»Testiraj se, testiraj se, testiraj se!« je tako rekoč univerzalna mantra kakršnegakoli govora o HIV-u in aidsu. Čeprav je testiranje včasih pravzaprav nepotrebno.
Da si bomo lažje predstavljali, kdaj je testiranje morebiti res nepotrebno, si poglejmo dva resnična primera (z izmišljenimi imeni), ki smo ju našli v Mercatorjevi spletni svetovalnici in na Mavričnem forumu.
Lidija je pred dvema mesecema pila iz istega kozarca kot Boštjan, ki je gej. Lidija sicer ne ve, ali ima Boštjan HIV, vseeno pa jo je zaskrbelo, saj sta vsak po svoji slamici pila iz istega kozarca. Ustrašila se je, da se je morebiti nekaj Boštjanove sline po slamici vrnilo v kozarec in da se je morebiti tako okužila z virusom HIV.
Lidiji je v Mercatorjevi spletni svetovalnici svetoval dr. Peter Kapš. Sprva ji je sicer razložil, da vzročno posledične zveze med istospolno usmerjenostjo in okužbo z virusom HIV ni, a obenem povedal, da so okužbe v tej skupini pogostejše. Svetoval ji je testiranje. Čeprav se virus praviloma tako ne prenaša, lahko okužbo z gotovostjo izključimo (ali potrdimo) samo s testiranjem.
Tadej je na pikniku s prijatelji kadil travo, ki so jo po stari navadi pokadili skupaj, v krogu. Nekaj dni za tem so izvedeli, da je med njimi bila in po vrhu z njimi tudi kadila oseba, ki je okužena z virusom HIV. Tadej je sedaj v skrbeh, da je okužen tudi on. Njegova skrb je še toliko večja, saj je že 8 let v resni, monogamni zvezi z Rebeko in ji česa »takšnega« nikoli ne bi mogel narediti.
Tadeju je kar nekaj uporabnikov Mavričnega foruma priskočilo na pomoč z nasveti. Sicer so ga pomirili in mu povedali, da se virus HIV ne prenaša na omenjen način, vendar se je kmalu našel uporabnik, ki je trdil, da možnost okužbe na takšen način vseeno obstaja in morebiti je prav on prvi na svetu, ki se je okužil na takšen način. Veliko uporabnikov mu je sicer svetovalo testiranje.
Zastavlja se vprašanje: ali je v takšnih primerih modro svetovati testiranje ali ne?
Zakaj ne?
Najprej moramo vedeti, da se HIV prenaša s telesnimi tekočinami, vendar ne kar z vsemi: čeprav v slini obstajajo sledovi virusa HIV, so tako majhni, da je možnost okužbe zanemarljiva. Do sedaj ni znanega primera okužbe s slino. Virusa HIV ni moč najti v znoju, urinu in blatu, količina v solzah pa je izjemno majhna – kot v slini. Telesni tekočini, ki predstavljata ob izmenjavi visoko tveganje, sta kri in semenska tekočina. Zlasti zaradi slednje je tveganje pri nezaščitenem analnem spolnem odnosu tako veliko. Omeniti je še potrebno, da predstavlja tveganje tudi izmenjava predsemenske tekočine.
V zgornjih primerih je torej jasno, da ni prišlo do nikakršne izmenjave tveganih telesnih tekočin. Okužba v opisanih primerih ni mogoča. Predlagati testiranje je s tega vidika tako rekoč zavajanje in strokovno vprašljivo ustvarjanje nepotrebnega preplaha.
Vendar … zakaj svetovati testiranje tudi v zgornjih primerih?
Preprosto: negativni zdravniški izvid je verjetno edina stvar, ki paranoičnega posameznika ali posameznico lahko pomiri. Ker je strah precej iracionalen, se ga je težko znebiti tudi z najbolj racionalnimi razlagami iz priročnikov o varni spolnosti in naštevanju možnih načinov prenosa. Se še spomnite svojega zadnjega testiranja? Na testiranje ne gre verjetno nihče povsem ravnodušen: zanemarljiva, hipotetična, teoretična možnost kljub vsemu menda obstaja (»Kaj pa, če …«). Ta občutek pa lahko umiri samo zdravniško potrdilo. Predvidevam, da so uporabniki Mavričnega foruma in Peter Kapš predlagali testiranje predvsem zaradi tega razloga.
Zakaj je potrebno posameznike in posameznice nagovarjati k testiranju?
Nekaj podatkov z Inštituta za varovanje zdravja: v prvih šestih mesecih letošnjega leta je bilo na novo odkritih 16 okužb; od teh je bilo 14 moških, ki so imeli spolne odnose z moškimi (MSM). Med letoma 1998 in 2007 je bilo ugotovljenih 225 okužb, v zadnjem letu in pol pa kar 64, od tega 48 MSM. Število okužb oziroma ugotovljenih okužb z virusom HIV v Sloveniji torej narašča, je pa število okužb v Sloveniji v primerjalni perspektivi precej nizko. Ob tem velja pripomniti, da je realno število okuženih oseb precej večje, saj je delež testiranj v Sloveniji relativno nizek. Kot je v svojem govoru na dobrodelnem večeru v tednu Parade ponosa rekel dr. Boštjan Mlakar: »Če se ne testiraš, pač ne moreš pokvariti dobre statistike!«
Pomembnost testiranja in poznavanja svojega HIV-statusa ni samo sebi namen: verjetno se (pre)malo posameznikov in posameznic zaveda, da zgodnje odkritje okužbe pomeni bistveno večje možnosti učinkovitega zdravljenja. V zadnjih treh mesecih so bile postavljene kar 4 pozitivne HIV-diagnoze sočasno z ugotovitvijo aidsa. V osemdesetih, ob izbruhu HIV-a, je odkritje okužbe pomenilo tako rekoč smrtno obsodbo. Danes ni več tako – če je le okužba prepoznana dovolj hitro, torej pred izbruhom aidsa.
Torej: »Testiraj se, testiraj se, testiraj se!« je na mestu. Vendar ne zavoljo ustvarjanja panike in preplaha. Gre bolj za to, da bi del posameznikove in posamezničine skrbi zase in za svoje zdravje postalo tudi dvoje: dosledno prakticiranje varne spolnosti ter redno testiranje za spolno prenosljive bolezni (kamor poleg HIV-a sodijo še virusi HPV, Herpes simpleks virusa, sifilis, hepatitisi A, B in C, gonoreja, klamidija, kandidoza in trihomoniaza).
