Skrivnosti morajo krožiti

GLEDALIŠČE 

Hervé Guibert, Mlado meso. Režiser Ivica Buljan. Slovensko mladinsko gledališče, premiera 23. novembra 2007. 

Kratki roman Hervéja Guiberta Mlado meso je bil objavljen šele po avtorjevi smrti in je – kar v pisateljevem opusu velja za nenavadno – v glavnem povsem domišljijski. Guiberta se namreč velikokrat povezuje z obolevnostjo za aidsem, ki jo je nadrobno ter brezkompromisno popisal. Kar pa je seveda daleč od vse resnice njegovega pisanja. In letošnja jesen je ljubiteljem Guiberta dobrohotno obrodila. Najprej je pri Lambdi izšel roman Nor na Vincenta, v Slovenskem mladinskem gledališču pa so uprizorili ugledališčeno branje tega romana (več o tem v rubriki Knjige), zdaj pa je v istem gledališču na ogled še gledališka verzija romana Mlado meso.

 Od ustaljenih in profesionalnih slovenskih gledališč je SMG prav gotovo eno redkih, kjer je sem in tja še moč videti gledališče. Sicer pa gre v premnogih gledaliških hišah žal vse prevečkrat za nekakšno recitiranje besedil (seveda z nezgrešljivo umetno izreko Slovenskega Igralca), za katero se zdi, da razen upokojenih slavistk ne zadovoljijo nikogar. Če režiserjeva domišljija, ustvarjalnost in izpovedna moč ne sežejo dlje od napotkov, skozi katera vrata naj igralec vstopi na oder, kam naj gleda, ko govori, in s katero roko naj primer kozarec, potem je res bolje, da človek dramo sam prebere doma. Odrsko recitiranje besedil zame še ni gledališče, in če nam »dajejo« tako gledališče, naj ga kar imajo.

Zato je Buljanovo Mlado meso, čeprav gre za uprizoritev celotnega romana v »nedramatizirani« obliki, še toliko bolj impresivno. Igralci namreč hkrati igrajo vloge in jih razlagajo ter pripovedujejo romaneskno zgodbo, kar občasno pripelje do še dodatne zabavnosti, meje med temi ravnmi pa so zabrisane. Tako besedilo, ki ga igralci govorijo, niso (samo) dialogi, ampak celoten roman, z vsem spremnim besedilom, opisi ipd., česar seveda v gledališču ponavadi ni. Roman-predstava ne/resno razkriva pohujšanje v Normandiji v treh delih: najprej v veliki dvorani gledamo prvi del predstave, potem si ogledamo arhetipski prizor s plaže (jasno, dečki in duhovnik), na koncu pa še zadnji del v spodnji dvorani. In ves čas se skrivnosti razkrivajo in zapletajo. V predstavi nastopa skoraj ves igralski ansambel SMG ter nekaj otrok ter mladostnikov, in ker je kar nekaj govora tudi o pedofiliji, je predstava včasih skoraj na robu in malone postane kočljiva (na dober način). Ampak tako je raziskovanje po robu. Guibert pač zna. In dobro ve, da nič ni enostavno. Tega se zaveda tudi Ivica Buljan s sodelavci.

Foto: Žiga Koritnik

Ocena: ♦♦♦♦

Tags from the story
Written By
More from Andrej Zavrl

Med politiko in umetnostjo

KNJIGA András Gerevich Z Andrásem Gerevichem (rojen 1976 v Budimpešti; diploma iz...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja