Johan

FILM

Pogovor z režiserjem Philippom Valloisom, gostom filmskega festivala

 Ob otvoritvi letošnjega festivala gejevskega in lezbičnega filma smo si ogledali obnovljeni film JohanIntimni homoseksualni dnevnik poletja ’75 francoskega režiserja Philippa Valloisa, ki je nase prvič opozoril leta 1975 s filmom Les Phalénes. Takrat je spoznal nekaj vplivnih poslovnežev, za katere je bil zanimiv, vsekakor drugačen,  malce nor, marginalen režiser, in so mu sklenili pomagati pri naslednjem projektu. Preden se ga je lotil, je obiskal Ameriko, ki ga je globoko zaznamovala. Tam je doživel realnost, ki je bila zelo drugačna od sveta, ki ga je bil vajen. Predvsem ga je navdušila ameriška gejevska scena, način življenja, svoboda, ki jo je pogrešal v domačem okolju. Njegova izkušnja je bila tako povod za film, ki je nazadnje postal izpovedni dnevnik antijunaka. Ta se, tako kot se v filmu spajata resničnost in fikcija, spaja z mestom tisočih luči, senc, tavajočih duš in neštetih osebnosti. »Hotel sem pokazati, kakšno je gejevsko življenje v Parizu, in spremeniti trenutno stanje, saj je kljub številnim barom in klubom življenje gejev potekalo skrivoma, zato nihče ni vedel zanje. Hotel sem prikazati temno stran Pariza. Takrat sem se zaljubil v fanta po imenu Johan. Hotel sem, da nastopi v filmu, ki sem si ga zamislil kot reportažo. Ampak nekaj dni pred začetkom snemanja, so Johana zaprli.«

In ste sklenili posneti zgodbo o sebi, ki čakate, da pride iz zapora …

Tako je. Začel sem iskati igralce, ki bi igrali mene, da bi prikazal zgodbo o sebi, o svojem življenju, o svojih ljubimcih.

Nenazadnje tudi o svoji temni strani. Na začetku filma ugotovimo, da ste za vlogo sebe izbrali različne igralce – spoznamo »razvratnega« Philippa, zaljubljenega Philippa …

Res je. Sprva nisem hotel nastopiti v filmu in sem našel igralca, ki ga je zanimala moja vloga, ampak mi je bil postopno čedalje manj všeč, zato sem mu rekel, da bo igral mojo temno stran. Nato sem spoznal ameriškega igralca, ki mi je bil zelo všeč, bil je spontan, nasmejan … V njem sem se veliko laže prepoznal in sem si bil resnici na ljubo precej bolj všeč, zato je ta »metafora« pravzaprav nastala po naključju. Prvi igralec je bil nato precej jezen name, ker sem ga postopno izločil (smeh).

 Kaj pa vloga Johana samega? Igralci, s katerimi ste snemali poskusne prizore, so vas pogosto spraševali, ali ste zadovoljni, ali lahko igrajo Johana …

Pri tem sem imel še večje težave. Nikakor nisem mogel najti fanta, kot je bil Johan. Spoznal sem veliko lepih fantov, ampak Johan je bil edinstven.

Pravite, da ste bili marginalen režiser, nekateri menijo, da ste se s svojim slogom in z vsebino svojih del pravzaprav sami na nek način marginalizirali …

To sicer delno drži, ni bil pa to moj namen, nisem se hotel zapreti v geto. V primerjavi z drugimi uveljavljenimi kolegi sem bil zelo instinktiven ustvarjalec. Nisem imel pravih vzornikov, sploh pa ne mentorjev, prav tako nisem bil povezan s takratno aktivistično srenjo (FHAR – Front Homosexuel d’Action Revolutionnaire in MLF – Mouvement de libération des femmes, op. L.P.). Imel sem svoje ideje, svoj svet in sem hotel ustvarjati samostojno. Res pa je, da je bilo po Johanu zelo težko najti zainteresirane producente. Ljudje so bili takrat precej bolj zaprti. Erotičnih prizorov med moškimi ni bilo, v glavnem so bili tudi lepi moški v filmu precej redek prizor. Veliko takratnih režiserjev je zato snemalo filme z erotičnimi gejevskimi prizori pod psevdonimom. Z Johanom sem imel srečo, ker mi je direktor kinodvorane, kjer so predvajali veliko eksperimentalnih filmov, po uspehu filma Les Phalénes sam predlagal, da film zmontiram v njegovem studiu in ga nato prikažem v njegovi dvorani. Nato sem ga predstavil tudi v Cannesu, neokrnjenega. Marsikdo je bil po ogledu sicer nekoliko šokiran, vsekakor presenečen, takratni izbor je bil precej bolj tradicionalen kot dandanes. Zato Johan tudi ni bil predstavljen v tekmovalni kategoriji. Je bil pa deležen samih pozitivnih ocen. 

Je bilo zatem film laže distribuirati?

Zanimanja je bilo veliko, ampak za CNC (Centre National de la Cinématographie oz. državni center za film, ki deluje v okviru ministrstva za kulturo, op. L. P.) je bil film preveč ekspliciten in so zahtevali, da odstranim erotične prizore, sicer bi dobil oznako X, kar bi pomenilo, da bi za distribucijo moral plačati veliko več in iz lastnega žepa. Poleg tega sem moral tudi uničiti negativ izločenih prizorov in jim izročiti sporne posnetke. Seveda nisem hotel, da bi bil Johan označen kot pornografski film, in sem pristal. Ko sem pred enim letom sklenil film izdati na DVD-ju, sem zato moral uporabiti pozitive, ki jih je CNC po 30-ih letih k sreči našel v svojem arhivu.

Ko sva že pri pornografskih oznakah: nekaj let potem je izšel film Nous étions un seul homme (Bila sva eno, 1979, drugi Valloisov film, predstavljen na festivalu). Ozadje tega filma je precej zanimivo …

Oh, ja. Nekega dne me je obiskal poslovnež, ki je z družabniki hotel odpreti porno kino, in me je vprašal, ali bi hotel zanje posneti porno film. Drugih projektov nisem imel, pa sem si rekel, zakaj pa ne. Takrat sem veliko bral o vojni in francoskem pesniku in dramatiku Antoninu Artaudu in tako dobil navdih za zgodbo o nemškem vojaku in francoskem kmetu. Toda med pisanjem scenarija so me prevzeli spomini na najstniška leta v provinci in sem v zgodbo začel vključevati veliko svojih izkušenj in doživetij. Pornografski elementi so tako postopno izginili. Spoznal sem, da ustvarjam nekaj pomembnega in da morda ni treba, da se glavna junaka dasta dol takoj, ampak se lahko pred tem razvije zanimiva zgodba. Ko me je producent vprašal, kako napreduje projekt, sem moral priznati, da sem v škripcih, ker film ne bo najbolj pornografski (smeh). Vprašal je, ali lahko za isti denar posnamem resen film, pa sem rekel, da najbrž lahko, saj sem imel na voljo odlično tehnično ekipo in igralsko zasedbo. No, obenem pa je propadel tudi njihov projekt o porno kinu – verjetno zaradi poslovnih konfliktov. Nekaj let pozneje sem namreč izvedel, da je ta gospod, ki je z ostalimi družabniki imel v lasti takrat zelo veliko savno v Parizu, ubil kolega … To so bili zelo premožni ljudje, živeli so v Monaku … denar za film je bil zanje drobiž.

Tako ste v bistvu ustvarili oz. začeli ustvarjati niz gejevskih filmov, kar je bilo za tisti čas zelo napredno. Johan navsezadnje velja za prvi francoski gejevski film. Na festivalu GLBT filma v Torinu ste dejali, da so vas nekateri kolegi, med temi Patrice Chereau in André Téchiné, imeli za norega, ker ste se s tem filmom tako izpostavili.

Med takratnimi ustvarjalci je bilo veliko homoseksualcev, ki se niso hoteli izpostavljati. Téchiné (njegov najnovejši film Priče smo si ogledali na letošnjem festivalu, op. L.P.) je na primer sodeloval z velikimi filmskimi zvezdami, kot so Depardieu, Catherine Deneuve, Isabelle Adjani, in ga je bilo takrat preveč strah. Zelo je cenil mojega snemalca, vendar ni hotel sodelovati z njim, ker je bil gej. Jaz pa nisem imel česa izgubiti, saj nisem imel podpore velikih mojstrov, kot je bil, denimo, Truffaut, nisem bil tako znan, sem bil pa zato veliko bolj svoboden. 

Imate občutek, da ste s svojim delom premaknili kakšno mejo v splošnem dojemanju homoseksualcev oz. gejevske subkulture?

Mislim, da. To je bila vsekakor moja želja. Sicer ne pri Johanu, ker je bil preveč intimen film. Splošni odziv na Bila sva eno pa me je močno presenetil. Predstavili so ga na festivalu v Chicagu in San Franciscu, kjer je bil zelo uspešen. Johan jim ni bil tako všeč, ker so se z zgodbo težje poistovetili in je bil slogovno preveč »evropski«, nenavaden.

Pa vendar, kombinacija dokumentarca in fikcije je v Johanu izjemno dobro izpeljana. S prehodi med prizori iz resničnega življenja in igranimi prizori spretno manipulirate z gledalčevo radovednostjo. Prizor, ko »Johan« obišče vašo mamo, na primer. Je bila to igralka?

Ne, ne. To je bila moja mama. Dve leti prej sem ji povedal, da sem homoseksualec. Mojega prejšnjega ljubimca je imela zelo rada, saj je bil bogat, razgledan in uspešen. Vendar je bil 10 let starejši od mene in nisem bil resnično zaljubljen vanj. V tem prizoru sicer prikažem resničen dogodek. Johan je nekoč res obiskal mojo mamo in ji prinesel rože. Na ta »korak« je bil zelo ponosen, zato sem hotel dogodek povzeti tudi v filmu. Takoj po tem pa sem prešel na »dokumentarni« pristop in jo vprašal, kaj meni o Johanu. Če ne bi bilo kamere, bi bila precej manj zadržana. Vedel sem, da je imela raje mojega prejšnjega ljubimca, ampak ji je bilo precej nerodno in je samo poudarila, da bi bilo veliko bolje, če bi imel starejšega partnerja. Johana ni marala, ker je bil nevaren, in jo je malce skrbelo zame. 

Ob prikazovanju zgodbe in odnosa do Johana so v filmu zajeti tudi številni vidiki gejevske kulture, ki se posredno ali neposredno navezujejo na vaše življenje. Razne avanture, različni gejevski lokali in seksualne prakse, od erekcijskega obročka do poppersa. Včasih te elemente vpletete skoraj s stališča radovednega turista v oddaljeni deželi in pogosto z nedolžno ironijo. Prizor o seksu v javnem stranišču sredi belega dne je na primer posrečen komičen element …

Ja, ja, ampak čeprav je prizor karikiran, so bila javna stranišča točno taka, kot jih vidite v filmu. Zunanja stena dejansko ni segala do tal in pogosto je bilo mogoče opaziti hlače, ki so se nabirale okoli gležnjev, včasih tudi podnevi. Fisting je bil zame veliko presenečenje. Za to prakso sem sicer vedel, nikogar pa nisem še videl tega početi. Moj »mračni jaz« je poznal nekoga, ki je to prakticiral, in sem ga hotel vključiti v film. Neverjeten je bil. Ko je prišel na snemanje, je najprej vprašal, kakšna so navodila. Odvrnil sem, da pač ne vem, saj bom to prvič videl. On pa: Kakšen režiser pa si?! Kot prava diva. Groza. Poppers pa sem odkril ravno z Johanom. Vedno ga je imel pri sebi. Prijateljica, ki se pojavi v filmu in je vedno nasmejana, ni igrala. No, in podobno je bilo z zadnjim ljubezenskim prizorom, med črncem in belcem, ki smo ga posneli v stanovanju snemalca, ko je belec na sebi nenadoma opazil nekaj nenavadnega in ugotovil, da ima sramne uši!

To je bilo torej res?

Ja, ja! Temnopolti moški je takoj poudaril, da jih ni dobil od njega. Tedaj je snemalec vzkliknil, da so verjetno bile na njegovi postelji (smeh). Takrat je bilo tega ogromno.

Je bil torej seks v filmu »odigran« ali resničen? Poleg tega, da je film, sploh za tisti čas, izjemno ekspliciten, je ravno zadnji prizor tudi zelo nežen in naraven.

Igralca, ki sta nastopila v tem prizoru, se nista poznala. Vprašal sem ju, ali bi bila pripravljena nastopiti v erotičnem prizoru, in sta privolila. No, in med snemanjem sta se … pač, vzburila …

Očitno …

… nista pa resnično seksala.

Slogovno in vsebinsko je torej Johan zelo moderen film, saj odraža številne vidike gejevskega življenja in vaše zasebnosti, kot bi preko sebe v njem analizirali gejevsko kulturo – od tod tudi podnaslov Intimni homoseksualni dnevnik poletja ’75. Kakšen bi bil ta film danes?

Mislim, da bi bilo v njem manj veselja, radosti. Ljudje so dandanes bolj napeti in agresivni, sploh v predmestju. Razen tega pa bi bil verjetno popolnoma enak.

Tags from the story
Written By
More from Luka Pieri

Recenzije: Film 25

Bye Bye Blondie Produkcija: Francija, 2011 Scenarij in režija: Virginie Despentes Igrajo:...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja