Kolumna Tratnik 18/19
Letos sem prvič namočila noge v slani vodi neke sobote v začetku junija in tako otvorila začetek svojega poletja. Ravno tiste soboto in ravno na tisti slovenski plaži je potekala poročna slovesnost. Pa ne zdaj, sem besno pomislila, hočem imeti mir vsaj na plaži, le zakaj se morata tadva mladoporočenca tako razkazovati in na vsej plaži propagirati heteroseksualnost, tudi s posledičnimi pogovori kopalcev, ki so se ljubeče ali rahlo zdolgočaseno ozirali na obred, ženske pa so takoj opravljale, kako grdo in nespodobno je, ker je nevesta v beli obleki s kratkimi rokavi. Čeprav se je bila vsa plaža prisiljena ukvarjati se s poročnim obredom, nikomur ni prišlo na misel, da bi zahteval mir in tišino med počitkom na javnem prostoru (kar sicer zelo radi počnemo). Povsem drugače pa je bilo ob istem času te iste sobote na paradi ponosa v Splitu, ki je potekala v grozljivo sovražnem in skrajno primitivnem ozračju. Na splitski rivi zbrani nasprotniki so namreč zmerjali udeležence in udeleženke parade, češ, zakaj se, bolniki, tako brezsramno razkazujejo, vanje so metali razne predmete in prakticirali vsakovrstni sovražni govor, menda vse za ohranitev normalnosti, heterovrednot, nedotakljivosti svete družine … Ko človek vidi posnetke nasilnih, nekultiviranih in zvečine že zavoženih bedakov, bedakinj in celo otrok, ki tako zelo orgazmirajo v izlivih skupinskega sovraštva – in kaj šele če to doživi na lastni koži -, se mu tovrstna normalnost zagnusi za vse večne čase.
Ravno ko se je zaključeval heteroporočni obred na plaži, so po sms-ih začela kapljati obvestila, da je splitska parada že prekinjena, ker policija ni več zmogla zagotovljati varnosti udeleženk in udeležencev. Še huje pa je bilo, da so udeleženci, med njimi tudi nekaj deklet z naše lezbične scene, ostali ujeti v mirujoči povorki, obdani z nasilnimi nestrpneži, in da je kar dolgo trajalo, preden jih je policija razvozila na varne prostore. Nihče me ne bo prepričal z abotnim mnenjem, češ da tako skrajne situacije izzovejo ali celo izzivajo sami homoseksualci s paradami. V resnici te situacije šele pokažejo, kako globoko je v resnici sovraštvo (pa seveda tudi neznanje in strah) do homoseksualcev in kakor koli drugačnih ljudi po spolu ali spolni usmerjenosti. Tako kot se je to pokazalo tudi ob predlogu družinskega zakonika, zlasti seveda skozi dogajanja v organizaciji raznih zaščitnikov ene same prave jedrne družine. Tudi tu ne gre za skrb za družino, sestavljeno iz ateka, mamike in deteta, še manj za kakšno posebno nežno sočutje do ubogih otrok, pač pa enostavno in predvsem za masovno izražanje odpora do državljanov in državljank z drugačno spolno usmerjenostjo. Pod krinko ljubezni in normalnosti. Pri čemer zelo dejavno sodeluje tudi slovenska RKC, slovenska verska organizacijo z največ »članstva«, ki sicer v celoti ne podpira svoje Cerkve oziroma verjame v »nekaj«, ker pa je bila večina krščena takoj po rojstvu, avtomatično sodi v to občestvo. A vsaj brez tistih, ki smo se iz te cerkvene organizacije izpisali, čeprav je po njihovem mnenju krst »neizbrisno znamenje«. A zame je predvsem neprostovoljno in zelo ideološko dejanje, izvršeno na majhnem otroku.
Okus po porazni splitski paradi je popravila zagrebška parada, tokrat zelo množična, saj so se je mnogi »purgerji« udeležili tudi v znak protesta nad homofobijo splitskih »blitvarjev«. Ljubljanska parada je bila … no, je bila, kar je že velik uspeh spričo sovražnega govora v parlamentu, na forumih in tudi dejanj nekaterih skrajnežev. O paradah smo govorili na dveh okroglih mizah v Cafeju Open, ki se jih, kako značilno, ni udeležil nobeden od tistih, ki so imeli, predvsem po kuloarjih, veliko povedati o tem, da je ljubljanska parada dolgočasna, preveč politično obarvana in negativno nastrojena do večine, spet drugi so menili, da je treba parado preimenovati v nekaj tretjega. Seveda so bili tudi taki (pa niti ne kakšni desničarji!!!), ki so trdili, da je to ena brezvezna maškarada (a tudi letos smo pogrešali moške v tangicah!), zato je le treba podeliti poročne in posvojitvene pravice tudi lezbijkam in gejem, da bodo končno nehali paradirati. Zakaj potem lgbt-populacija ne neha paradirati v skandinavskih državah, v New Yorku ali na Islandiji? Najbrž ne zato, ker ne bi imeli pametnjakovičev, ki trdijo, da je treba parade ponosa pospraviti na smetišče zgodovine.
Poletje sem zaključila z namakanjem v Moravskih Toplicah, kjer sem kot otrok preživela veliko poletij, in nikoli si ne bi bila mislila, da se bom kdaj vrnila na vikend paket zato, ker bom povabljena na gejevsko poroko dveh prijateljev. Poroka je bila seveda mišljena simbolično, poročni obred je potekal na igrišču za golf, zabava pa se je nadaljevala v hotelski taverni. Ker je bilo hotelsko osebje ves čas zelo korektno, prijazno in dobrovoljno, smo se svatje počutili čisto običajno. Vse skupaj je bilo »čist navadn«, kot bi rekli v najnovejšem žargonu. Navzoči so bili tudi starši enega od mladoporočencev, iskreno navdušeni nad sinovo poroko, no, v resnici je šlo za registracijo skupnosti, ki je sama po sebi zelo nesvečana. Pravzaprav sta mladoregistriranca svojo skupnost že potrdila v državi enega od njiju, vendar tako sklenjena zveza ni veljavna v Sloveniji, zato sta se morala ponovno registrirati v skladu s tukajšnjimi predpisi – kar pa je bil pravcati birokratski oreh. Toliko o nezdružljivosti nekaterih zakonov, ki jih priporoča Evropska unija, njihovo sprejemanje in obliko pa prepušča posameznim državam.
Doslej sem bila na poroki enkrat samo, tako da niti ne vem, koliko se je ta gejevska »poroka« sploh razlikovala od raznospolne. Ali je bilo to, kar smo se šli, samo simbolni približek oziroma posnemanje uradno priznane heterozdružitve ali pa smo bili morda priča samosvojemu obredu, ki bo z uzakonitvijo sčasoma predrugačil tudi patriarhalne vzorce, kakor zatrjujejo nekateri? Morda bo slika jasnejša potem, ko bomo doživeli še več gejevskih in lezbičnih porok. A na parado ponosa vseeno grem. Morda pa le enkrat doživim pravo maškarado, ne tisto predvidljivo pustno.
