V gledališču je prva dobra zgodba

GLEDALIŠČE 

V Gledališču Glej je bila 26. oktobra 2007 premierno predstavljena drama Vincent River londonskega dramatika Philipa Ridleya. Predstavo, ki je nastala v okviru ŠKUC gledališča in v kateri igrata Zvezdana Mlakar in Jure Henigman, je režiral Alen Jelen. Z njim smo se pogovarjali po premieri predstave Vincent River, ki jo je občinstvo sprejelo z navdušenjem.

Alen JelenLeta 2000 si ustanovil ŠKUC gledališče. Kaj pomeni biti umetniški vodja neodvisnega gledališča v teh časih? Od kod tvoj zagon?

Gledališče pri Škucu sva ustanovila z Alenko Tetičkovič. Takrat nisva razmišljala, da bo gledališče obstalo ali da bomo na leto uprizorili tri predstave. Po prvi produkciji monodrame Človeški glas smo od občine dobili spet nekaj denarja za postprodukcijo in zgodba o neodvisnem gledališču se je uresničila. Sam sem pri Škucu, kjer so me zelo podprli, prevzel umetniško vodenje. In kmalu smo prišli v triletni program Ministrstva za kulturo. Moje delo se ni kaj dosti spremenilo od začetkov do danes. Delam na programu, izbiri sodelavcev, na organizaciji predstav in vsak mesec si grizem nohte, če morda nismo ostali brez denarja za ponovitve. Še vedno se borim za večjo sofinancersko podporo; še vedno moram dokazovati uradnikom, da je naš program smel in dober. Na Ministrstvu je bil pred časom zaposlen neki človeček, ki najbrž ni maral gledališča oziroma je razumel samo eno vrsto teatra. Ko nam je odrezal 25% denarja, nam je naredil veliko škode. Še vedno ob vsaki premieri prepričujem nekatere »višje« novinarje, da smo profesionalno gledališče, vredno recenzij ali predstavitev. Najmanj naklonjeni so nam ta trenutek na TV Slovenija, kjer samo obljubljajo in po posredovanju le pridejo za pet minut na kakšno ponovitev. A niso edini. Biti umetniški vodja neodvisnega gledališča danes pomeni predvsem sklepanje kompromisov med željami, pogledi in realnimi možnostmi. Pomeni pa tudi biti svoboden. V program uvrstim to, kar mi je blizu in kar bi si želel delati. Zagon pa najdem po sedmih letih dela v tem, da s svojimi programskimi idejami in načrti vedno lažje pridobivamo koprodukcijske partnerje in da znamo z idejami pritegniti dobre gledališčnike. Pa da imamo v gledališkem svetu več prijateljev kakor tistih, ki bi nam želeli slabo. So pa tudi takšni. Predvsem nekaj direktorjev in selektorjev, ki bi lahko že končno končali svoj mandat. Od leta 2000 smo uprizorili sedemnajst predstav, svoje občinstvo že imamo, žal pa ne vadbenega prostora, vsaj ene male luknje, kjer bi lahko igrali na svojem. Pa si to zaslužimo.

Kako bi opisal »poslanstvo« tega gledališča? Kaj te prepriča, ko izbiraš predstave in sodelavce/ke?

ŠKUC gledališče je usmerjeno v uprizarjanje zgodb in tém, ki so morda nekoliko bolj odrinjene iz »splošne obravnave«. Ali pa jih na odrih ni veliko. Želimo si delati gledališče, v katerem je prva dobra zgodba, ki nas vznemiri, nas vzpodbudi in se »ugledališči« skozi igralca. Nismo predestinirani za t. i. sodobne gledališke prakse; mislim, da smo zelo klasični, dramski v nekem smislu. Tudi to je moderen teater. Poslanstvo vidim tudi v tem, da odpiramo vrata mlajšim ustvarjalcem, ki si podajajo roko s starejšimi. Saj veste, končajo šolo, pa nimajo kje pokazati svojega talenta in si pridobiti delovne izkušnje.

Včasih si v vlogi dramaturga, drugič režiserja. Na podlagi česa se odločiš za eno ali drugo vlogo?

Zadnje čase sem vedno bolj režiser. Delo dramaturga opravljam le pri projektih, kjer me k sodelovanju povabijo kolegi. Če pa mi je kakšen komad še posebej všeč in vem, da ga ne bom režiral, se odločim tudi za dramaturgijo. A moram se kar malo držati nazaj, da kolegom ne začnem z dramaturškimi napotki režirati predstave. Dramaturg sem tudi, ko berem in iščem nove tekste. Režiser pa pri zasedbah, postavljanju igre na oder. Sicer pa se pri meni ta dva poklica zelo prepletata  in dopolnjujeta. Končal sem namreč oba študija na AGRFT. In mislim, da je poklic dramaturga pomemben. Pri režiji pa mi je dramaturško znanje v pomoč.

Ali Vincent River res sodi v t. i. in yer face theatre? Kako je tebi in ekipi uspelo pričarati šokantnost zgolj z dvema igralcema na odru, ki se »samo« pogovarjata?

To so zadnji zdihljaji teatra »u fris«. Šokantnost se v Vincentu kaže skozi jezik, konkretno, a minimalno odrsko dogajanje, recimo, v prizoru, ko mati prevzame vlogo mrtvega sina in se poda v »avanturo s sinovim ljubimcem«. Mislim, da gledalca ne pustijo hladnega psihološko ozadje, jasne replike in igralski detajli. Seveda pa veliko stvari ponuja avtor sam. Njegov tekst smo razčlenili v prafaktorje. V vsakem stavku smo iskali podton in se veliko pogovarjali. Besede pa tako dolgo ponavljali, da so postale igralcema povsem njune. In ker smo uspeli umakniti občutek gledališča, je to gledalca na neki način potegnilo v zgodbo, v kateri ga s taktiko prikrivanja in odkrivanja »klofutamo«. Presenečamo, napenjamo kot struno … ki na koncu poči, a ne pri vseh enako …

Pri tvojih predstavah imam občutek, da vedno izbereš najboljše igralce/ke za določene vloge. Kako si zaznal, da sta Zvezdana Mlakar in Jure Henigman prava izbira za vlogi Anite in Daveyja?

Med Zvezdano in Juretom se je »zgodila ljubezen na prvi pogled« že na prvem ekipnem srečanju. Tudi sam sem se na gledališki način zaljubil v oba. Erotika na naših srečanjih in vajah mi je dala vedeti, da smo pravi za skupaj. Jureta sem poznal že z akademije, pa tudi igral je v moji predstavi Pičke, Zvezdano je predlagala dramaturginja. Oba sta po svoji psihofizični igralski kondiciji idealna za vlogi v Vincentu. Zvezdana se nam je spet pokazala v drugačni igralski svetlobi, res je vrhunska igralka! Jure pa je eden najobetavnejših mladih slovenskih igralcev. Če bi bil sam umetniški vodja institucije, bi oba takoj hotel imeti v ansamblu. Pri zasedbah se opiram na intuicijo in predvsem iščem igralce, ki so veliki senzibilci in znajo znotraj koncepta biti ustvarjalci, ne le prenašalci režiserjevih zamisli in stisk.

Foto: Peter Koštrun
 

 Vincent River je odlična predstava, pri kateri ni mogoče odmisliti sporočilnosti. Misliš, da se angažiranost vrača v sodobno gledališče?

Končno spet prihaja čas, ko ustvarjalce v predstavah ne zanima samo intimni, osebni svet, ampak tudi angažiran odnos do družbe. Gledališče nam je vedno kazalo ogledalo in prav je, da gledalca spet prisilimo, da se skupaj z nami pogleda vanj in se vpraša, na kateri strani je, kaj se dogaja okoli nas in da premisli o svojih stališčih do sveta.

Vincent se dogaja v Londonu. V čem vidiš njegovo »univerzalnost«, ki zlahka nagovori tudi slovensko občinstvo?

Nasilje, nerazumevanje, poniževanje, diskriminacija, strah pred razkritjem, starševski odnosi, vprašanja spolnosti, homofobija – vse to se dogaja v nas samih in pri nas vsak dan! Vse je na našem dvorišču. Konkretno pa se tudi pri nas ubija, pretepa… Pa ne samo telesa, ampak tudi duha.

Kaj pripravljaš za naprej? Imaš morda v mislih kak projekt, ki si ga še posebej želiš uresničiti?

Pripravljam se na režijo oziroma rekonstrukcijo Nore Nore in tudi za režijo Mittererjeve Spovedi, ki govori o pedofiliji v cerkvi. Dobra, resnična in grozna stvar. To je projekt Škuca in Prešernovega gledališča Kranj. Tega se najbolj veselim. Za zrežirat pa imam še nekaj radijskih iger. Vendar bom uresničil še en projekt, šel bom na potovanje v Azijo, da si naberem energijo za nove predstave.

Tags from the story
Written By
More from Suzana Tratnik

Morilci

GLEDALIŠČE Režija: Tijana Zijanić  Besedilo: morilci Premiera: Gledališče Glej, 17. december 2006...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja