Svetovna AIDS konferenca 2008, Mexico City

AIDS

Action universal ¡Ya!

Je že tako, da se očitno valjam po zelo čustvenem obdobju svojega življenja, vendar bi tudi v času večje emocionalne stabilnosti z gotovostjo trdil, da je svetovna AIDS konferenca ena najbolj čustveno nabitih na planetu. Mene je tako stiskalo, da sem zaradi cmoka v grlu in zabasanih solznih kanalov komaj kaj izustil. Pa ne zaradi folklornega pomilovanja, ob katerem stari ponavadi nagnejo glave v desno in spustijo kak samaritanski vzdihljaj, ne! V meni ni fermentirala usmiljenost ali prizadetost zaradi milijonov mrtvih, sirot, vdov, umirajočih in hirajočih. Številke s šestimi ničlami me v vsej svoji nedojemljivosti prej pustijo hladnega. Ne! V meni je vrelo ob zaznavi tolikšne energije, tolikšne volje premagati pandemijo, tolikšne želje živeti, da me je bilo sram sleherne sekunde jamranja in samopomilovanja. 23.000 aktivistk in aktivistov, HIV pozitivnih, predstavnikov in predstavnic stroke, politike, estrade, industrije, prostovoljk in prostovoljcev iz 180-ih držav, tako rekoč koncentrat volje človeštva, vse to že mora nekaj premakniti v človeku. Ne v enemu človeku, v vsej pričujoči civilizaciji. Letošnja 17. svetovna konferenca o AIDSu v Mexico Cityju pa ni bila presežna zaradi tega naboja volje in neustavljivega zagona, zaradi tega neusahljivega in neuničljivega upanja, ki je homo sapiensu očitno imanentno. Ta energija tako ali tako seva z vsake AIDS konference. V nekaterih drugih elementih je bil letošnji svetovni forum, kjer se stikajo svetovi okuženih, aktivistov, javnega zdravstva, politike, stroke in farmacevtske industrije presežen.

Demonstracija proti homofobiji [Foto: Mitja Blažič]
 

 Začelo se je že na predvečer otvoritvene slovesnosti z množičnimi demonstracijami proti homofobiji in diskriminaciji HIV pozitivnih in obolelih za AIDSom. Na tisoče se nas je zbralo pri zlatem angelu neodvisnosti na glavni ulici Reforma sredi 18-milijonskega mesta. Kakšni simboli! Korakali smo do starega jedra, združene sile, v znak upora proti diskriminaciji, homofobiji in izključevanju, ki so največkrat razlog, da okuženi s HIVom in oboleli za AIDSom niso deležni ustrezne preventivne oskrbe. Da so žrtve nasilja, da je mnogim onemogočen dostop do zdravljenja, kar neizbežno vodi v smrt. Prva takšna mednarodna protestna akcija dan pred začetkom konference je bila dobra popotnica.

Potem smo na pompozni otvoritveni slovesnosti v Auditoriu Nacional slišali mehiškega predsednika izreči besedo homofobija. Še mehiški aktivistke in aktivisti niso vedeli, ali se je Felipeju Calderonu zmešalo ali pa je bil na novem tečaju govorništva. Ker možnost, da je lekcijo razumel, ne pride v poštev. Posebno, ko govorimo o desničarju in konservativcu. Vendar jo je izrekel, besedo na H, in ni ga pokosila božja palica. In mediji so to povzeli in javnost je slišala, da homofobija pač ni več kul. In to je dobro. To pa seveda še ni vse.

V centru Banamex se je vsak dan začel s plenarno sejo ob 9. uri. Od enajstih dopoldan, vse do pol devetih zvečer, je potem vzporedno potekalo tudi po deset sej, predstavitev, predavanj, diskusij, delavnic in ostalih dogodkov. Program je bil pravcati špeh, obsegal je več kot štiristo strani, zato je posameznik v najboljšem primeru lahko obiskal le pet aktivnosti na dan, pa če se je še tako razčetveril.

Končno plenarna seja o MSM

5. avgust, drugi dan konference. Na odru jutranje plenarne seje je za govornico stal dr. Jorge Saavedra, direktor mehiškega nacionalnega HIV/AIDS programa, ki ima številne zasluge za razvoj preventive in kurative moških, ki imajo spolne stike z moškimi (MSM) v Mehiki. Na prsih se je svetil mavrični trikotnik. Začel je z besedami: »Končno plenarna seja o MSM!« In v dvorani se je razlegel gromek aplavz. Prva plenarna seja o MSM! Zgodovinsko! 17 konferenc je bilo treba čakati, da je bil končno prebit zid molka o MSM. Še nikoli na konferenci ni bilo toliko slišati o MSM kot letos. Dr. Saavedra je plenarno predstavitev svojega referata zaključil s coming outom, možu se je zahvalil za vse potrpljenje v tednih priprav na konferenco.

Prvič v zgodovini svetovnega srečanja se je zelo odprto in poudarjeno razpravljalo tudi o transpolnih osebah ter o seksualnih delavkah in delavcih. Močan glas so imeli mladi, ženske, socialno šibki, intravenozni uživalci drog, predstavniki domorodcev in migranti. Predvsem pa smo letos slišali jasno in glasno obsodbo homofobije, transfobije, ksenofobije, seksizma in diskriminacije vseh vrst. In jasno in glasno zahtevo: univerzalno dostopnost do preventive in zdravljenja za vse zdaj!

Slogan letošnjega svetovnega srečanja je bil namreč Universal Action Now Action Universal ¡Ya! Geslo skuša ubesediti globalno predanost ciljem: narediti HIV/AIDS preventivo, testiranje, zdravljenje, nego in podporne servise dostopne vsem, ki jih potrebujejo. Članice Združenih narodov – tudi Slovenija! – so se leta 2001 zaobljubile, da bodo do leta 2010 naredile konkretne korake, da bi zaustavile in obrnile trende globalne epidemije. Vendar je žal do uresničitve teh ciljev še zelo daleč. Na svetu je namreč po ocenah UNAIDSa 33 milijonov ljudi okuženih z virusom HIV. Dobra (sic!) novica je, da se jih kar tri milijone v revnih državah zdaj zdravi s protiretrovirusno terapijo in da ta številka narašča. Vendar se jih še vedno na vsaka dva nova človeka, ki sta deležna zdravljenja, pet na novo okuži.

                                            Annie Lennox kaže sliko deklice iz Afrike pred in potem, ko je dobila zdravila
 

 Globalna vas

Če je bil ogromni konferenčni Ceter Banamex bolj formalno stičišče bork in borcev proti kugi 20. in očitno tudi 21. stoletja, je bil orjaški paviljon v neposredni bližini predvsem neformalni univerzum AIDS skupnosti: nevladnih, humanitarnih, človekoljubnih organizacij, aktivizma, HIV pozitivnih in široke javnosti. Vrata Global villagea so bila odprta za vse, tudi za zunanje, ki v prostore Banamexa niso smeli. V vasi je prekipevalo od energije, veselja in čiste, z lakomnostjo nekontaminirane energije. Pot od konferenčnega centra do Globalne vasi je bila okrašena z listi, na katerih so bila imena držav, ki HIV pozitivne migrante vračajo v matične države. Pogosto v smrt, saj tam zaradi revščine ali stigme in diskriminacije ne morejo do zdravljenja. 80 jih je po vsem svetu, med njimi Madžarska in Bolgarija od nam bližnjih, od »demokratičnih« pa ZDA.

Hipokrizija

Forum je v svojem jedru razkril tudi nekaj kontraverznosti. Sofinancirala ga je farmacevtska industrija, prav tista, ki z visokimi cenami zdravil onemogoča univerzalno dostopnost, prav tista, od katere je odvisen razvoj protiretrovirusne terapije. Gre za naporno in kontradiktorno partnerstvo in to so predstavniki farmacije v Mexico Cityju dobro začutili. Popolnoma jasno je bilo tudi, da je AIDS gospodarsko in politično vprašanje, ki ga svet rešuje na krstah milijonov umrlih in hrbtih milijonov trpečih. Če ne bi bilo tako, bi AIDS premagali že pred leti.

 In doma?

Konference se je udeležilo tudi 9 posameznic in posameznikov iz Slovenije. Tam smo bili predstavniki DIHa, ŠKUCa, IVZja, Infekcijske klinike, Radia Slovenija in farmacije. Žal nihče od prisotnih ni aktivno prispeval h konferenčnemu programu, kot je bilo to v navadi v prejšnjih letih. Simptomatično. Če je namreč kurativa pri nas zgledno urejena in je vsak HIV pozitiven deležen takojšnjega sodobnega zdravljenja, je preventiva povsem nazadovala. Ministrstvo za zdravje prispeva za vse programe HIV/AIDS preventive 30.000 EUR (!) letno. S tem drobižem sofinancira 3 preventivne programe za MSM. Splošne preventivne kampanje ni, strategije ni, spolna vzgoja v šolah je izjemno pomanjkljiva. In to je ob podatku, da je bil osrednji poudarek svetovnega srečanja prav preventiva, skrb zbujajoče. Ko dodamo še podatek, da število HIV pozitivnih v Sloveniji v zadnjih letih, kljub relatnivno nizkim številkam, narašča – lani je bilo 36 odkritih okuženih, letos pa bomo to številko po podatkih stroke gotovo presegli –, nas lahko že pošteno skrbi. Če pristavimo še dejstvo, da je večina okuženih prav MSM, potem je jasno, da ne bomo stali križem rok. Čas do prihodnje svetovne konference, ki bo leta 2010 na Dunaju, je torej nujno izkoristiti za odpravo teh resnih pomanjkljivosti. Energija in volja je po mehiški petdnevni izkušnji visoka. Universal action now!

Tags from the story
Written By
More from Mitja Blažič

AIDS – 30 let

Tema 18/19 30. obletnica prvih primerov ene najbolj smrtonosnih epidemij sodobnega časa...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja