Ko je jasno, ali si moški ali ženska

TRANS

trans_250V srbskem glavnem mestu se že več let sestaja skupina za samopomoč, ki je namenjena transseksualnim osebam. Skupina je dobro obiskana in izjemno uspešna v svojem delovanju. O njenem namenu in načinu delovanja smo se pogovarjali z enim od njenih ustanoviteljev, Kristianom Randjelovićem iz Beograda.

Si pobudnik skupine za samopomoč za transseksualne osebe. Kako se je porodila ideja za to skupino in kakšni so bili njeni začetki?

Že pred 13-imi leti sem pričel sodelovati z medicinskim osebjem, predvsem s psihiatri, ki so običajno prve osebe, s katerimi transseksualci na svoji poti spremembe spola pridejo v stik. Tako sem pričel spoznavati transseksualce in pred približno štirimi leti smo še s tremi transmoškimi pričeli s skupino. Ideja za oblikovanje skupine je pravzaprav izhajala iz prepoznavanja potrebe po takšni vrsti povezovanja transseksualnih oseb. V prvi vrsti je bil potreben predvsem varen prostor, varno okolje, kjer bi se lahko transseksualne osebe srečevale, se družile in si izmenjevale svoje izkušnje. Kljub temu pa le dejstvo, da so vse osebe transseksualne, za trdno povezovanje ni dovolj. Predvsem je bilo pomembno, da se je skupina oblikovala kot prostor debatiranja, kjer se prepozna nek točno določen problem, s katerim se transseksualna skupnost sooča, ter skuša s skupnimi močmi, skupnimi idejami in z medsebojnim sodelovanjem najti rešitev za ta problem.

Kakšna je tvoja vloga znotraj same skupine?

Moja vloga je na nek način vodstvena, vendar ne v smislu, da odločam namesto posameznikov in posameznic, ki se udeležujejo naših srečanj. Skrbim predvsem za koordinacijo delovanja skupine, torej, da obveščam o prihajajočih dogodkih na temo transseksualnosti, kot so na primer okrogle mize, seminarji in konference. Hkrati je ena mojih pomembnih vlog tudi, da skrbim za razširanje in dostopnost relevatnih informacij o transseksualnosti, kar pomeni, da poskrbim, da se skupine udeležijo tudi psihiatri in kirurgi, ki lahko odgovorijo na vprašanja naših članov in članic. Opozarjam tudi na primer na novosti v medicini, kako je transseksualnost obravnavana v tujini in podobno. Na skupino povabim tudi transseksualne osebe, ki so zaključile s tranzicijo, in lahko podelijo svoje izkušnje s spremembno spola in so izjemno pomemben vir informacij za osebe, ki so pred tranzicijo oziroma o njej šele razmišljajo.

trans2_200Kdo vse se udeležuje srečanj in ali obstajajo pri tem kakšne omejitve?

Kot rečeno, skupina je pričela delovati s tremi transmoškimi ter z mano. Potem pa se je obisk skupine počasi povečeval. To je bilo posledica predvsem našega sodelovanja s psihiatri, ki so osebam, ki so jih obiskale, povedali o naši skupini, kaj se dogaja, kdaj se odvijajo srečanja in kaj lahko pričakujejo. Po drugi strani pa se je informacija o obstoju skupine širila tudi od ust do ust, torej tako, da so posamezniki, ki so skupino že obiskovali, povedali svojim znancem in kolegom in predvsem tistim, ki bi jih naša srečanja utegnila zanimati. In tako je število obiskovalcev raslo. Na začetku jih je redno prihajalo nekje od 5 do 6, sedaj se redno srečuje nekje od 12 do 14 posameznikov in posameznic. Sicer pa je vseh članov in članic skupine okoli 30. No, okoli 30 jih je samo iz Srbije. Potem pa se nam občasno pridruži še kdo iz Bosne, Slovenije, Makedonije.

Omejitev za obisk skupine praktično ni. Pridruži se nam lahko pravzaprav vsakdo, ki bi ga to zanimalo in bi imel željo. Bodisi gre za transseksualne osebe, ki so že imele operacijo ali nanjo čakajo oziroma o njej razmišljajo, ravno tako tudi transspolne osebe, ki operacije ne želijo. Sicer pa se srečanj večinoma udeležujejo transseksualne osebe pred operacijo, saj predstavlja skupina pomemben vir informacij o vsem, kar je povezano s samo spremembo spola. Transseksualcev, ki so že zaključili s tranzicijo, je v skupini manj.

Vendar pa z vsakim posameznikom oziroma posameznico pred prihodom v skupino naredim nekakšen spoznavni intervju, kjer se pogovarjava, kaj od skupine pričakuje, kaj so razlogi za to, da se nam želi pridružiti in podobno. Šele nato se nam lahko pridruži.

Kako potekajo srečanja?

Dinamika skupine je zelo odvisna od tega, kdo so njeni člani. Sprva so prevladovali transmoški, sedaj so nekako v večini transženske. Srečanja potekajo predvsem v obliki pogovorov. Pogovarjamo se o problemih, ki bolj na splošno pestijo transseksualno skupnost v Srbiji, ter tudi o konkretnih, osebnih izkušnjah. Recimo, o tem, kako so na razkritje transseksualnosti reagirali svojci in širša okolica, kakšen odnos imajo do lastnega telesa, kakšni so njihovi strahovi, pričakovanja, pomisleki, izkušnje glede operativnega posega in hormonske terapije, ali imajo kakšne izkušnje s transfobijo in transnasiljem in podobno.

sheboy_200

Iz filma »She’s a boy I knew«

Zakaj je tovrstna skupina pomembna? Kaj so najbolj pozitivni učinki oziroma rezultati obiskovanja skupine?

Ključno pri naši skupini je najprej to, da ponudi neko varno in nediskrimatorno okolje, kjer se lahko transseksualne osebe sproščeno srečujejo in si izmenjujejo izkušnje. Vendar je skupina veliko več kot le to. Eden njenih pomembnih ciljev je, da poskrbi za opolnomočenje svojih članov in članic. Ne le da predstavlja neko druženje s podobno mislečimi in tudi tolažbo v težkih trenutkih, temveč poskrbi tudi, da njeni člani in članice prevzamejo pobudo za različne akcije. Pa najsi so to športne igre, ki jih organizirajo samoiniciativno, ali kaj drugega. Sedaj se je na primer povezalo nekaj članov, ki so vsi brezposelni. Povezali so se, da bodo skupaj premagali svojo brezposelnost in počeli kaj skupaj. Organizirali so tudi tečaj angleščine in različne druge aktivnosti, ki so jih sami pripravili in dali sami pobudo zanje. To se mi zdi ključni namen skupine – da ne deluje namesto nekoga, temveč omogoča prevzem iniciative in akcijo. To je res poanta celotne zgodbe. Ne gre le za to, da se skupina prepoznava kot skupina, temveč se tudi sama vzdržuje in krepi.

Kakšen je splošni odnos Srbije do transseksualnosti?

Srbija ima zelo močno transseksualno kirurgijo in k nam na operacijo prihajajo osebe pravzaprav s celotne bivše Jugoslavije in še širše. Morda bi zaradi tega pričakovali bolj odprt odnos do transseksualnosti v Srbiji, vendar pa odnos srbske družbe do transseksualnosti vseeno ni preveč rožnat. Mediji, ki poročajo o tem, to počnejo v večini primerov tako, da transseksualnost prikazujejo kot senzacijo, kot nekaj nenavadnega in posebnega, včasih že tudi nenormalnega in kot bolezen. In tudi sprememba tovrstnega govora o transseksualnosti je,  recimo, eden od ciljev, ki si jih je naša skupina zastavila. Namreč, da postane transseksualnost kot del družbe bolj vidna, vendar ne na ta senzacionalistični način, ampak da se o njej spregovori kot o običajnem in vsakdanjem sestavnem delu naše družbe. Da so transseksualci ljudje kot vsi ostali, ki živijo med nami in njihovega obstoja pač ne moremo zanikati oziroma ga zvesti na nivo senzacije. Je pa po drugi strani zanimivotudi to, da so transseksualci na nek paradoksalen način še najmanj »na udaru« od vseh spolnih manjšin, če lahko malce posplošim. Navsezadnje se družba še vedno deli na moške in na ženske in dokler je jasno, na kateri strani si, je vse v redu, pa čeprav s pomočjo operacije in hormonske terapije. Ni pomembno, da je le jasno, ali si moški ali ženska.

Če bi radi kontaktirali beograjsko skupino ali se ji pridružili, pišite na elektronski naslov Katarine Župevc,  katarina.zupevc@gmail.com.
Tags from the story
More from Katarina Župevc

Operacija duše

TEMA Transseksualnost »Identitete morda res postajajo bolj fluidne in odprte, ampak prav...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja