Film: Kotlar, Krojač, Vojak, Vohun

Produkcija: VB/Francija/Nemčija, 2011
Scenarij: Bridget O’Connor, Peter Straughan
Režija: Tomas Alfredson
Igrajo: Gary Oldman, Colin Firth, John Hurt, Mark Strong

tinker1_600

Zapleten vohunski film, ki zahteva brezpogojno pozornost. Ob prepletanju šifer, prihodov, odhodov, nadutih pogledov in obrazov, ki jih obliva mrzel znoj, se ni težko zmesti, toda splača se potruditi. Režiserjevemu matu se ne moremo izogniti, lahko pa v njem zelo uživamo, če se pustimo voditi skozi igro.

 

tinker2_300Šved Tomas Alfredson se je uveljavil na mednarodni ravni s srhljivko Vampirska ljubezen (n-ti primer bedastega slovenskega naslova) po romanu Johna Ajvida Lindqvista, ki je zaradi izvirnega obravnavanja bolj ali manj obrabljene tematike znova obudila bistvo vampirske zvrsti. Dokler Američani niso posneli svoje priredbe (Spusti me k sebi, 2010). Njegova izjemna vizionarska žilica pride spet do izraza v ambicioznem trilerju o britanskem vohunstvu med hladno vojno, ki temelji na romanu Johna le Carréja.

Upokojeni agent obveščevalne službe George Smiley (neverjeten Gery Oldman) mora razvozlati tesno zamotano mrežo zarot in prevar ter se dokopati do dvojnega agenta, ki naj bi obveščal Sovjetsko zvezo in ga je zavohal že odstavljeni direktor Kontrola (John Hurt). Kdo je izdajalec? Vsak je lahko osumljenec v množici namigov in zabrisanih sledi.

Leta 1979 je BBC že predvajal miniserijo po le Carréjevi knjigi (ki izhaja iz dogodkov ob razkrivanju petih britanskih dvojnih agentov med drugo svetovno vojno, ko je avtor delal za MI6), Alfredson pa z neverjetno natančnostjo prenese zapleteno zgodbo na veliko platno. Opira se na odlično zasnovan scenarij, ki skrajno učinkovito zajame bistvo knjižne predloge, ob tem pa lahko računa na elito britanskega igralstva.

tinker3_200Film zahteva neprekinjeno pozornost, saj niza in prepleta podatke, poglede, kretnje in detajle, ki imajo bodisi očiten bodisi skrit pomen. Napetost filma se stopnjuje ob občutku nelagodja, tesnobe prej kot frenetični akciji, na kakršno so nas navadili sodobni ustvarjalci. Odvija se kot njegova osrednja prispodoba, partija šaha, pri kateri analitični Smiley nalepi slike ključnih akterjev na figure.

Mark Twain je pravil, da so besede samo naslikani plameni – pravi ogenj so pogledi. In to je predvsem film pogledov – živčnih, hinavskih, ošabnih, vdanih, zvestih, ljubečih, nostalgičnih, zaskrbljenih, ranjenih, prizadetih, ponosnih … Pogledov, ki bi lahko sami pripovedovali zgodbo in zaplete njenega večplastnega jedra. Jedro filma pa so seveda dialogi, čeprav v njem ne manjkajo zasledovanja, begi, streli in skrivanja. To je torej film naslikanih besed, ki vsiljivo in zahrbtno nadomeščajo dejstva – skladno z vzdušjem hladne vojne. Prežema ga skoraj klavstrofobično, paranoično vzdušje, ki ga mojstrsko vzbudi fotografija Hoyta Van Hoyteme. Temu primerna je tudi upodobitev mest, kjer se zvrstijo ključni dogodki (Budimpešta, London, Istanbul, Pariz), ki so si srhljivo podobna – hladna, mračna, brezosebna.

tinker4_300Atmosfere, ki jih Alfredson in Hoytema naslikata, so pomembne za razumevanje notranjih konfliktov likov in njihovih odnosov. In ker smo na začetku 70. let, so prav sporna skrivna razmerja najmanj jasna. Tu so besede najbolj skope (razmerja so kot tajna sporočila, ki se podajajo v šifrah), pogledi najbolj dvoumni.

Zanimivo je, da sta scenarista zamenjala eno od razmerij v knjigi v homoseksualno (interpretaciji pa prepustila razmerje, ki je v knjigi očitnejše). Odločitev ni samo praktična, temveč tudi zgodovinsko umestna. Film si ne more privoščiti poglabljanj v ozadje posameznih odnosov, zlasti ko gre za varanje soproga ali bolečo razvezo. Toda neprizanesljivost vohunskega poklica pride do izraza z uvedbo homoseksualnega lika, za katerega vemo, da mora biti posebno previden pred šefi (in seveda pred sovražnikom zaradi morebitnega izsiljevanja), in lahko v nekaj kadrih izrazi občutek nemoči, kot bi ga tisti, ki so morali skrivati razmerja iz političnih razlogov, ali tisti, ki jih niso bili prisiljen skrivati, a so vseeno trpeli zaradi neusmiljenega poklica.

Daleč od tega, da bi Kotlarja zato uvrščali med filme z gejevsko tematiko, ampak kljub bežnim namigom je to v filmu s toliko različnimi podzgodbami pomemben dodatek, ki kaže na dejstvo, da je imela britanska tajna služba že takrat nemalo homoseksualnih uslužbencev, ki so bili samski – vsaj uradno – in zato čustveno osredotočeni in zanesljivi. Mimogrede, le Carré, ki se je strinjal s spremembo v scenariju, je bil s temi vidiki dobro seznanjen; tudi med takratnimi marksisti v študentskih in intelektualnih krogih je bilo veliko homoseksualcev, npr. v tajnem društvu študentov Cambridge Apostles, katerega člani so bili tudi vohuni, na katerih temelji njegov roman (o njih je BBC leta 2003 produciral odlično miniserijo Cambridge Spies).

Ocena: ♦♦♦♦

Tags from the story
Written By
More from Luka Pieri

Recenzije: Film 2

Saturno contro Grenko-sladka komedija o vezeh, ki ne vedo, kako bi kljubovale...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja