Živela lenoba!
Nebojša Pop Tasić, Salto mortale, režiser, avtor lutk, scenograf in kostumograf Silvan Omerzu, Lutkovno gledališče Maribor, 2012.
Nastopita Lovec Gracchus, ki žrtve polovi, in Smrt, ki jih pokonča. A to se v tem mestu ne bo zgodilo, ne pod tem županom, saj oba prišleka zapodi iz mesta in smrt je samo še nebogljena pregnanka. V Mestu nesmrtnih vladajo križanci med živalmi in avtomati, ki pojejo, plešejo, seksajo, trgujejo s prekajenimi joškami, možgani itn. Smrtni grehi, skratka. Vendar brez smrti. Celo samomorilec vsako jutro zaman binglja z drevesa, upajoč na konec, ki ga ni. Le Lenuh kvari zabavo, Lenuh nič ne dela in se ne vključi v vsesplošno idilo. Zato nastopi medicina, ki ga razstavi in spet na novo sestavi po pričakovanjih družbe. Lenuh postane marioneta (dobesedno, seveda, saj gledamo lutke), a obenem se izmuzne iz okvira sveta meščanov, njegov veliki skok, salto mortale, pa uspe priklicati smrt, malo, nežno smrt, ki pride ponj.
Predstava želi biti filozofsko premišljevanje o umetnosti umiranja in smrti, o prepletanju mrtvaškega in vidovega plesa in je lahko interpretativno plodna, vendarle pa je gledališko nekoliko nevznemirljiva, saj je vsaj mene preveč spominjala na poslušanje radijske igre s par ilustracijami.
Ocena: ♦♦♦
Pandur, ponovitev
Evripid, Medeja, režiser Tomaž Pandur, HNK Zagreb, Dubrovniške poletne igre in Pandur.Theaters, 2012.
Pandurjeva estetika je vsekakor značilna in prepoznavna, in zlahka bi jo označili za gejevsko-kempovsko (navkljub vsej PR-ovski poduhovljenosti), in to moramo, glede na to, kje živimo, zelo pozdraviti. Se pa po drugi strani zdi, da ne glede na to, katero predstavo gledamo, pri tem režiserju že deset let gledamo eno in isto. Medeja? Ena temeljnih podob zahodne mitologije? Lahko bi bilo tudi karkoli drugega. Tomaž Pandur resda pravi, da režiser celo življenje dela eno predstavo; ampak ali ni morda tega vzel preveč dobesedno? Saj ni brez domišljije, saj ni neduhovit, saj ni dolgočasen, saj ni neslikovit, ampak ponavlja se, in to zelo … preveč. Nekatere domislice smo v prav enaki izvedbi videli že v kakšni njegovi drugi predstavi: npr. skupinsko prekrižanje nog, rezanje zelenjave, slamo, značilne kostume in – seveda – paradiranje mladih, golih, lepih, razgaljenih moških teles. Tudi prav.
Ocena: ♦♦♦
Gledališko samoizpraševanje
Re-/de-/konstrukcija: Razredni sovražnik, avtor koncepta in režiser Borut Šeparović, Mladinsko gledališče, 2011.
Originalna uprizoritev Razrednega sovražnika (režiser Vito Taufer), ki ga ta predstava re-/de-/konstruira, je nastala leta 1982 v istem gledališču in velja za antologijsko in v nekaterih pogledih neponovljivo. Kako se jo (spet) lotiti? Šeparović to počne z neštetimi postopki razgradnje, komentiranja, ponavljanja in reflektiranja.
V prvem delu predstave gledamo video posnetek izvirne predstave in njeno hkratno ponavljanje v živo na odru (jasno, z mnogimi potujitvenimi primesmi). Potem pride znamenita scena popolnega uničenja učilnice, nakar dolgo razpravljanje igralcev (tistih, ki so bili tudi v prvi postavitvi, in drugih, ki igrajo tiste, ki so bili) o predstavi, gledališču itn., ki prepleta vloge ter prvotne in sedanje igralce. Zadnji del je namenjen premisleku o možnostih političnega gledališča in o političnih spremembah nasploh (pomembno vlogo ima ironizacija Žižka in nekaterih njegovih odmevnejših nastopov).
Vsekakor gre za predstavo, ki ji poševnice v naslovu zelo ustrezajo in ki ljubiteljev vsemogočega navzkrižnega sklicevanja ne bo pustila zdolgočasenih.
Ocena: ♦♦♦♦
Vile in vilinci
William Shakespeare, Sen kresne noči, režiser Damir Zlatar Frey, SNG Drama Maribor, 2012.
Precej skrajšano/prirejeno različico Shakespearove poročne komedije zmešnjav iz kraljestva vilinskih bitij je Zlatar Frey postavil v bleščeč spektakelski svojevrsten muzikal z mnogimi odrskimi efekti, ki jih na odrih ne vidimo prav pogosto. V tem smislu je predstava prava paša za oči. Za ušesa žal nekoliko manj, saj je ozvočenje precej slabo, zaradi česar se péti deli slabo razumejo.
Vlogo Spaka igra (ves čas lebdeča in pojoča) Maja Keuc, vloge žensk pa (kot pri izvirnih elizabetinskih postavitvah) igrajo moški, kar pa večkrat počnejo na način, ki se ga ne bi sramovale niti najboljše kraljice preobleke. Ne manjka niti tisti najbolj nujni in klasični element vsakega drag šova – snemanje lasulje, ki opozarja na performativnost vsega možnega. Kakor vsaka prava ljubezensko-erotična komedija tudi Shakespearove uresničujejo (čeprav le na odru) potlačene erotične fantazije, preizprašujejo vsakovrstne normativnosti in ponujajo pokuk v svet (čeravno samo začasen in omejen z odrskimi konvencijami), ki bi lahko bil drugačen. Vsaj do epiloga.
Ocena: ♦♦♦♦
Blišč »sprevrženega«
Somrak bleščavih sprevržencev: apokalipsa, Teater Tiffany, 2012.
Vsake toliko časa se koordinate prostora in časa, vzporednih vesolj in oddaljenih galaksij staknejo na posebej bleščav in obenem somračen način. Takrat lahko za nekaj kratkih trenutkov ugledamo bitja, ki se zdijo zelo drugačna od nas, a so v resnici del nas, bolj ali manj potlačen del vsakega od nas. V kabaretu Somrak bleščavih sprevržencev nas tako obiščejo mrtvi in nemrtvi, živi tudi, svobodno zvezani fantje in ujete fantazije, kraljice, Kristusi (»personal Jesus«) in Marjetke z avstrijskih pogorij.
Takšna bitja se prikažejo samo v mraku, še raje v somraku, in čeprav bi jih marsikdo imel za sprevržene, v resnici prihajajo kot odrešitelji in odrešiteljice vseh nas. Greh, ki nas ga morajo odrešiti, pa je zatrtost. S svojimi pripovedmi in podobami nam namreč odpirajo skrinjice, ki jih sami najraje zaklepamo s prav posebnim ključem. Ali pa – seveda – tlačimo v podzemlje in subkulture.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Terapija dobro dene
Terapija, režiserka Tamara Dervišević, 2012.
V prostoru skupine za samopomoč se znajde šest nelagodnih posameznikov in posameznic. In kakšna steklenica alkohola. Pa kljuka se polomi. Torej so bodoči duhovnik, kompulzivni babjek, čisto zmešana pesnica, blondinka (z vsem, kar v ljudskem humorju to pomeni), hladna poslovnica in čefur obsojeni na družbo drug drugega. Brez terapevtke. Kakor se za pravo komedijo zapletov spodobi, nihče ni čisto to, za kar se predstavlja, in zato ni presenetljivo, da ob nelagodju do drugih izkazujejo tudi precejšnje nelagodje do samih sebe. Saj, zato pa so prišli na terapijo. Čeprav najprej vsak zase misli, da je boljši od drugih, se na koncu izkaže, da je bila skupina izoblikovana smiselno in da imajo člani in članice več skupnega, kot bi na začetku radi priznali.
Postavitev temelji na komičnih dialogih, ki so zabavni in včasih sladko-grenki, razplet pa je pravi beadle-blairovski preobrat, ki deluje v smislu predstav za dobro počutje. Iz skupnosti za skupnost – Terapija je pravo zdravilo.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Samotni moški
Bernard-Marie Koltès, V samoti bombaževih polj, režiser Ivica Buljan, Mestno gledališče Ptuj, Mini teater Ljubljana, Novo kazalište Zagreb in Maribor 2012 – EPK.
Junijske izvedbe predstave V samoti bombaževih polj (ljubljanska premiera je načrtovana za jesen) so bile postavljene v ogromno tovarniško halo v Kidričevem, ki bi bila skoraj lahko resnično prizorišče izmenjave, ki se zgodi pred nami. Pri Buljanu smo že vajeni, da čustva iz moških bruhajo s silo, večkrat skozi nasilje in v tej predstavi gre za še eno od variacij na to temo. Ko se v halo v starem mercedesu pripelje Kupec (Robert Waltl), se spopad z Dilerjem (Marko Mandić) lahko začne. Spopad med osebama pa se odvije preko dialoga (ki je tako rekoč filozofski traktat), z besedami, ki v divjem ritmu niti malo ne predahnejo in za katerimi trdno stoji telo, za njim pa želja. A želje ni mogoče kar tako enostavno opredeliti, kaj šele izreči. Kaj ponuja kupec, kaj trgovec? Zakaj se tako privlačita in odbijata obenem? Zakaj sta si tako blizu in vendar neznansko daleč? Odgovor je v znoju, blatu in med sencami. In kratkih, seve (pri)silnih poljubih in ravsanju. Prav gotovo pa tudi v vseh neštetih niansah, zgodovini, zapletih in užitkih, ki določajo odnos med prostitutom in stranko ali pa med osebama, ki iščeta seksualno potešitev v samoti polj, parkov, železnic ali tovarniških hal.
Ocena: ♦♦♦♦
S kavljev pod giljotino
George Büchner, Dantonova smrt, režiser Jernej Lorenci, Mladinsko gledališče, Mestno gledališče Ptuj in Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture 2012.
Zgodovinski Georges Danton (1759-94) je bil izjemen govorec in eden najpomembnejših ljudi začetka francoske revolucije. Takrat je opravljal tudi najvišje funkcije v novi republiki. Bil je Robespierrov zaveznik, a se je kasneje uprl njegovemu radikalizmu in krutosti revolucionarnih sodišč. Za revolucijo gre, a Lorencijeva postavitev Dantonove smrti (1835) se še zdaleč ne ustavi pri kakšnem pedagoškem ponazarjanju revolucije in njenih notranjih trenj. Obračun med Dantonovim krogom in Robespierrom, ki ga kot blazno krepostnega in krepostno blaznega pezdetka inspirirano uprizori Blaž Šef, je spopad z nikoli do kraja enoznačnim razpletom. Tudi Robespierrova zmaga ima kratko sapo: kmalu po tem, ko Danton (Matija Vastl) in njegovi s kavljev odplešejo v smrt, ostane brez glave tudi klavec sam.
V smislu preizpraševanja (vprašanj o življenju, morali, smislu in etiki) so tudi mnogi potujitveni postopki, ki prežemajo predstavo. Torej: ves čas se igramo revolucijo in igrali se bomo toliko časa, dokler revolucija ne bo odigrala nas.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Džizs!!!
Tim Rice, Andrew Lloyd Webber, Jesus Christ Superstar, režiser in koreograf Mykal Rand, Bronowski Productions (Festival Ljubljana), 2012.
Na predstavi o superzvezdniku Jezusu Kristusu se je v Križankah zgodil čudež; čudež, ki je čisto v sozvočju z verskimi čudeži nasploh: zgodi se zamaknjenje in izgubi se stik z resničnostjo. Nisem še namreč doživel, da bi tako slabe predstave doživljale tako ekstatične stoječe ovacije.
Sploh v prvem delu ni bilo mogoče verjeti, da je predstava JCS lahko tako cenena in tako na hitro skupaj zmečkana (obenem pa si organizator upa naviti takšne cene za vstopnice!). Scenografija obup, rekviziti obup biblijskih razsežnosti, kostumi prav tako. Nekateri »efekti« niso bili čisto nič nad kvaliteto ta zadnje amaterske predstave. Režije in koreografije ni bilo. Zdelo se je, da smo na vaškem koncertu kakšne še posebej zavzete krščansko-rockovske skupine. Edino, kar je treba izločiti, je osvetljava, ki je dosegla nekaj sublimnih učinkov, in petje, ki tudi ni bilo posebej slabo. Šele v drugem delu se je stvar nekoliko izboljšala, malo več je bilo kostumske domišljije, več mizanscenske fantazije, spektakla in celo kakšen kempovski drobec.
Ah, morda pa vendarle ni šlo za čudež, ampak za škandal – in to pri vsestransko tako neizčrpnem mitu, kot so zadnji Kristusovi dnevi, in pri 2000-letni umetnostni zgodovini ter njenih neštetih referencah. Poleg tega pa še pri temi muzikala, ki je po svoje kar subverzivna: rojstvo mita in vsesvetovne jebe iz duha moralistične in megalomanske blodnjavosti.
Ocena: ♦♦
Nekatere živali so enakopravnejše
George Orwell, Andrej Rozman Roza, Živalska farma, režiser Vito Taufer, Lutkovno gledališče Ljubljana, 2012.
Orwellov roman Živalska farma (1945) je sprva veljal za kritiko stalinizma, a se je zelo kmalu izkazalo, da je alegorija precej splošnejša. V Rozini priredbi za ljubljansko Lutkovno gledališče je ta splošnost ostala, a so jo posamezne domislice naredile še prav posebej srhljivo slovensko. Pred nami se odvije slovenska zgodovina v kratkem, od Vodnika do sodobnosti, od revolucionarnega prevzema oblasti do montiranih procesov, od dovoljenih sanj do jutrišnjega dne. Kaj se torej zgodi, ko revolucionarna množica (živali na kmetiji) odstavi tirana (kmeta) in prevzame oblast? Nič kaj dosti, bi lahko rekli. Pojavi se novi tiran (prašič Napoleon), in to iz te iste množice revolucionarnih tovarišev. Pri pohodu na oblast se posluži vseh znanih strategij, predvsem ustvarjanja notranjih in zunanjih sovražnikov ter odstranjevanja bivših, manj pokvarjenih sodelavcev (prašiča Kepce). Pravila se lahko napišejo na novo ali priredijo, a zmeraj se na eni strani najde neki prasec, ki bo vse skupaj zlorabil, na drugi pa tisti, ki bodo pri tem nasankali. Za drugo revolucijo pa zmanjka energije. In posameznikov ter posameznic, ki bi jo še lahko izpeljali.
Ocena: ♦♦♦♦
Politika spola/teksta
Choderlos de Laclos, Christopher Hampton, Nevarna razmerja, režiser Aleksandar Popovski, SNG Drama Maribor, 2012.
Laclosov roman iz leta 1782, ki ga je Hampton dvesto let pozneje priredil za oder, lahko beremo na več načinov – kot, recimo, podobo sprevržene (?) aristokratske družbe tik pred francosko revolucijo ali pa kot intimen spopad med glavnima protagonistom in protagonistko. Vsekakor je film v zvezdniški zasedbi (John Malkovich, Michelle Pfeiffer in Glenn Close) iz leta 1988 roman naredil za svetovno slavnega.
Kako se je nevarnosti razmerij lotila gledališka postavitev v Mariboru? Krasno. Uprizoritev izkazuje inspiriranega režiserja, ki s svojim delom uravnoteži tudi nekatere nekoliko šibkejše igralske prispevke. Scenografija in kostumi, glasba in projekcije tvorijo zelo zanimivo celoto, ki je obenem (kvazi)historična in sodobna ter – še posebej s potujitvami (vse to je gledališče) – deluje večravninsko in mnogopomensko. Zelo pohvalen je tudi poudarek na vlogi spola kot temeljnega gibala na vseh nivojih človeškega bivanja, ki ga ostro zarisuje markiza de Merteuil; ta vidik bi morda, s kakšno dodatno intervencijo, lahko še zaostrili. Nasploh pa je boj s peresi nadvse natančna demonstracija prepleta seksualnosti in tekstualnosti. Torej – vojna!
Ocena: ♦♦♦♦♦
Drsenje pomladi
Hommage à Stravinsky, koreograf Edward Clug, Balet SNG Maribor & EPK, 2012.
Clugova počastitev Igorja Stravinskega (1882-1971) ima dva dela, v prvem na glasbo Boruta Kržišnika Pesmi za obdobje parjenja gledamo zanimiva izvajanja poslovnežev in poslovnic, ki na hecen način spominjajo na živali v vseh svojih paritvenih protokolih in napihovanjih. Drugi del, Posvetitev pomladi (1913) na glasbo Stravinskega, pa je še toliko bolj navdušujoč. Vsaj zame je ta reinterpretacija Posvetitve povsem zasenčila prvi del. Tukaj si je Clug v drugi polovici domislil drsljiv oder in ga dodobra izkoristil. Ko oder enkrat zalije voda, se namreč začne drsenje po mokrih tleh, še posebej balerine v elegantno sedečem položaju po odru drsijo kakor kakšne poetične ladje, zaključni prizor pa je sploh impresiven. Zanimiv premik od veličastnega poloma Nižinskega ob prvi postavitvi do Clugovega uspeha sto let pozneje.
Ocena: ♦♦♦♦♦
