Z margine se vidi bolje
Tatjana Greif, Skozi razbito steklo, Škuc-Vizibilija, 2011.
Druga knjiga lezbične aktivistke, esejistke in arheologinje Tatjane Greif prinaša izbor pronicljivih esejev in člankov, ki dosledno in brez napihnjenega intelektualiziranja zagrabijo konkretne probleme. Njene teme niso nikoli zaslepljive velike zgodbe, pač pa to, kar te s svojimi načičkanimi repi sproti brišejo: izbrisane, Rome, dosežke lezbične kulture, lgbt-pravice, vprašanje spolov v znanosti in družbi. Kajti naša je »deželica s privzgojeno hiperparanojo pred vsem, kar kuka izza plota, za katerim praznuje obletnico državnosti«. Kot pravi uvodničarka Marina Gržinić, gre za upor zoper red kapitalistične normalizacije, ki ga Greif imenuje virtualna normalizacija, analizira pa ga najpogosteje v dveh linijah, v Sloveniji in EU.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Pogovor s Tatjano Greif
Po kakšnem ključu si zbrala eseje v pričujoči zbirki? Katero obdobje zajemajo?
Besedila, uvrščena v zbirko člankov in esejev, naj bi zaobjemala čim širši vsebinski razpon mojih objav s področja kulture, politike, človekovih pravic in lezbično-gejevskega aktivizma, ki so izhajale med leti 2000 in 2010, torej zadnjih deset let. Izvorno so teksti objavljeni v zelo različnih kontekstih, od Časopisa za kritiko znanosti in novo antropologijo, revij Maska in Lesbo, časopisa Reartikulacija, do dnevnega časopisja, kot so Večer, Dnevnik, Delo. Skupno je izbranih petindvajset člankov.
Ko si zbirala tekste, si verjetno iskala ali pa vsaj opazila, kaj ostaja vsa ta desetletja še vedno aktualno.
Besedila so nastala v obdobju, ko se eno tisočletje poslavlja in prihaja drugo, v katerem se zgodovina hipno rojeva in enako hitro pozablja. Tukaj zbrani članki beležijo duh časa skozi kronistično prizmo in analitični prerez neke stvarnosti z gledišča avtentične marginalizirane pozicije. Pravijo, da se z margine bolje vidi … So stvari, ljudje in sistemi, ki se jih kljub učiteljici zgodovini ne prime noben nauk. Ko gre za manjšine, za stigmatizirane eksistence, kot smo geji in lezbijke in drugi, za virtualno demokracijo, virtualne človekove pravice in državljanstva, ko gre ZA ponovni vzpon kapitalizma, rasizma, klerofašizma, je treba vedno znova opozarjati, svariti. Morda se sliši kot repeticija, a molk, pasivnost in ignoranca so stalno na preži.
Zakaj naslov Skozi razbito steklo?
Steklo je nekaj prosojnega, skozenj in čezenj se svet vidi enako lepo ali celo lepše, a steklo je lahko tudi umazano in zastira pogled. Če je razbito, je pogled skozenj neposreden, bolj resničen in bolj krut.
Kot pravi esejistki priliči, so vsi tvoji teksti kritični, mestoma opažam tudi sarkazem. Si lahko predstavljaš, da bi kdaj napisala politično satiro?
Politika kot oblastni režim in politika vsakdanjega življenja sta polji, ki me tematsko zelo privlačita, navdihujeta, motivirata, pa tudi iritirata. Ne morem razumeti antiindividualizma, pasivizacije ali apolitične drže, vdanosti v usodo. Zato se mi zdi sarkazem nekakšen »naravni pojav« v pisanju in razmišljanju … O politični satiri nisem razmišljala, to je eden najžlahtnejših žanrov, hvala za kompliment.
Kdaj se lotiš pisanja – ko te kaj razjezi, vznemiri ali kaj tretjega? Kako pa je pisati po naročilu oziroma na povabilo – potrebuješ morda več časa za razmislek?
Čutim, kot da motivacije za pisanje nikoli ne zmanjka, prav nasprotno, včasih me pograbi panika, da vsega ni mogoče zaobjeti, povedati, zabeležiti, napisati, da se vedno znova rojeva na tisoče fascinantnih tem. To je podobno strahu, da v življenju ne bomo utegnili prebrati vseh dobrih knjig, videti vseh dobrih filmov, gledaliških predstav, slišati vse muzike, vse te minljive in hkrati večne lepote … Hitro dobim preblisk in oris, o čem bom pisala, vendar se besedilo, ko enkrat steče, razvija po svoji notranji logiki in spontano.
Za katere slovenske medije najraje pišeš ali bi še rada pisala?
Pri srcu so mi klasični, tiskani mediji – časopisi, revije, knjige, manj sem nagnjena k množičnim multimedijem, sploh pa ne k tistim, v katerih se anonimno širi nestrpnost pod krinko svobode govora. Cenim klasično novinarstvo in komentatorstvo, sicer pa gojim naklonjenost do medijev, ki jih ustvarjajo zainteresirane javnosti same, na primer manjšinske, subverzivne založbe in mediji. Ena mojih prvih objav je bila v reviji Revolver … Rada objavljam na kulturnih straneh in v kulturnih revijah, veselim se ponovne oživitve revije Lesbo.
S svojim prispevki si kdaj pa kdaj razjezila tudi posameznike ali posameznice na homosceni. So te takšni očitki kdaj iztirili?
Ne bi rekla. Napišem tisto, kar mislim in za čemer stojim, vsakdo pa lahko to dojame v lastni perspektivi. Kot aktivistka sem občutljiva na pojave konservativizma, prehajanja v mainstream in izgube identitete gibanja. Kritiko sprejemam, ampak ne vsevprek, zgolj od ljudi, ki jih sama cenim. Naša homoscena je vse bolj raznolika in dinamična, hitro raste in postaja vse bolj suverena, ozaveščena, zahtevna. In to je dobro, znak spremembe na bolje. Zavedam pa se, da je za vsem tem trideset let gibanja.
Nekoč si pisala tudi gledališke kritike. Te še kdaj zanese v umetniško recenzijo?
Kar nekaj let sem pisala gledališko kritiko, vključno s sodobnim plesom, za Večer, Dnevnik, Masko idr. To je dinamično delo, predstavo si ogledaš zvečer, zjutraj gre kritika že v tisk … Gledališče je ena mojih velikih življenjskih ljubezni, ki sem ji zvesto predana vse do danes. Pogrešam kritiška leta in z melanholijo listam po tem albumu, polnem teatrskih impresij. Danes hodim v gledališče redkeje, če le ujamem čas in priliko, a še vedno imam »oster« pogled …
