomoč, saj je prostor preplavljen s tem diskurzom. Spomnimo se samo šal o samomorilcih, pa gostilniških izjav o »pravih dedcih«, kar enačimo s pravo moškostjo, če pa nisem pravi moški, potem pa je bolje, da svoje življenje kar končam itd. To so tiste vsebine, ki odločajo o tem, koliko je samomor predstavljen kot realna ali pa celo pozitivno ovrednotena možnost.

V enem od predavanj ste omenili, da je zelo značilno za samomorilce, da dejanje prikažejo kot nesrečo, izginotje in podobno. Je torej možno, da je število samomorov še celo večje od uradnih statistik?

Zaradi odškodninskega interesa je veliko samomorov ki so maskirani v nesreče. To so samomori, za katerimi ne ostane poslovilno pismo ali drugi zapis. Hkrati ljudje jemljejo vse več psihotropnih snovi in praksa je takšna, da se vse smrti, ki jih povzroči prekomerni odmerek droge, klasificirajo kot naravna smrt. V teh primerih oseba verjetno res ni imela namena dokončati svojega življenja, vendar pa je latentni samomorilni namen vedno prisoten. Pri številu samomorov zagotovo obstaja »siva cona« in jih je zagotovo več, kot kaže statistika.

Katoliška cerkev samomor obsoja in ga kaznuje z zavračanjem katoliškega pokopa, vendar pa je med verniki stopnja samomorilnosti visoka. Kako to?

Katoliška vera zagotovo prispeva k samomorilnosti, saj onostranstvo predstavi kot sprejemljivo alternativo tukajšnjemu trpljenju. Tisti posamezniki, ki v svoji kulturi nosijo elemente katoliške vere, se lažje odločajo za samomor, ker se jim ni potrebno soočati s praznino, z ničem, saj za njih obstaja neka sprejemljiva alternativa. Po drugi strani pa lahko govorimo tudi o občutku krščanske krivde, ki je predvsem zelo izrazita v poslovilnih pismih. Ne glede na obsojanje vernikov ter groženj, da ne bodo pokopani v sveti zemlji, krivda ne predstavlja ovire za tiste, ki se odločijo končati svoje življenje.

Ena od stereotipnih predstav o samomoru je, da je to impulzivno dejanje, vi pa poudarjate, da samomorilni proces lahko traja tudi celo desetletje.

Zelo udobno je o samomoru razmišljati kot o impulzivnem dejanju, ker vse tiste, ki so kakorkoli vpleteni v samomorilni proces, osvobodi odgovornosti. Če je samomor nekaj nepredvidljivega, nerazumljivega in impulzivnega, kdo potem nosi odgovornost za to dejanje? Pomembno se je zavedati, da človek, ki je v globoki stiski in je tik pred samomorom, funkcionira drugače. V takem stanju nima objektivnega uvida v svojo življenjsko zgodovino, v prihodnost, v pozitivne dejavnike, ki ga obkrožajo, v morebitne rešitve njegovega problema, ampak se vrti v začaranem krogu.

Posameznik lahko večkrat pride v tako situacijo. Vsi smo že kdaj razmišljali o samomoru, o smiselnosti življenja … potem pa se nam zgodi nekaj dobrega in začnemo na stvari gledati drugače. Ko je posameznik v diskurzu, ki pelje proti samomoru, je njegovo gorivo neka neznosna čustvena stiska, neznosna psihična bolečina, ki pa ni toliko odvisna od zunanjih dejavnikov, ampak se vžiga z notranjimi dejavniki, ponavadi z dogodki, ki so se zgodili v preteklosti. Če tak posameznik nima integrirane  predstave  o lastni realnosti, o sebi, o svojem mestu na svetu, potem je toliko večja verjetnost, da bo prišlo da čustvenih odzivov, do zelo negativnih predstav o sebi, kot so: »nisem vreden«, »ne zaslužim«, »sem grd in umazan človek«. Pojavili se bodo občutki krivde, občutki sramu, kar se seveda lahko vleče leta in leta.

Kako lahko čisto laično prepoznamo, da je nekdo v globoki duševni stiski in kaj je najbolje storiti, ko zaznamo tako stisko?

Eden od možnih načinov je, da znamo prepoznati situacijo, ko depresivnost vznikne z danes na jutri. Po nekem sprožilnem dogodku postane posameznik depresiven, brezvoljen, čustveno neodziven, razdražljiv, verbalizira samomorilne vsebine, razmišlja o negativnih stvareh iz preteklosti in to se lahko ponavlja iz leta v leto, brez terapije pa se stvari samo slabšajo. Temu bi lahko rekli “depresivna pot” v samomor. Druga situacija je, ko se zgodi nekaj strašnega, kar močno prizadene človekove predstave o sebi in o svetu, ki ga obkroža. Še posebej je potrebno biti pazljiv, če gre za travmatično doživetje nekega potlačenega dogodka iz preteklosti. To se namreč zelo rado razvije v krizno situacijo, v kateri se zelo pogosto pojavljajo samomorilne ideje. Če najdeš rešitev, se lahko samomorilnost potuhne in iz krize lahko prideš slabši, kot si bil, enak ali pa boljši. S krizo lahko pridobiš pozitivne izkušnje o sebi, o svojih odnosih, o drugih ljudeh, v večini primerov pa ne gre za ponovno vzpostavitev enakega delovanja »jaza«, pač pa se vzpostavi neko nadomestno ravnovesje, ki pa nima več enake moči.

Vsako poniževanje ogrozi občutek kompetence. Če koga ponižaš, mu odvzameš občutek, da je sposoben skrbeti zase, sposoben voditi svoje življenje, izpolniti svoje poslanstvo. In potem samo še životari. Životarjenje je pravzaprav odličen opis vmesnega prostora, ko se človek znajde med samomorom in med brezskrbnim normalnim življenjem. Dokler je človek ambivalenten, ne bo končal svojega življenja. Ambivalenca človeka rešuje, ko pa nekdo izreče stavek »mene nikoli nihče ni imel rad«, pa je stvar zaključena. Vse ambivalence so razrešene, te osebe nič ne drži pri življenju in zdaj je samo še vprašanje, kako samomor izpeljati.

Tisti, ki razmišlja o samomoru, se mu verjetno zdi, da ima za to dovolj razlogov, okolici in bližnjim pa je to razmišljanje težko razumeti. Zakaj se posameznik odloči sam sebi vzeti življenje? Je samomor prostovoljno, svobodno dejanje posameznika?

Lahko bi govorili o svobodni izbiri, če ta izbira ne bi bila podprta s hudimi čustvi in če bi posameznik v tem procesu lahko racionalno razmišljal in spremljal situacijo. Vendar pa je posameznik v tem procesu prisiljen v neznosno duševno bolečino. Nihče samomora ne stori takrat, ko je srečen in zadovoljen.

Lahko rečemo, da je oseba v samomorilne procesu prisebna?

Ne, ne moremo. Celoten proces vodi k posebnemu spremenjenemu duševnemu stanju, kjer je doživljanje realnosti zagotovo izmaličeno. Ampak to ne pomeni, da posameznik stori samomor v nekem trenutku blaznosti. Samomor je rezultat procesa, v katerem človek realne cilje svojega življenja nadomesti s smrtjo kot sprejemljivim ciljem.

V članku »Nasilje, sram in ponižanost« na primeru žrtev vojnih zločinov, ki so izpostavljene dolgotrajnim grozotam, razpravljate o povezavi med nasiljem in poniževanjem človeškega dostojanstva. Bi to lahko aplicirali tudi na žrtve homofobičnega nasilja, kjer družba posamezniku prav tako dolgotrajno sporoča, da ni dovolj dober, da ni vreden, da nima pravic, kar pri istospolno usmerjenih povzroča duševne stiske?

Da, to lahko apliciramo tudi na žrtve homofobičnega nasilja. Glavno sporočilo tega ponižanja je, da tvoja beseda ne velja, da nisi niti vreden pozornosti. Globoke duševne stiske, o katerih sprašujete, so predvsem značilne za krizo identitete v mladostniških letih, ko se mladostniki soočajo za lastno spolno usmerjenostjo in to je še dandanes vir strašanske stiske. Lahko bi govorili o tem, da gre za masivno krizno stanje, v katerem prav to spoznanje generira tisti občutek, da njegova duševnost ne funkcionira v skladu s pričakovanjem ali pa da svet ne uboga več njegove predstave.

Kakšne so vaše izkušnje z istospolno usmerjenimi uporabniki in uporabnicami vaših terapevtskih storitev?

Statistični podatki na globalnem nivoju kažejo, da je istospolna usmerjenost pri mlajših samomorilcih zelo pomemben dejavnik, predvsem pri fantih. Osebno imam kar nekaj istospolno usmerjenih pacientov, vendar njihova spolna usmerjenost ne igra pomembnejše vloge v njihovi psihiatrični obravnavi, saj so običajno že integrirani v gejevsko in lezbično skupnost in to ni razlog, zaradi katerega prihajajo na terapije. Imam pa kar nekaj pacientov, ki so v otroštvu doživeli homoseksualno zlorabo. Njim pa opredelitev lastne spolne identitete res predstavlja problem, saj si tisti mladostniki, ki so bili žrtev zlorabe v mladosti, kot odrasli niso na jasnem s spolno usmerjenostjo. Te osebe namreč prehodijo čisto drugačno pot do spoznanja, da so morebiti istospolno usmerjeni, ki je pravzaprav obratna od tiste, ki jo prehodijo njihovi vrstniki, ki identiteto gradijo leta in leta in ki najprej pridejo do spoznanja in šele potem do uresničevanja te identitete. Pri žrtvah zlorab je ogromno dejavnikov, ki lahko kulminirajo v samomorilnih mislih, poskusu samomora ali psihozi.

Pred časom smo v Narobe pisali o fenomenu najstniških samomorov v Združenih državah, ko se je nekaj najstnikov zaradi homofobičnega nadlegovanja odločilo končati svoje življenje. Ste seznanjeni s to zgodbo?

Zgodbo poznam, vendar tu ne moremo govoriti o suicidalnosti kot o posledici nezmožnosti soočanja s homoseksualno identiteto. Gre za naslednji korak, ko posameznik že poskuša sebe uveljaviti v homoseksualni identiteti. Tu govorimo o socialnem udejstvovanju in samomoru kot posledici tega. Samomor se redko pojavi neposredno zaradi spolne usmerjenosti, ampak prej kot problematika drugih nefunkcionalnih življenjskih vzorcev, ki so lahko posledica nezmožnosti soočanja s homoseksualno identiteto. Ko mladostnik pri 14-ih, 15-ih letih ugotovi, da razmišlja in čuti drugače od vrstnikov, s čimer se težko spopade in sooči, se lahko razvije odklonsko obnašanje v smislu jemanja drog, zlorabe alkohola … ali pa se popolnoma izolira iz družbe. V takih situacijah namesto, da bi ugotavljali vzroke za tovrstno disfunkcionalno obnašanje, največkrat gledamo samo posledice.

Menite, da je nezmožnost soočanja s homoseksualno identiteto posledica predvsem družbenih norm, ki homoseksualnost razglašajo za deviantno, nenormalno ali celo bolezensko stanje?

Če govoriva o družbeni preferenci oziroma družbeni predeterminiranosti, potem se lahko do neke mere strinjava. Seveda je to problematika mej – tako družbenih kot osebnih. Predvsem pa gre za problematiko še nedefinirane seksualne usmerjenosti, gre za nezmožnost soočanja z nekim dejanjem, ob katerim se počutiš ponižanega. To s seboj prinese občutke krivde, ker je dejanje v nasprotju z nekimi moralnimi načeli, ki jih ima oseba za lastne. Vse to je zelo pomemben dejavnik v razvoju samomorilnosti. Gre za vprašanje, kakšen človek sem, če sem si nekaj dovolil, če sem v tem sodeloval ali si to celo želel. In ravno za osebno okoliščino spolne usmerjenosti se mi zdi, da je danes kar veliko stvari lažjih in bolj dostopnih. Veliko manj je dvomov glede spolne identitete, obstajajo podporni sistemi, spletne strani, gejevske kavarne, spletni forumi, v nekaterih okoljih je tudi že stekel močan proces detabuizacije spolnosti.

To je sicer res, vendar na splošno velja, da imajo istospolno usmerjeni mladi na razpolago manj zaščitnih dejavnikov, kot so podpora v družini ali varni prostori v šolah. Kako pomembno je stabilno okolje za osebo, ki se znajde v globoki duševni stiski in kakšno funkcijo ima?

Za slovenskega mladostnika je trenutno najbrž najslabše to, da stopi pred razred in vsem pove, da je istospolno usmerjen. Po drugi strani pa iz osebne izkušnje s pacienti lahko zatrdim, da sta podpora in razumevanje najbližjih v tem procesu ključni. Predvsem so pri mladostnikih pomembne izkušnje in ne toliko sporočila, ki jih prejemajo. Čisto drugače je, če eden od staršev reče: »Fuj, fuj pedri«, kot pa če reče »Fuj, ti, peder«. V tem primeru namreč ne gre za splošne izraze, ki predstavljajo neko mnenje, ampak gre za konkretno usmerjeno poniževanje, o katerem sva govorila že prej. Posameznik seveda vedno lahko zamahne z roko in ne upošteva tvojega poniževanja, a če te besede prihajajo s pozicije avtoritete, te to samodejno poniža, izgubiš veljavnost svojega jaza. Ponižanost se ugnezdi v človeku in ostane v njem za vselej. Zato je še toliko bolj pomembno, da varno okolje gradijo ključni ljudje, tisti, ki so relevantni: družina, učitelji, prijatelji.

Kako bi ocenili slovenski sistem preventive, podpore in pomoči za tiste, ki se znajdejo v težkih situacijah in duševnih stiskah?

Za preprečevanje samomora je potrebno delovati na treh nivojih. Potrebna je splošna senzibilizacija ljudi o problematiki. Nuditi bi morali ustreznejši način reševanja problemov, delovati pozitivnejše, ozavestiti svetovalne delavce v šolah ter nadgraditi znanje socialnih delavcev in delavk. Nasploh bi se morali bolj truditi, da ljudje dobivamo bolj pozitivna sporočila o tem, kako reševati in se spopasti s problemi. Drugi nivo delovanja je delo s tistimi, ki so potencialno ogroženi. To, na primer, vključuje problematiko družinskega nasilja, odvisnosti, disfunkcionalnih mladinskih skupin … Potrebne so konkretnejše dolgoročne strategije, kot je Zakon o družinskem nasilju ter ničelna toleranca do nasilja na nacionalni ravni. Tudi sankcioniranje sovražnega govora in politik, ki to dopuščajo, je zelo pomemben element, ki vodi v humanizacijo družbe, v razumevanje naših notranjih gibal, k pridobivanju večje čustvene inteligence. Tretji nivo pa je konkretno delo s tisto skupino, ki kaže kakršnokoli samouničevalno, samopoškodovalno ali samomorilno vedenje. Problem v Sloveniji je predvsem v tem, da  psihoterapija še vedno velja za storitev, ki pripada eliti in ki si jo lahko privošči samo elita. Vendar vsak posameznik, ki nima ustreznega podpornega sistema, s katerim bi se znašel v življenju in reševal svoje težave, potrebuje pravico, da stopi do nekoga, ki je poklicno zavezan k etičnim načelom in mu bo znal pomagati. Povsod v Evropi, kjer se je razbohotil diskurz duševnega zdravja, se znižuje stopnja samomorilnosti, pri nas pa se psihoterapija in psihotravmatologija razvija šele v zadnjih letih. V Sloveniji smo sistem šele začeli vzpostavljati.

Tags from the story
Written By
More from Jasna Magić

Padec apartheida in vstaja žensk v Južnoafriški republiki

Pogovor s Sylvie Cachin in Mamelo Nyamza  FILM Sylvie Cachin se je...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja