»Ne-zahodni svet« in homoseksualnost – poskus razumevanja

TEMA

Judith Butler, svetovno priznana znanstvenica s področja queerovske teorije, je na letošnji berlinski Paradi ponosa zavrnila nagrado, s katero so se nemške glbt-organizacije želele pokloniti njenim akademskim ter aktivističnim dosežkom. Njena zavrnitev je pomembna obsodba »homorasizma«, ki se kaže v združevanju med nekaterimi oblikami nemškega glbt-aktivizma in nacionalistično državno politiko. Takšna oblika »homokonservativizma«, ki problem homofobije vidi predvsem med priseljenci iz »ne-zahodnega sveta«¹, domnevno neprilagojenimi na razmere multikulturnega in liberalnega Zahoda, in osvetljuje superiorno pozicijo severnoameriškega ter zahodnoevropskega glbt-gibanja nad »ne-zahodnimi« izrazi homoseksualne kulture.

Čeprav je obsodba orientalističnih predstav o »ne-zahodnem svetu« nujna za preprečevanje diskriminatornih ali paternalističnih zahodnih politik, pa nam oddaljen vpogled na področje homoseksualnosti zunaj družbenih meja Zahoda poda le malo primerov pozitivnega vrednotenja ali splošnega sprejemanja homoseksualnosti. Vsak poskus zavrnitve zahodnocentrične viktimizacije glbt-oseb, ki živijo v Afriki, Aziji, Latinski Ameriki ali Oceaniji, trči ob vsaj eno oviro: zahodni mediji in nevladne organizacije imajo monopol nad poročanjem o dogajanju na glbt-področju »Ne-zahodnega sveta«, to poročanje pa je osredotočeno le na povečini homofobičen pravni okvir »ne-zahodnih« držav, medtem ko pozitivni vidiki homoseksualnega življenja na Vzhodu ostajajo spregledani. Ker je ta metoda antropologije iz naslonjača, po kateri Evropejec ali Američan predstavlja ne-zahodni svet na podlagi zahodnjaško interpretiranih informacij, tudi metoda tega članka, bo sledeča predstavitev v veliki meri zgolj povzemala prevladujočo negativno percepcijo homoseksualnega življenja v »Ne-zahodnem svetu«, ki v ospredje postavlja diskurz politično proizvedene homofobije.

Homofobična dediščina kolonializma

Mednarodno lezbično in gejevsko združenje (ang. International Lesbian and Gay Association, ILGA) od leta 2007 dalje izdaja letno poročilo, ki nudi pregled držav, v katerih je homoseksualni spolni akt zakonsko prepovedan. Tako v letu 2010 beleži 76 držav, ki kriminalizirajo homoseksualni seks, od tega je v petih državah za tovrstno dejanje določena celo smrtna kazen (Iran, Mauritanija, Saudska Arabija, Sudan, Jemen in nekateri predeli Nigerije ter Somalije)². Pravniški diskurz držav, ki ohranjajo represivni odnos do homoseksualnosti, kaže na kolonialen izvor zakonov, po katerih homoseksualni spolni akt spada med kršitev prepovedi sodomije. Kategorija sodomije, ki označuje široko področje družbeno ne-normativnih seksualnih dejanj, razumljenimi kot »dejanja proti naravi«, se tako povečini uporablja za sankcioniranje moškega homoseksualnega akta. Strogost kazni praviloma variira glede na kriterij analne penetracije in starostnih razlik med obtožencema, medtem ko se pri obtožbi redkeje upošteva ločitev med sporazumnim dejanjem ter posilstvom³. V številnih državah, ki sicer sankcionirajo moški homoseksualni stik, za lezbične odnose ne določajo podobnih represivnih mehanizmov, kar pomeni, da jih pravno-formalno razumejo za legalne (npr. Gana, Kenija, Nigerija, Sejšeli, Kuvajt, Pakistan, itd.). Vendar pa pri tem po vsej verjetnosti ne gre za odraz družbenega sprejemanja lezbištva, ampak zgolj za dokaz zgodovinsko-patriarhalne deseksualizacije žensk in njihove izločitve iz javne sfere.

Uzakonjena homofobija, ki se v nekaterih »ne-zahodnih« državah v zadnjih letih še zaostruje, je dediščina kolonialne zasedbe teh območij v 19. stoletju danes najliberalnejših zahodnoevropskih držav. Human Rights Watch v delu »This Alien Legacy«⁴ opisuje zgodovinski razvoj kazenskega zakonika, ki so ga vsilili  britanski kolonizatorji na takratno območje Indije, ki je imel najmočnejši vpliv na razširitev zakonov proti sodomiji po celotnem območju »Ne-zahodnega sveta«. Gre za 377. člen indijskega kazenskega zakonika, ki je bil pravno odstranjen šele lani, kar je omogočilo dekriminalizacijo sporazumnih homoseksualnih spolnih dejanj med odraslimi osebami na področju Indije. Zakonik, ki je odražal krščanske vrednote viktorijanske Anglije, je skozi leta sledil razvoju evropskih disciplinarnih tehnik, s katerimi se je vse bolj kriminaliziralo samo homoseksualno identiteto.

Postkolonialno zaostrovanje sovraštva

Z vstopom »ne-zahodnega sveta« v postkolonialno obdobje neodvisnih držav se je zgodovinski spomin na tuje poreklo kolonialistične seksualne politike izgubil. Zakoni, ki so nekoč poskušali »civilizirati« bogastvo spolnega izraza »ne-zahodnih« kultur ter jih s tem prilagoditi heteronormativni etiki krščanske Evrope, so sedaj dokončno posvojeni. Skoraj dve stoletji star konservativni diskurz Zahoda se v sodobnem postkolonialnem kontekstu »ne-zahodnih« držav paradoksalno aktualizira ravno za potrebe boja proti preteklim imperialnim silam, ki so prvotni nosilci politično institucionalizirane homofobije. Predstavniki afriških držav, kot je Robert Mugabe, predsednik Zimbabveja, namibijski predsednik Sam Nujoma in predsednik Ugande, Yoweri Museveni, v svojih demagoških nagovorih predstavljajo homoseksualnost kot družbeno anomalijo Zahoda, ki ogroža tradicionalne vrednote njihovih družb. Politična diskriminacija seksualnih manjšin je uporabljena za sredstvo odvračanja javne pozornosti od ekonomsko-političnih ter humanitarnih kriz, ki jih predvsem na področju Afrike še dodatno poglabljajo neokolonialna vmešavanja sodobnih imperialnih sil.

Eden izmed zgodnejših in medijsko odmevnejših dogodkov, ki je mednarodno javnost opozoril na tovrsten trend kršenja človekovih pravic v »ne-zahodnem svetu«, je bil t.i. primer Kairo 52.⁵ Leta 2001 je bilo v gejevski diskoteki »Queen Boat« v Kairu aretiranih 52 moških na podlagi obtožbe razuzdanosti, ki jo prepoveduje zakon proti prostituciji (Zakon 10/1961). Čeprav egipčansko kazensko pravo ne vsebuje eksplicitnega določila, ki bi kriminaliziralo homoseksualnost, se ta izvaja preko nekoč kolonialnega zakona proti prostituciji. Izbruh političnega nasilja egipčanskih oblasti nad homoseksualci, ki se je v dneh po dogodku v diskoteki še zaostroval z množičnimi policijskimi racijami homoseksualcev, je pomenil propad živahne gejevske scene v Kairu. Dokumentarni film »Dangerous Living: coming out in the developing world« (režija John Scagliotti, 2003) vzroke za primer Kairo 52 umešča v širši kontekst vse večje politične vidnosti »ne-zahodnih« glbt-gibanj, kar je imelo za posledico agresivno reakcijo političnih oblasti, ki vse do začetka devetdesetih let niso bile vajene jasno artikuliranih homoseksualnih identitet. Scott Long, direktor glbt-divizije pri Human Rights Watch, pa za trend zaostrovanja državne represije nad homoseksualci v »ne-zahodnem svetu« krivi zahodno neoliberalno politiko: »To, čemur smo globalno priča, je vse večje zanašanje na kazensko pravo kot na instrument družbene politike. Eden izmed razlogov, zakaj se to dogaja, je neoliberalizem […], ki pomeni, da zahodne vlade odvzemajo sposobnost vladam v razvijajočem se svetu, da ščitijo socialno varstvo, da nudijo socialne storitve. Vse, kar je neoliberalizem pustil tem državam, je policijska moč«.⁶

Uganda – neokolonializem in ameriški fundamentalizem

Postkolonialna gibanja »ne-zahodnih« držav se v globalnih razmerah kapitalizma sprevračajo v lastno nasprotje – v neokolonialistično odvisnost, ki vstopa skozi stranska vrata diskriminatornih nacionalnih politik. Čeprav je na območjih Jugovzhodne Azije in Latinske Amerike možno zaslediti pozitivne primere mešanja tradicionalnih kulturnih vzorcev z zahodnimi oblikami politične (in tudi komercialne) homoseksualne identitete, pa večji del Afrike pospešeno prevzema neokolonialistično homofobijo. Afriške države kot so Kenija, Uganda, Nigerija, Namibija, Zambija, Zimbabve in Bocvana se zaradi strahu pred ponovitvijo kolonialne preteklosti ter zaradi neuspešnih poskusov zajezitve pandemije aidsa⁷ poslužujejo religijskega konservativizma. Pri religijskem zaostrovanju državnih zakonov proti homoseksualnosti v zadnjem času prednjači Uganda. Posnetki ugandskega pastorja Martina Ssempa med njegovim pridigarskim prikazovanjem gejevskih fetišistično-pornografskih filmov, ki bi naj služili za ponazoritev zahodnjaške sprijenosti, so pred časom zaokrožili po svetovnem spletu ter tako opozorili mednarodno javnost na ameriško-ugandsko zavezništvo v boju proti homoseksualnosti. Vpliv ameriških fundamentalistov na afriško politiko sega že v leto 2005, ko je kalifornijski evangeličanski duhovnih Rick Warren pričel spletati vezi s predstavniki ruandskega, kenijskega in ugandskega parlamenta. Ustvarjanje moralne panike okrog domnevnega vdora homoseksualnosti z Zahoda se je še okrepilo s seminarjem z naslovom »Exposing the Homosexual Agenda« (slov. »Izpostavitev homoseksualne agende«), ki ga je v Kampali, glavnem mestu Ugande, marca 2009 organiziral Ssempa skupaj s še enim vplivnim religijskim desničarjem iz ZDA, Scottom Livelyjem, avtorjem knjige »Pink Swastika«, kjer je nacionalsocializem predstavljen kot zarota homoseksualcev. Oktobra 2009 je član ugandskega parlamenta David Bahati predlagal zakonski osnutek, ki bi v Ugandi še dodatno zaostril antihomoseksualno zakonodajo, saj za homoseksualni spolni akt predvideva celo smrtno kazen. Predlagan zakon je primer neokolonialističnega homofobičnega diskurza, saj se za razliko od kolonialističnih zakonov, ki so homoseksualnost obsojali znotraj širše kategorije sodomije, neposredno nanaša na homoseksualno identiteto in na sodobne razmere, v katerih se ta identiteta izraža. To upoštevanje sodobnega konteksta je vidno predvsem pri prepovedi aktivističnega delovanja ali kakršnegakoli javnega izražanja homoseksualnosti, pri strogem kriminaliziranju HIV-pozitivnih homoseksualcev ter pri nanašanju na moralistično zahtevo po zaščiti tradicionalnih družinskih vrednot.

Raziskovalno delo organizacije Political Research Associates »Globalizing the Cultural Wars: U.S. Conservatives, African Churches, and Homophobia«⁸ odkriva nove kolonialne oblike izkoriščanja v izrabi pomožne vloge afriških cerkva v kulturnem boju med ameriškimi konservativnimi in liberalnimi protestanti. Konservativna protestantska gibanja, imenovana tudi kot obnovitvena gibanja (ang. renewel movements), se v svojem nasprotovanju liberalnim reformam glavne struje protestantskih cerkva (ameriška Episkopalna cerkev je, npr., leta 2003 za škofa posvetila geja, in sicer duhovnika Gena Robinsona, leta 2009 pa lezbijko Mary Glaspool) naslanjajo na številno privrženost afriških krščanskih vernikov ameriškim oblikam protestantizma, ki so si svojo prevlado v Afriki zagotovile skozi zgodovino kolonialističnega misijonarstva. Tako je glavno sredstvo, ki se ga poslužujejo ameriške konservativne cerkve za potrebe pridobivanja podpore afriških religijskih skupnosti in državnih oblasti, homofobičen diskurz, spretno umeščen v kontekst postkolonialne nastrojenosti proti Zahodu.

Na (Bližnjem) vzhodu nič novega

Opozorilo ugandske glbt-organizacije SMUG⁹ (Sexual Minorities of Uganda), da se v vsakdanji družbeni realnosti ne upošteva ustavnih določil, namenjenih zaščiti človekovih pravic, ki se dotikajo področja spolne usmerjenosti, kaže na selektivno ter kontradiktorno naravo afriških pravnih norm. Čeprav je Uganda na simbolni ravni podpisnica Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah skupnosti kot tudi številnih mednarodnih listin, ki pod okriljem Združenih narodov postavljajo zahteve po zaščiti človekovih pravic, to ne preprečuje kazenskega preganjanja ter družbenega diskriminiranja homoseksualcev. Če Južnoafriška republika, za razliko od Ugande in večine ostalih afriških držav, že od leta 1993, ko je med ustavno zaščitene pravice vključila tudi spolno usmerjenost, predstavlja pozitiven znak napredovanja postkolonialne Afrike v smer sprejemanja liberalnejših modelov demokracije, Bližnji vzhod še vedno ostaja obsojen na status quo. Izdatna pozornost, ki jo Zahod v zadnjem času namenja tistim afriškim državam, kjer represivnost nad homoseksualnostjo še ne nastopa v obliki najhujše brutalnosti, daje občutek, da je za države Bližnjega vzhoda, kot je Iran, izgubljeno vsakršno upanje. Spletni portal www.gaymiddleeast.com, ki z informacijami iz glbt-področja povezuje celoten Bližnji vzhod, konstantno poroča o smrtnih obtožbah gejev v tistih državah, kjer je homoseksualnost kaznovana po šeriatskem pravu. Pet let po tem, ko so svet obkrožile slike, ki prikazujejo obešanje dveh iranskih gejevskih najstnikov, državno nasilje nad homoseksualci ni izgubilo svoje moči. Kljub temu pa tako kot Južnoafriška republika v Afriki tudi Izrael na območju Bližnjega vzhoda predstavlja primer pozitivne izjeme, ki glbt-populaciji omogoča določeno stopnjo svobodnega življenja. Vendar pa je izraelska situacija popolnoma nasprotna afriški, saj se Izrael v odnosu do Palestincev sooča s fenomenom t.i. »homonacionalizma«, po katerem liberalni odnos države do homoseksualnosti velja za dokaz zahodnjaške razvitosti ter superiornosti.

O homoseksualnosti v »ne-zahodnem svetu« je težko povedati karkoli oprijemljivega, ker se vedno znova začnemo zapletati v govorico o »Drugem«, ki odstopa od seksualne in etnične norme Zahoda. Morda bi za potrebe bolj globalnega razumevanja morali spremeniti točko našega pogleda, ali kot trdi avstralski gejevski teoretik Dennis Altman  »… če opustimo idejo, da mora bit model – bodisi političen, kulturen ali intelektualen – za preostanek sveta New York ali Pariz in če prepoznamo pojavljajoče se možnosti za takšne modele v Bangkoku in Harari, bomo sposobni govoriti o »queerovskem planetu«. Morda bomo celo prepoznali potrebo po vprašanju, ali angloameriški queerovski teoretiki sporočajo sploh kaj relevantnega večini ljudi na svetu, ki razvijajo politike iz svoje skupne seksualnosti v veliko bolj težavnih pogojih kot so tisti, iz katerih so izšla zahodna lezbična in gejevska gibanja« (Altman 1997, 433)¹⁰

Fotograf Tadej Žnidarčič se je v Ugandi pogovarjal z geji in lezbijkami, potem ko je ugandski parlament začel z obravnavo predloga zakona, po katerem je za homoseksualnost predvidena zaporna oziroma smrtna kazen. Objavljamo kratka pričevanja ugandskih gejev in lezbijk, celotne zgodbe pa si lahko preberete na Tadejevi spletni strani, kjer so objavljene tudi fotografije njegovih sogovornikov in sogovornic. Težava je v tem, kako se oblačim. Vsi sprašujejo: »Je to punca ali fant?« […] Če sem lezbijka in nikomur nič nočem, zakaj bi me potem zaprli? Če ljudem dam mir, zakaj bi me ubili? Ne bomo imeli svobode, še posebej ne mi, tom-boyi. Ljudje sumijo, da sem lezbijka, in če bo zakon sprejet, te bo vsak lahko prijavil policiji. Ampak, glej, ne bom spremenila načina svojega oblačenja. Taka sem. Tip na motorju me je vprašal, če sem poročen. Rekel sem mu, da ne, da ljubim moške. Zanimal se je zame in izmenjala sva si številki. Naslednji dan sva se spet srečala in odpeljal me je s svojim motorjem. Nato je rekel, da mu je zmanjkalo goriva in stopil sem z motorja. Tam so na naju čakali policisti. Eden me je udaril v obraz. Drugi, ki je bil iz mojega plemena, je rekel, da sem jim v sramoto. […] Peljali so me na policijsko postajo. Rekli so mi, naj podpišem izjavo, da sem z moškim hotel imeti spolni odnos. Tega nisem želel storiti. Žalili so me in s puško drezali vame. Rekli so mi, da tisti fant zahteva 1,5 milijona šilingov (1 eur = 2750 šilingov). S seboj sem jih imel le 15.000. Vzeli so jih. Rekel sem jim, da imam le 300.000 šilingov. To je bil denar, s katerim bi moral plačati bratovo šolnino. [… Odšli smo domov] in dal sem jim denar. Spustili so me ob treh zjutraj. Ko so predstavili predlog zakona, so tisti, ki niso povsem sprejemali svoje seksualnosti, postali še bolj zaklozetirani. Ljudi je strah, ne upajo si udeleževati se aktivnosti. Če bo zakon sprejet, bodo ljudje živeli dvojna življenja. Pretvarjali se bodo. Če je vsak okrog tebe lahko aretiran, potem pač začneš hoditi na zmenke s fantom, da bi izgledala kot heteroseksualka. […] Svoje življenje želim živeti svobodno. Svobodno želim poljubiti svoje dekle, jo prijeti za roko. Želim se poročiti tako kot strejti. Želim imeti enake možnosti kot strejti. Imam dekle, ki ne ve, da sem gej, in sina. Če morda sluti, mi tega ne pokaže. Ničesar mi ne reče, tudi če prespim kje zunaj. Nameravam ji povedati. Čakam, da bo postala finančno neodvisna. Potem ji bom povedal, in če me bo zapustila, bo lahko preživela. Hoditi sva začela takrat, ko nisem bil preveč prepričan vase. Vedel sem, da sem gej, a zdelo se mi je, da zato, ker nisem z ženskami. Ampak potem sem se navezal nanjo. In bolj ko sem bil navezan, bolj sem vedel, da sem gej. […] Uganda je zelo tradicionalna, verna, skromna družba. Nobenih možnosti ni, da bi v Kampali imeli Parado ponosa. Daleč od tega smo.   [Vse slike, vključujoč naslovno sliko osrednje teme, so objavljene z dovoljenjem avtorja. © Tadej Žnidarčič.]   VABILO Otvoritev razstave fotografij “Biti gej v Ugandi” avtorja Tadeja Žnidarčiča v Cafeju Open [Open.Closet] 24. novembra ob 20:00. Pogovor z avtorjem in predstavitev projekta. Razstava bo na ogled od 24.11. do 14.12.2010.

_________________________________