PLOŠČA
Svobodna radikalka
Xenia Jus je samosvoja Štajerka, vsestranska umetnica ter izvirna, družbeno angažirana in po krivici mnogokrat spregledana slovenska kantavtorica. Že več kot desetletje z nami deli svoje poglede na svet, svojo jezo in obup, svoje občutke in strahove. In glej ga zlomka, v nasprotju z vsemi umotvori, ki jih dnevno lahko spremljamo preko medijev, imamo tokrat opravka z nečim mnogo iskrenejšim, osebnim in hkrati družbeno relevantnim. Pravzaprav je kar neverjetno, da ob takšnem obsežnem in kvalitetnem opusu, tako rekoč kroniki našega časa, ta vsestranska ustvarjalka do sedaj ni prejela zaslužene pozornosti. V predgovoru k zbirki njenih pesmi, ki je pravkar izšla pod naslovom Svobodna radikalka, Jani Kovačič govori o svetu kot o nešteto nabojih, ki nam »švigajo okoli glave in telesa«. Morda pa je težava ravno v tem, da Xenijini naboji ne švigajo mimo, temveč kar prepogosto zadenejo. Brezkompromisno, odločno, in vedno prav tam, kjer najbolj boli. Resnica je očitno še vedno preveč radikalen koncept.
Pravkar je izšla že tvoja peta studijska plošča, vse pa so med seboj zelo razlikujejo, prav tako si jih snemala z zavidljivim številom različnih glasbenikov. Pankrti pravijo, da se »n’č ne premakne«, tvoje ustvarjanje pa se je od časov punka ne le »premaknilo«, temveč tudi razvilo. Kako sama vidiš ta ustvarjalni razvoj?
Z enim stavkom, ki morda najbolj nazorno povzame moje delovanje, gre za revolution in progress. Vsak, ki se zavestno ali podzavestno odloči za poklic pridigarja ali pridigarke, tako ali drugače, se mora zavedati, kaj želi povedati in česa se je pripravljen naučiti. S svojim delom skozi življenjske epohe prehajam skozi različne svetove, prehajam skozi različne oblike življenja in se počasi premikam v vedno nove sfere.
Kaj prinaša tvoj zadnji album, Black Safari?
Black Safari nosi v sebi sintezo vseh predhodnih albumov, znanja, ki ga vsebujejo in njihovo sporočilnost. Hkrati se že odpira v naslednjo fazo mojega ustvarjanja, ki bo predvsem performerskega značaja. Nakazuje mojo pot, ki se je prej koncentrirala predvsem v glasbeni produkciji, v prihodnosti pa se bom verjetno bolj posvetila nastopanju, ki pa v sebi nosi vse kaj drugega kot kali zabave. To pot začenjam z mobilnim, avto-religijskim performansom Revolution is now, katerega cilj je med poslušalstvom vzbuditi zavest, da revolucija res nikoli ne čaka.
Na kakšen način udejstvovanje v gledališču in slikarstvo dopolnjujeta tvoje glasbeno ustvarjanje? Se ti zdi pomembno, da nekatere stvari sporočaš skozi medij, ki ni glasba?
Nedvomno je sporočilo, ki ga želim podati ljudem, vezano na vse pore življenja. Pri tem z veseljem uporabljam vse veje umetnosti, s pomočjo katerih poskušam prebuditi vse človeške čute, vključiti vse senzorje, ki sodelujejo pri razumevanju tega, kar se dogaja okrog nas. To bo še bolj prišlo do izraza v prihajajočem projektu s Xenia Ius Trio in ½.
Kako v Sloveniji tako dolgo (pre)živeti kot kantavtor, ali še huje, kantavtorica?
Kar se tiče eksistenčnih nivojev ljudi, ki se ukvarjajo s kantavtorstvom, imamo vsi verjetno neko svojo pot. Pot, po kateri hodimo slovenski kantavtorji in kantavtorke… (smeh) Te poti ni. Vsaj ne v uradnih zapisih. Vsi, ki smo združeni v okviru kantfesta, pa delimo izkušnje med seboj in se večinoma zgolj krepko šalimo na račun državne zainteresiranosti za dobrobit avtorske glasbe na Slovenskem. Mislim, da v tem duhu vsi po vrsti razumemo in trepljamo mater Vlado še naprej in ji ob tej priložnosti pošiljamo tudi velik objem in veliko ljubezni.
