TE(R)ORIJA
Oblikovanje identitete istospolno usmerjenega posameznika in posameznice v mnogih pogledih odstopa od oblikovanja identitete povprečnega, bolj standardno »ustvarjenega« posameznika ali posameznice. Ko razmišljamo o tem, kakšen je ta razvoj, nam pomaga socialno-psihološka perspektiva, ki vidi posameznika kot takega, ki se oblikuje v odnosu do družbenih ideologij, konkretneje do homofobije. Iz tovrstnega gledišča lahko osvetlimo nekatere psihološke procese in stanja, s katerimi se srečamo pri posamezniku oziroma posameznici, ko se sooča z lastno istospolno usmerjenostjo. Moje stališče je, da se s tovrstnimi silnicami v večji ali manjši meri sooča vsak istospolno usmerjeni posameznik, saj gremo v življenju skozi različne kontekste, kjer notranja računica narekuje potrebo po uporabi »belih laži«, nošenja mask in bivanja v temni in zatohli omari. Pesimizem ali realizem?
Zakaj si nadeti masko in se postaviti v omaro?
Osnovno vodilo pri oblikovanju identitete istospolno usmerjenega posameznika oziroma posameznice je dejstvo homofobije. Ta se kaže kot nelagodje večine ljudi ob soočenju z istospolno usmerjenimi posamezniki. »Vgrajena« je v vsakega »normalno« vzgojenega posameznika s procesom socializacije in je zmeraj ponotranjena, kaže pa se seveda navzven. Če se je ne zavedamo, delujemo v skladu z njenim avtomatizmom. Gonja proti homoseksualnosti ima namreč večtisočletno zgodovino. Več nelagodja doživljajo ljudje ob soočenju z moško homoseksualnostjo; ta se zdi bolj »napačna«. Odstopanje od normativa stereotipnega aktivnega (heteroseksualnega) moškega predstavlja nekaj tako zelo nezaželenega, da doživljajo ljudje ob tem hud gnus, sovraštvo in histerijo, ki je povsem iracionalna, hkrati močno motivira njihovo vedenje. Seveda tudi ženska homoseksualnost predstavlja neželeno stanje. Homofobija ima obraz negativnih predsodkov, predstav in stereotipov o homoseksualnosti (diskriminacija, pripisovanje drugorazrednosti, antipatija, averzija). V istospolno usmerjene posameznike in posameznice se projicirajo mnogi strahovi in predsodki, ob katerih se zdi, da je pojav nekaj skoraj nadnaravnega. Močno prisotni so stereotipi o promiskuitetnosti, seksualni lakomnosti, preko katerih družba seksualizira tovrstne posameznike. Gre za neko vrsto izkrivljenih projekcij, na drugi strani pa za marginalizacijo in iskanje grešnega kozla oziroma namišljenega sovražnika. Istospolna usmerjenost je tako smetišče za določene družbene probleme. Vprašanje verodostojnosti tovrstnega postopanja je varuhom javne morale sekundarno, prav tako kot tudi posledice snovanja sovraštva in njegovega širjenja. Ne zanima jih, kako in do kolikšne mere so zaradi tega prizadete usode mnogih posameznikov in posameznic, pri katerih je edina razlika v odnosu do konvencionalnega življenjskega sloga v danosti tega, kar predstavlja zanje objekt spolne želje.
Homofobijo pri istospolno usmerjenih posameznikih največkrat poimenujemo ponotranjena homofobija. Pomeni sprejemanje in istovetenje z opisano stigmo. Gre za samouničevalna ali diskriminatorna dejanja proti lastni osebi, ki je v skladu s prevladujočim pogledom na homoseksualnost (promiskuitetnost, hitro zaključevanje partnerstev, poenostavljeno razumevanje istospolne usmerjenosti kot dejanja, ki je zgolj spolno, itd.). Vpliva na to, kako istospolno usmerjeni posameznik vidi sebe, svojo identiteto ter nadalje na to, kakšen odnos do sebe nato vzpostavlja. Predstavlja oviro za to, da bi se posameznik ukvarjal z običajnimi razvojnimi nalogami svojega obdobja. Oblikovanje identitete istospolno usmerjenega posameznika vzame ogromno časa, energije in virov, ki naj bi jih ta uporabljal za zdravo rast in razvoj. Nekatere študije ugotavljajo povezavo med oblikovanjem tovrstne identitete in resnejšimi duševnimi težavami pri določenih istospolno usmerjenih posameznikih in posameznicah (depresivnost, tesnobnost, samomorilske misli in poskusi, zloraba psihoaktivnih snovi, nizko samozaupanje in samospoštovanje itd.).
Dleto, kladivo in ključ za odstiranje
Oblikovanje identitete istospolno usmerjenega posameznika pomeni vzdržati pritisk homofobne okolice, biti strpen do nje, jo razumeti in ob tem vzpostaviti pozitiven odnos do sebe. To pomeni obiti in preseči najrazličnejše homofobne bariere, s katerimi se sreča tekom svojega življenja (v medosebnih odnosih, institucijah itd.). Način, s pomočjo katerega oblikuje sprejemajoč odnos svojega okolja do homoseksualnosti in zmore sprejetje lastne homoseksualnosti, je razkritje pomembnim drugim. To je njegova najpomembnejša razvojna naloga. Razkritje pomeni tako »priznanje« kot naznanitev identitete, kar pomeni, da postane istospolna usmerjenost toliko pomembnejši del posameznikove resničnosti, ki jo bo v bodoče nemogoče spremeniti. Kriza razkritja predstavlja najhujšo krizo, s katero se mora soočiti. Bistvena vprašanja pri oblikovanju identitete istospolno usmerjenega posameznika oziroma posameznice so:
1. katera občutja in misli ima posameznik o homoseksualnosti,
2. kako se te misli in občutki vzpostavljajo v identiteto in
3. kakšna je nato identiteta kot pomembna referenčna točka v posameznikovem življenju.
V nadaljevanju predstavljamo stadijski model oblikovanja identitete istospolno usmerjenega posameznika oziroma posameznice.
1. stadij: Pojavljanje (senzitizacija, faza predrazkritja; prehomoseksualnost)
Stadij pojavljanja pomeni zgodnje zavedanje o lastni drugačnosti v otroštvu, ki se odvije preko zaznavanja razlik med seboj in večino vrstnikov. Gre za fazo, v kateri si posameznik nadene masko oz. stopi v omaro. V vedenju se pojavijo zametki tega preko neskladij s tipičnimi spolnimi shemami, (spolno netipični interesi; mevžasto ali pretirano neomajno vedenje), lahko pa tudi že preko čutne ter čustvene navezanosti na osebe istega spola. Drugačnosti in odstopanja od pričakovanj naredita posameznika oziroma posameznico za tarčo za čustvene, telesne in spolne zlorabe, pa tudi za blažje oblike nasilja. Nemalokrat izražajo prehomoseksualni otroci svoje stiske preko vedenjskih težav in psihosomatskih bolezni. Posameznik se na tej stopnji prekomerno osredotoča na sprejetost drugih in si želi sprejetosti ter zunanjih potrditev.
2. stadij: Priznavanje, sprejemanje (kristalizacija)
Drug stadij lahko povežemo s kronološkim obdobjem mladostništva oziroma z zavedanjem lastne spolne želje oz. privlačnosti. Misliti na možnost stanja istospolne usmerjenosti običajno vzbuja veliko nelagodja in strahu. Ker vztraja istospolna spolna želja, postane slika bolj jasna, hkrati se pojavita čustvi sramu in strahu. Posameznik oziroma posameznica zmeraj močneje deluje pod vplivom strahu pred vrednotenjem s strani »normalne« okolice, kar lahko vodi v izogibanje in izolacijo. Razvoj na drugih področjih (osebnostno, socialno, čustveno) lahko začne zaostajati. Omenjeni sram lahko postane gonilna sila samouničevalnega vedenja. Doživljanje sramu sporoča, da ima oseba v sebi nekaj nesprejemljvega, nečastnega, ničvrednega. Take dele sebe je treba zakriti, prekriti. Oseba tako čuti sram v odnosu do svojih osnovnih človeških potreb – doživljanja intimnosti, spolnosti, ljubezni. Mora jih zanikati in odgnati. Zaradi pritiska k »normalnosti« (zaradi heteroseksizma) pride pogosto do ustvarjanja dveh jazov – javnega in zasebnega. Prvi je lažen, drugi je krhek in odtujen. Ko se posameznik zaveda istospolne usmerjenosti in ima morda že prve istospolne spolne izkušnje, poskuša pripisati čim manjšo težo tem doživetjem. Tako si z zanikanjem in s sorodnimi mehanizmi poskuša razložiti dogajanje (»Šlo je za enkratno izkušnjo.«; »Ker me privlači tudi nasprotni spol, bom zmogel ojačati ta del sebe.«; »Istospolne izkušnje so nekaj, nad čemer ni bilo nadzora in ostajam nedolžen v odnosu do njih.«). Psihološko udobje in umirjenost se pojavita šele ob preseganju lastne homofobije in sprejemanju svoje istospolnosti. Na tej stopnji pride običajno do prvih razkritij. Posameznik oziroma posameznica si občasno sname masko in za krajši čas stopi iz omare.
3. stadij: Najdenje skupnosti
S sprejemanjem istospolne identitete zmore oseba poiskati svoje »krdelo«, do katerega čuti pripadnost in ki ga sprejema. Skupnost ima zaščitno vlogo, poleg tega pa tudi usmerja napredek v oblikovanju identitete. Širiti se začne krog ljudi, ko je posameznik iz omare in brez maske. To spremlja občutek osvobojenosti in prvič zmore biti mladostnik (ne glede na njegovo oziroma njeno realno kronološko starost). Istospolna usmerjenost postaja tako zmeraj močnejša resničnost, ki jo je težko sprejemati. Pojavljata se nemir in ambivalentnost, sploh ko so izražene posledice pomanjkanja izkušenj na področju vzpostavljanja intimnejših-partnerskih vezi. Obstaja nevarnost, da stvari uidejo iz rok in imamo namesto coming outov »crashing oute«. Če so pritiski prehudi, se lahko oblikovanje identitete na tej točki zaključi. Tako lahko posameznik ali posameznica zavrne skupnost, se vrne v omaro in ponovno nadene masko.
4. stadij: Prva partnerstva
Značilnost prvih istospolnih partnerstev je zaznamovana z enačenjem spolnosti in intimnosti ter z neustreznim soočanjem s čustvi v globljem odnosu. Pogost je fenomen zaljubljenosti v prvega istospolno usmerjenega posameznika, ki ga oseba sreča. Partnerstvo lahko zbudi lastna homofobna občutja, saj postane istospolna usmerjenost ponovno potrjena in ima zdaj obliko institucionalne združbe, ki je za družbo neustrezna. Istospolni partnerski odnos je tako lahko uničevalen in izraziteje bolezenski.
5. stadij: Samoopredelitev in reintegracija
Posameznik se zdaj sprejema kot istospolno usmerjeni posameznik oziroma posameznica. Pripravljen se je razkriti v mnogih okoliščinah, homoseksualnost je del tako javnega kot zasebnega, oseba ima ustrezen občutek lastne vrednosti. Mnogi aktivisti se nahajajo na tej stopnji. Stopnjo bi lahko poimenovali filozofija polne legitimnosti istospolne usmerjenosti. Oseba ima ozaveščeno lastno homofobijo, manj odzivna je na družbene predsodke. Pogosti so zaključki, da je istospolna usmerjenost obogatila življenjsko izkušnjo. Končna točka oblikovanja identitete tako pomeni razrešitev, razbremenitev in doživljanje udobja v psihološkem smislu, glede vprašanj, ki zadevajo istospolno usmerjenost.
Maska je v zaklenjeni omari, ključ za vedno izgubljen
Oblikovanje identitete istospolno usmerjenega posameznika oziroma posameznice pomeni torej sprejemanje in občutek udobja v zvezi z lastno homoseksualnostjo. Na začetku je pot »posuta s trnjem«, vendar je izbira le dvojna – izolacija ali osvoboditev. Izid slednje je največkrat zelo nagrajujoč. Zatorej, »kum kum, le pogum«.
