AIDS
Ali: zakaj več homofobije povzroča več HIV-a?
Ne zgodi se ravno pogosto, da je Mednarodna konferenca o aidsu tako blizu slovenske grude, kot je bila letošnja, 18., na Dunaju. Pravzaprav je bila julija svetovna konferenca najbližje Sloveniji v vsej svoji 25-letni zgodovini. Skoraj tako blizu, čeprav dobrih 100 km dlje, je bila samo leta 1991, ko so jo gostile Firence v sosednji Italiji. Gre za največji svetovni forum o HIV/aids-preventivi in zdravljenju, kjer se na enem mestu zbere 25.000 HIV-pozitivnih in negativnih znanstvenic in znanstvenikov, aktivistk in aktivistov, političark in politikov, predstavnic in predstavnikov stroke in industrije, vladnega in nevladnega sektorja. Bienalna mednarodna konferenca je teden dni težišče, v katerem se skoncentrira vsa najaktualnejša problematika, skupaj z najinovativnejšimi pristopi, najperspektivnejšimi idejami, najnovejšimi rešitvami, ki zadevajo več kot 33 milijonov HIV-pozitivnih, kolikor jih danes živi na našem planetu.
Slovenija je v neposredni soseščini najhitreje rastoče pandemije HIV-a na svetu. Če so uspeli hitro širjenje virusa v zadnjem času zajeziti celo v Subsaharski Afriki, je trend prav v vzhodni Evropi, v Ruski federaciji, v Ukrajini, Belorusiji in v ostalih državah nekdanjega Sovjetskega bloka, ravno nasproten. Pandemija je tam zašla med intravenozne uživalce drog in seksualne delavke, od koder ima prosto pot v večinsko, heteroseksualno populacijo. Tudi v Sloveniji beležimo povečevanje novoodkritih okužb s HIV-om. Med leti 1986 do 2004 je bilo pri nas v povprečju 13 na novo odkritih okužb letno. V zadnjih petih letih (2005-2009) pa se je ta številka dvignila na povprečno 40. A je stanje pri nas še relativno ugodno. Kot so zapisali v letnem poročilu Inštituta za varovanje zdravja za leto 2009 je »V Sloveniji /…/ s HIV okužena manj kot ena oseba na 1.000 prebivalcev.« Slovenija torej sodi med države z nizko prevalenco okužb s HIV-om, pravijo strokovnjaki, poleg tega pa je epidemija omejena in poteka pretežno v (relativno zaprti) skupini moških, ki imajo spolne stike z moškimi (MSM). V ostalih ranljivih skupinah (intravenozni uživalci drog, spolne delavke in delavci) epidemije ni.
Zaradi v nacionalni strategiji 2010-2015 opredeljenih ciljev in velikega pomena preventive in zdravljenja HIV-a/aidsa, interesa po ohranjanju ugodne epidemiološke slike, nevarnosti hitro rastoče okužbe v neposredni soseščini in slabšanja stanja doma, zaradi bogatih 26-letnih strokovnih izkušenj na področju preventive in kurative ter bližine svetovne konference (povezane seveda z nižjimi stroški), bi vsak rezonirajoči človek, ki mu je kaj do pomembnih javnozdravstvenih vprašanj pričakoval, da bo Slovenija na letošnji mednarodni konferenci o aidsu na Dunaju blestela od aktivnosti. Z ambicioznimi prispevki na strokovnem delu konference, predvsem na področju monitoringa, preventive in zdravljenja, ter z živahnim dogajanjem na civilnodružbenem segmentu preventive. Vsak razmišljujoči človek, ki mu je kaj do pomembnih javnozdravstvenih vprašanj bi pričakoval, da bo teden, ko je bil Dunaj center dogajanja na področju aidsa v svetovnem merilu, spremljala tudi kopica domačih novinark in novinarjev, specializiranih za zdravstvena vprašanja. Da bomo (vsaj) na javni radioteleviziji lahko gledali in poslušali specializirane prispevke in oddaje na to temo, z vklopi v živo z Dunaja (kjer ima javna radiotelevizija tudi dopisnika). Da bo v časopisju in na spletnih medijih vrelo od reportaž, intervjujev (ne samo s Clintonom in Gatesom), strokovnih člankov …
Kaj se je v resnici dogajalo? Na področju stroke, ministrstva in nevladnega sektorja največ do zdaj. Prvič v zgodovini HIV/aids-preventive pri nas se je namreč zgodilo, da se je v Globalni vasi, velikem, pisanem, brbotajočem kalejdoskopu nevladnic in nevladnikov z vsega sveta, na svoji stojnici ves teden skupaj predstavljal združeni nevladni sektor, ki se v Sloveniji ukvarja s HIV/aids-preventivo. Ministrstvo za zdravje, ki je najbrž uvidelo, da je okrog 30.000 EUR na leto za vso HIV/aids-preventivno dejavnost v državi znatno premalo, je sofinanciralo združeno promocijo nacionalne kampanje in ostalih preventivnih programov in projektov, ki jih financira. (Gre predvsem za letošnjo nacionalno kampanjo Prenašaj sporočilo, ne virusa!, posvečeno mladim in MSM, ki je plod sodelovanja ministrstva, združenega nevladnega sektorja, stroke, akademske sfere, študentk in študentov FDV, in ki se je na Dunaju, čeprav ni vse zlato, kar se sveti, prikazovala kot primer dobre prakse.) Še več, na konferenco je vlada za en dan poslala tudi državnega sekretarja na Ministrstvu za zdravje prim. dr. Ivana Eržena. Dva od okrog 20-ih delegatov in delegatk iz Slovenije sta bila na svetovni konferenci tudi govorca: mladi raziskovalec na Inštitutu za varovanje zdravja antropolog Aleš Lamut je predstavljal plakat z raziskavo »HIV okuženi slovenski moški, ki imajo spolne odnose z moškimi, težijo k zaščiti svojih seksualnih partnerjev, vendar se mnogi borijo z razkritjem svojega statusa«, strokovnjakinja za monitoring dr. Irena Klavs z Inštituta za varovanje zdravja pa je predavala na temo »Čas je za promocijo spremembe vedenja«. Lepo, a smo mnogi, glede na videno in slišano prepričani, da zmoremo več.
In kaj smo lahko brali, gledali in poslušali v slovenskih medijih? Nekaj malega o začetku pomembne konference o aidsu, nekaj povzetkov govora Billa Clintona, nekaj malega o tem, kako je za preventivo in zdravljenje pomembno spoštovanje človekovih pravic (ne da bi razložili, zakaj je bila to osrednja tema konference) in seveda nekaj malega o t. i. slovenski zgodbi o uspehu. Svetla izjema je morda le Dnevnik, ki je v nekaj daljših člankih analitično in sistematično povzel temeljne problematike konference, postregel pa je tudi z novico, o kateri se je na Dunaju ves teden govorilo kot o senzacionalnem razkritju konference: raziskave kažejo, da mikrobicidni vaginalni gel pomembno zniža tveganje, da se bo ženska med spolnim odnosom okužila z virusom HIV in vaginalnim herpesom. Po besedah dr. Irene Klavs je široka javnozdravstvena aplikacija teh spoznanj sicer še vprašljiva. Vprašanje pa je tudi, koliko je relevantna in uporabna v slovenskem kulturnem miljeju. Tovrstni prijemi so namreč mišljeni predvsem za opolnomočenje žensk v okoljih, kjer jim patriarhalna ureditev ne dovoljuje soodločanja pri uporabi kondoma.
Ob dejstvu, da smo ob trenutno (še) ugodni epidemiološki sliki v zdanjih letih pri nas priča signifikantnemu naraščanju novih pozitivnih diagnoz pretežno med MSM, pa so za nas gotovo bolj relevante ugotovitve stroke, kako kršenje človekovih pravic, diskriminacija in stigmatizacija vplivajo na neučinkovitost preventive in kurative in povzročajo hitrejše širjenje virusa. Prav zato je bilo letošnje konferenčno geslo »Pravice tu, prav zdaj!« Ali, kot smo po množičnem protestnem Pohodu za človekove pravice poročali na blogu Narobe: »Uresničevanje temeljne človekove pravice do zdravja najpogosteje ovirajo kriminalizacija homoseksaulnosti, transseksualnosti in prostitucije, diskriminacija intravenoznih uživalcev drog, žensk, rasizem, izključevanje mladih in revnih. Raziskave, ki so jih predstavili na svetovni konferenci, so namreč jasno pokazale, da diskriminacija oseb na osnovi osebnih okoliščin neposredno vpliva na dostop in uspešnost zdravljenja aidsa ter učinkovitost preventive. V mnogih državah Afrike, vzhodne Evrope in Azije npr. vlade v snovanju preventivnih programov izpustijo najbolj ranljive skupine, kot so MSM, transspolne osebe, spolni delavci in delavke, intravenozni uživalci drog idr., saj so dejavnosti omenjenih ranljivih skupin v teh državah ilegalne. Mnogi novo okuženi iz ranljivih skupin se v strahu pred poniževanjem, mučenjem in zaporom bojijo obrniti po pomoč. In tudi ko poiščejo zdravniško pomoč, jih pogosto nočejo zdraviti.«
Nevladne organizacije v Sloveniji že leta opozarjamo, da stigmatizacija in državna diskriminacija istospolno usmerjenih neposredno vplivata na bolj tvegano spolno vedenje MSM. Ali konkretneje: Janez Novak bo zato, ker ga France Cukjati dnevno prepričuje, da je pripadnik sprevržene manjšine (ki si kvečjemu zasluži zdravljenje, ne pa temeljnih pravic in dostojanstva), zaradi zapletenih družbenih in psiholoških mehanizmov zavračal svojo homoseksualno identiteto. Poročil se bo in občasno na službenih potovanjih seksal z moškimi. Najverjetneje bo za korajžo potreboval nekaj alkohola. In najverjetneje v naglici in redkosti trenutka ne bo pomislil na kondom. Še več, Janez Novak bo, ko se bo vrnil domov, zavračal zanj pripravljene preventivne programe, saj je vendarle poročen in ni gej. In Marija Novak bo na Ministrstvu za zdravje zaradi istih Cukjatijevih besed deklarativno sicer podpirala dostojno financiranje preventivnih programov za MSM, ko pa bo treba načela spremeniti v dejanja, bo samo zamahnila z roko in rekla: »Ni denarja.« Bomo zdaj, ko smo na svetovni konferenci dobili strokovne dokaze za trditve domačih nevladnic in nevladnikov, vendarle zmogli obrniti trende?
Beri več: obsežno poročanje neposredno z Mednarodne konference o aidsu na blogu Narobe (www.narobe.si) v času od 19. do 23. julija 2010.
