TEATER
Matija Ferlin, sad sam /almost 6/, plesni solo, Zavod Emanat, Ljubljana. [foto: Nada Žgank/Memento]
Konec januarja je hrvaški plesalec in koreograf Matija Ferlin (www.myspace.com/mferlin) v Stari elektrarni uprizoril svojo precej zanimivo (plesno) predstavo sad sam /almost 6/. Predstava sestoji iz dveh delov, v prvem ustvarjalec duhovito ironizira novodobne delavnice, ki širijo zavest in pozitivno energijo ter posameznike odpirajo svetu in enega drugemu, kar ima posledice, ki niso nič manjše od spreminjanja sveta (govorim, kajpak, kolikor se da sarkastično). Nekaj je tudi tovrstnih pomežikov v smer učiteljskega kokošnjaka. Morda je ravnotežje med strašljivim/pretresljivim in smešnim najbolj rahločutno, ko Ferlin zapoje »All I Need« z albuma In Rainbows (Radiohead).
V drugem delu plesalec/igralec izstopi iz kroga (živali/novodobnih učencev/modernega zverinjaka) in se vrne v svoje otroštvo. Tukaj uprizori skrivnosten, čeprav po drugi strani dokaj razumljiv dogodek iz vinograda, nekakšno temeljno izkušnjo, ki ga dodobra zaznamuje in ima odmevajoče posledice za njegov razvoj in mesto v družbi. Vse tisto sprejemanje in novodobno-religijsko sranje zdaj pokaže svoj pravi obraz – obraz zavračanja in obsojanja. Mlad moški, ki je odrasel iz otroka iz vinograda, je soglasno odrinjen in mu ne preostane nič drugega, kot da pospravi igrače in odide.
Ocena: ♦♦♦♦
Pogovor z Matijo Ferlinom
Vse je božje delo
Zdi se, da v prvem delu svoje predstave zafrkantsko uprizarjaš nekakšno šolo.
V prvem delu koketiram z različnim aspekti družbe, na katere smo navajeni – kot na primer raznolika predavanja, terapevtsko delo – a jih nikoli ne definiramo. Gre zgolj za nekakšne aksiome, za katere nikoli ne ponudimo nobenih argumentov. Tu vidim precejšen neuspeh naše družbe.
Tudi znotraj tega heca so temni trenutki.
V načelu vedno izhajam iz osebne izkušnje, ki pa je samo izvor, ne gre za ilustracijo, in to izkušnjo potem poskušam prenesti v nekoliko univerzalnejše situacije.
Za drugi del pa je ključen dogodek v vinogradu.
Zanimal me je um otroka, ki je neomejen. Če se kaj dogodi v otroštvu, v popolni svobodi, brez kakršnegakoli bremena, nam v procesu odraščanja ta zgodba lahko začne predstavljati določene probleme, določen strah – in vsi strahovi po mojem vedno izhajajo iz strahu pred smrtjo, ne le fizične smrti, ampak konca česar koli – zato si okrog sebe začnemo zidati krog, ki je obrambni, pa tudi pogojevalni.
Lahko rečeš kaj konkretnega o dogodku iz vinograda?
To je polfiktiven dogodek, ki …
… Katera polovica ni fiktivna?
To bi raje zadržal zase (smeh). Gre za neko intimno izkušnjo iz otroštva. Pomemben pa je občutek svobode v tisti starosti 5, 6 ali 7 let.
Se ti to ne zdi idealizacija otroštva? Je lahko kakšno otroštvo popolnoma srečno in svobodno?
Moje otroštvo ni bilo nič travmatično. Šele ko sem odrasel, sem ga začel analizirati, objektivno gledano pa je bilo otroštvo eno samo veselje. In to ravno zaradi odsotnosti bremen, ki nas doletijo kasneje.
Informacije, ki jih imam o tebi, govorijo, da si zanimiva kombinacija katolika in geja. Kako gre to skupaj?
Nasprotujem vsakršnim kategorizacijam. Nisem noben aktivist in nisem na sceni, najprej sem Matija Ferlin in dobro kuham in plešem, šele na petem mestu je moja spolna orientacija.
Se ta nikoli ne kaže pri tvojem delu?
Včasih se. Nastopal sem tudi na festivalu Queer Zagreb, vabili so me še na druge festivale, a žal mi je, če me pokličejo zaradi spolne usmerjenosti, ne pa kvalitete mojega dela.
Sicer pa bi rekel, da sem homoseksualec in katolik. Mislim, da je beseda gej povezana z gibanjem, homoseksualnost pa je le spolna orientacija. Dotaknejo se me osebe različnega spola, zato se najraje definiram kot Matija Ferlin. Kar pa se tiče homoseksualnosti in katoliške cerkve … Sam sem zelo aktiven v katoliški cerkvi. Ljudje tako hitro obsodijo cerkev zaradi določenih stvari. Zame je bistveno, da cerkev ni zunaj mene, to ni samo kler, tudi jaz sam sem del cerkve, ravno tako kot drugi verniki.
Cerkev te ne diskirminira?
Ne, ne. Vendar ne moremo mimo dejstva, da je cerkev institucija …
… In to homofobna institucija.
Lahko tudi tako rečeš, ampak kot sem rekel – jaz sem del tega.
Pa misliš, da današnja homofobija ni tudi posledica stoletij cerkvenega delovanja?
Zame je največja problematika homoseksualnosti danes razkritje. Še vedno veliko ljudi ne ve, da homoseksualci živijo v njihovem okolju. Zato je iskren odnos do sebe nujen. Če tega ne zmoreš sprejeti, nekako preziraš sam sebe. Ne iščem vzrokov in opravičil za svojo usmerjenost.
In tvoji bližnji vedo, da si gej?
Seveda! Če ne bi, ti ne bi dal intervjuja. S cerkvijo se lahko strinjaš ali pa ne, ampak jaz živim v njej. V šoli sem se počutil bolj diskriminiranega kot se v cerkvi. Ne vidim razlike v tem, kako cerkev obravnava strejtovskega in kako gejevskega mladeniča. Oba poziva k čistosti.
Ampak to pa ni čisto res. Homoseksualci so zmeraj poklicani k čistosti, heteroseksualci pa samo do poroke.
Jaz v življenju potrebujem globlji smisel. V homoseksualnih zvezah je zelo težko najti smisel, saj nimamo potomcev. Ko zaljubljenost mine, je težko najti nekaj tretjega, kar te žene naprej. Zame sta religija in vera tako pomembni zato, ker mi v življenju dajeta smisel. Tudi nimam nobene izkušnje, ko bi se počutil diskriminiranega. Vera je nekaj globokega in filozofskega. V tem smislu je vse, kar sem v življenju ustvaril, božje delo.
