PODTEMA
S Sekumadyjem Condéjem o biseksualnost
Seku ali Mady, kot ga kličejo prijatelji, je pravi pravcati sodobni uomo universale. Mladeniča se morda spomnite kot voditelja katere izmed oddaj na TVS, ali pa kot igralca, režiserja, pesnika, pisatelja, novinarja, prevajalca, pravljičarja, promotorja afriške kulture in še bi lahko naštevali. Biseksualci ob tem z veseljem ugotavljamo, da je poleg vsega naštetega tudi »naše gore list«.
Junija si se nam predstavil kot voditelj Parade ponosa. Si kaj okleval preden si sprejel povabilo organizatorjev?
Za vodenje sem se odločil sam med gledanjem tistih famoznih Trenj s Simono Weiss in še nekaterimi pametnimi ljudmi, ki so govorili razno razne nebuloze o družini. Nisem mogel verjeti, kakšne neumnosti govorijo in tako ni bilo s strani organizatorjev potrebnega nikakršnega prepričevanja. Vodenje parade mi je bilo v veselje in tudi v nekakšen upor.
Si imel po Paradi ponosa zaradi udeležbe kakšne težave?
Ne, nikakršnih. Vse ljudi, ki bi znali kakorkoli tečnariti v zvezi s tem, sem že prej opozoril, da bom to pač naredil, pa če jim je prav ali ne.
Po paradi je bilo kar nekaj neumestnih komentarjev tipa »zakaj je pa strejt vodil prajd«.
S kom spim in s kom ne spim, s kom sem želel spati in s kom ne, to so bolj problemi tistih, ki so to doživljali na drugi strani, pri meni je to čisto razčiščeno. Če so se pojavljala vprašanja o tem, zakaj je strejt vodil parado, kar je že v osnovi tako ali tako napačno vprašanje in napačno izhodišče, so verjetno prihajala predvsem od tistih aktivistov, ki spominjajo na desetletne otroke, ki se ure in ure derejo in potem že pozabijo, zakaj so se sploh začeli dret. Če že organiziraš parado ponosa, bi morala biti odločitev strejta, da bi vodil parado, pravzaprav nekaj najlepšega. S tem poveš, da si nekako uspel v svojem boju. Če se boriš zaradi boja samega, pa je to en sam larpurlartizem in je povsem vseeno, kje organiziraš dogodek, lahko se vsi zberemo v neki hali in objokujemo našo usodo, kako je svet krut do nas, kako nas teptajo . . Potem gremo še malo ven, se zgražamo nad tem, koliko ljudi je bilo pretepenih in potem gremo domov ali se zapijemo v kakšnem čošku. Kar se pa tiče pomembnosti spolne usmerjenosti voditelja, se mi pa močno dozdeva, da voditelj ponavadi vodi z usti in ne s spolovili, tako da mislim, da je to popolnoma vseeno.
V čem se biseksualno razkritje razlikuje od lezbičnega ali gejevskega?
Za tiste, ki tega ne sprejemajo, tudi coming out ne spremeni ničesar, ker bodo še vedno zatrjevali, da gre zgolj za fazo. Hecno je, da doživljamo pravzaprav dvojno nesprejemanje. Na eni strani strejti pravijo, da je to le faza, na drugi strani pa geji vztrajajo pri tem, da si lahko le eno ali drugo, ne moreš pa biti nekje vmes. Meni zelo dobro uspeva biti nekje vmes, čeprav izjeme morda potrjujejo pravilo (smeh). Ni pa biseksualni coming out tak šok za družbo, ker ga marsikdo vzame kot neke vrste zajebancijo. Ah, saj ne veš, to je samo faza, saj nimaš pojma, se boš že še odločil in pristal na eni ali drugi strani. Jaz pa prav lepo uživam na tej »vmesni strani« in ne vem, zakaj bi moral prestopiti na eno ali na drugo.
Kako ti razumeš biseksualnost? Kaj ta pojem po tvoje pravzaprav obsega?
Če gledamo čisto tehnično, me zelo zabava zbadljivka, da naj bi bil biseksualec nekdo, ki bi, pa ne more. Tukaj je treba dodati seveda, da bi bilo bolj točno, če bi rekli, da bi na vsaki strani malo. Če nekdo lahko ali ne more, je drugotnega pomena. Mislim, da je sama definicija biseksualnosti čisto na neki čustveni ravni, torej da te na ulici zmede tako lepa ženska kot lep moški. Pri tem ni pomembno, kako ti to potem izživljaš, ali simetrično spiš z enakim številom žensk in moških na mesec ali kaj podobnega. Najprej gre za čustveno platformo, šele potem pride na vrsto seksualna. Biseksualnost zame torej pomeni, da tako moški kot ženske zamajejo tvoja tla pod nogami.
Alfred Kinsey je različne spolne usmerjenosti razporedil med 0 in 6, kjer biseksualnost obsega številke od 1 do 5. Se najdeš na tem kontinuumu?
Rad si domišljam, da sem tako poseben, da ne padem v nobeno izmed teh sfer, ocen in statistik. (smeh) Lahko bi se našel v vseh petih stopnjah, odvisno od dneva. Mislim, da skorajda ni biseksualca, ki bi lahko rekel, da je na neki točno določeni stopnji. Sam se včasih zafrkavam, da imam ta mesec moški ali ženski mesec. Geje in strejte je verjetni lažje uvrstiti na točno določeno točko. Že to, da si nekje v sredini, pove, da se ta razteza od enega radija do drugega. V nasprotnem primeru bi to pomenilo, da sem, kadar sem z žensko ali z moškim, pravzaprav na skrajnih mejah te lestvice. Biseksualci tako zavzemamo ne samo vmesne stopnje ampak dejansko kar celotno lestvico.
Kateri je najbolj zabaven ali nenavaden odziv, ki si ga kdaj izkusil v zvezi z biseksualnostjo?
Ponavadi so reakcije bolj tihe, morda v obliki pogledov. Zanimivo je, da v družbi, v kateri si, pa naj bo to družba gejev ali strejtov, ne dobiš potrditve za svoje izkaze preferenc. Ko gre na primer mimo čudovit moški in si v gejevski družbi, temu sledi skupinski »uau«, če pa pride mimo čudovita ženska, si v tem »uau« nekako osamljen in ne moreš tega z nikomer deliti, si izmenjaje prikimati ali kaj podobnega (smeh). Marsikdo pa tako ali tako samo zamahne z roko in odpravi biseksualnost kot fazo, pozo, ki pritiče umetniku. Ne vem, kako lahko nekateri tako intimno stvar enačijo z željo po pritegovanju pozornosti. Pogosta so seveda tudi povsem tehnična vprašanja. Pa saj ni treba preveč domišljije, da si človek to predstavlja, mar ne? V takih trenutkih ljudem zablokira lastna spolna kreativnost. Sam sem prepričan, da bi se marsikdo prav dobro znašel v biseksualnem svetu, če bi si le dovolil to svobodo.
Kaj bi se moralo spremeniti, da bi biseksualna skupnost razvila lastno identiteto in se postavila na lastne noge, namesto uvrščanja zdaj k enim zdaj k drugim?
Nisem povsem prepričan, da ta potreba sploh obstaja. Mislim, da je čar biseksualnosti tudi v tem, da smo zelo odprti na vse strani. Vsak biseksualec bi se moral zamisliti, koliko se ga dotika prevladujoče mnenje, da je biseksualnost faza in da se mora opredeliti za eno ali za drugo stran. Moral bi sprejeti sprejeti svojo spolno usmerjenost kot tretjo možnost, ki je čisto legitimna in popolnoma samostojna.
Kakšne izkušnje imaš z bifobijo? Kako razlagaš dejstvo, da je bifobija pogosto prisotna prav med geji in lezbijkami, ki so sami žrtve homofobije?
To je ta znana težnja k temu, da si z nami, ali pa proti nam. Ne vem, če bifobija kot taka dejansko obstaja. Če gejevska skupnost biseksualcem zameri, da partnerjev ne izbirajo zgolj med pripadniki istega spola, potem je to heterofobija. In obratno, če strejti ne sprejmejo tega, da spimo tudi z istim spolom, potem je to homofobija. Bifobija je torej neke vrste splošna fobija, ko ti nekdo zameri, da sploh s kom spiš. (smeh) Odnos je vedno odvisen od tega, na kateri strani stojiš. Če se po mestu z roko v roki sprehajaš z moškim, boš verjetno deležen homofobije. Če te bo neka gruča znancev, ki so geji ali lezbijke, videli v isti situaciji z žensko, pa bodo morda občutili heterofobijo.To, da je več bifobije ravno med geji, pa je verjetno zato, ker so geji bolj prepričani, da je biseksualnost le prehodna faza na poti do homoseksualnosti. Gejevska družba, čisto splošno gledano, bolj pogosto vrši ta pritisk, da naj se biseksualci že enkrat odločimo. Takrat jim povem, da sem pač »biatlonec«, ki ima oba športa enako rad (smeh) in čez čas večinoma spoznajo, da gre za legitimno čustveno stanje.
Se ti še vedno dogaja, da se Slovenci čudijo »ob spoznanju, da v 21. stoletju barva kože in sposobnost za govorjenje slovenščine očitno nista korelacijsko povezani«, kot si nekoč dejal?
Slovenci so ene take zaplankane živali. In to lahko napišeš, to pravzaprav moraš napisati! Slovenci so kot neka čreda, zaprta v stajo, do katere tu in tam pride kak pastir in jim prinese novice iz zunanjega sveta. To se mi zdi prav neverjetno, še posebej za državo, ki je do pred kratkim vodila Evropsko unijo, po drugi strani pa je tako izrazito neodprta in zaplankana. Ljudem se zdi neverjetno čudno, da nekdo, ki je temnopolt, govori slovensko in pri tem niti ne pomislijo, da bi se ta človek morda lahko rodil v Sloveniji. Prav veliko se od moje izjave ni spremenilo, čeprav me zdaj morda ljudje bolje poznajo, vendar se mi še vedno dogaja, da me na banki, vlaku ali trgovini najprej ogovorijo v angleščini, ali pa mi kdo v obupni slovenščini maha z majico Tu je Slovenija! in mi razlaga o tem, kako naj se poberemo tja, od koder smo prišli. V takih primerih si ponavadi najprej privoščim glasno popravljanja njihove slovnice in izgovorjave. Če si zaplankan in ne vidiš čez svoj zid, to ni moj problem. Mislim, da bodo Slovenci še nekaj časa ostali nevedna, zaprta čreda. Seveda ne vsi, nekateri so tej ograji pač bližje kot drugi, vendar je včasih prav res presenetljivo, kako je lahko tak narod obstal tako dolgo.
Si tudi ustanovitelj in direktor Afriške knjižnice in aktiven na področju ozaveščanja o Afriki ter promocije afriške literature. Kakšen je tvoj odnos do očetove domovine Gvineje?
Glede na razmerje pripadnosti bi morda rekel, da sem nekje 70% Slovenec in 30% Gvinejec. Kar je seveda posledica tega, da sem odraščal tu, da sem večino sorodstva iz Gvineje spoznal v Franciji in da sem nekako bolj evropski kot pa afriški človek. Prinaša pa to seveda neke koreninske povezanosti z Gvinejo, neke vzorce vzgoje in načine povezovanja, ki jih seveda povzameš po starših. Če bi recimo dobil medaljo na olimpijskih igrah, bi verjetno zahteval, da igrajo tudi gvinejsko himno. To ni nekaj, kar bi lahko izločil, ne moreš se pretvarjati, da si nekaj, kar nisi. Jaz sem sicer Štajerec, sem Slovenec in sem slovensko-gvinejski avtor in ustvarjalec. To mi že nekako piše na koži, čeprav govorim slovensko in francosko in se čutim bolj Evropejca kot Slovenca.
V kateri izmed številnih vlog oziroma poklicev se počutiš najbolj domače?
V tem, da sem to, kar sem. V zadnjem času se sicer najbolj domače počutim v novinarstvu, ki je zelo blizu moji želji o osveščanju o Afriki in afriški literaturi. Mislim, da sem skupek vseh teh stvari, ne morem reči, da se pri nečem počutim res domače, ker je to odvisno tudi od tega, kaj v tistem času bolj intenzivno počnem. Nikoli se nisem bil sposoben opredeliti zgolj za eno stvar. Rad počnem vse. Marsikdo reče, da moraš v življenju početi le eno stvar, če hočeš biti res uspešen, vendar se meni zdi večji uspeh delati več stvari, v katerih si uspešen. Seveda je potrebno definirati, kaj je uspeh. Za nekoga je uspeh, če je zvezda, zame pa je uspeh to, da se v stvareh, ki jih počnem, dobro počutim. Da lahko živim od stvari, ki jih rad delam, da dobivam neka majhna priznanja za to, kar počnem, nimam pa nobene potrebe po tem, da bi me kdo oboževal zaradi tega, kar sem naredil. Rad imam občutek, da sem sam s seboj zadovoljen. Če vidim, da mi na nekem področju tisti trenutek ne gre, za nekaj časa presedlam na kaj drugega.
Že samo naštevanje tvojih dosežkov vzame precej časa in predstavljam si, da prav veliko prostih uric nimaš. Kaj takrat najraje počneš?
Kadar imam kaj prostega časa grem na sprehod s psom in veliko berem. Včasih grem na pijačo s kolegi ali pa sem aktiven pri kakšnem projektu, ki me res pritegne in se mi zdi zanimiv. Sicer pa res nimam prav veliko prostega časa. Ponavadi spim okrog 3 ure na noč, vodim svoje podjetje in delam kot novinar, kar zajema preostalih devetnajst do dvajset ur. Običajno vstajam med četrto in peto uro zjutraj, je pa res, da ne delam vsak dan vseh stvari. S čim se ukvarjam, se razlikuje od dneva do dneva. Največji uspeh se mi zdi prav to, da vse te stvari dobro koordiniram med sabo, se pa to seveda kaže v pomanjkanju prostega časa.
Delaš tudi kot novinar parlamentarnega programa. Koliko lahko politika vpliva na miselnost, vedenje in strpnost ljudi?
V nasprotju s prepričanjem ljudi, ki pravijo, da se jih politika ne tiče, je treba najprej poudariti, da politika vpliva na vse pore družbenega življenja. Politika je humus, iz katerega raste družba. Torej je tudi odnos družbe do drugačnih posledica politike. Politika vpliva na vse, na to, koliko stanejo pijače, ki jih zdaj pijeva, do tega, koliko ljudi lahko takole sedi ob tej uri na pijači. Vse to je politika. Politika je tisto, kar bomo brali v časopisih, in politika je tisto, kar bomo videli na televiziji. Mislim, da je politika res nekakšno gojišče mnenj. V času desničarske vlade smo slišali veliko o porastu nestrpnosti, na primer homofobije. S tem bi se lahko strinjal, po drugi strani pa tudi ne. Mislim, da pred tem ni bilo kaj dosti drugače, morda so bile stvari bolj diplomatsko zavite, izvedene z nekoliko več stila, tokrat pa so postale bolj kmečke, bolj prostaške. Tudi to je nek odziv na to, kako se vidi desnica in kako levica. Levica je bila od nekdaj nekoliko bolj buržoazna, desnica pa bolj kmečka. Mislim, da je razlika zgolj v načinu, kako se nestrpnost izraža. Lahko je bolj elegantna, ali pa bolj prostaška. Še vedno pa gre seveda za nestrpnost, spremeni se le način, kako se posreduje. Sicer pa odstotek nestrpnežev verjetno ostaja kar enak. Če je nekdo prepričan, da je treba vse pedre pobiti, bo to v času leve vlade izražal malo bolj subtilno, v času desne pa mu je dovoljeno bolj očitno protestirati proti tej nadlogi, ki pesti družbo in bo potem morda bolj fizično nasilen. Še vedno pa gre za eno in isto osebo, za eno in isto mentaliteto, za istega zarukanca.
Smo Slovenci morda kljub vsemu narod, ki mu pišeta sodbo ”frak” in ”talar”?
Slovenci smo včasih povsem nesposobni razmišljati sami. Kar nekako srečni smo, če kdo razmišlja namesto nas in se potem mi samo opredelimo, ali smo za ali proti. Ponosni smo na marsikaj, ne pa tudi na to, da kot ljudje lahko razmišljamo z lastno glavo. Slovenci imamo ta čudovit izrek o sosedovi kravi in tako tudi gledamo na vse, ki uspejo v nekem širšem družbenem kontekstu. Ta čredni nagon je pri nas neverjetno močan in vsaka čreda ovac ima raje, če so si med seboj čim bolj podobne, medtem ko črnih ovc čreda ne prenaša najbolje. Vemo pa, na koga se volk najprej spravi.
