FILM
Festival gejevskega in lezbičnega filma – več kot le filmski festival
Ko sem na začetku študija v Ljubljani prišel v stik z gejevskimi dogodki (oziroma dogodkoma … ne, saj so bili trije: Tifla, Štirka in festival), je bila to zame odlična priložnost za druženje, za razbijanje rutine. Komu mar, če sem kateri prikazani film že poznal, ali če vsebina ni bila privlačna? Ko sem se s prijateljico usedel na takrat obupno neudobni sedež Kinoteke, sem za dve uri, včasih štiri ali celo šest, popolnoma odklopil. GLBT festival je bil moja enajsta šola. Liffe je morda tudi univerza, ampak ob gledanju Milnega mehurčka na njem ne bi enako užival. Tudi poročeni strejti verjetno raje gledajo nogometne tekme pri samskih prijateljih, kjer jih ne moti nenehno rožljanje kvačk. Pa imajo ženo drugače čisto radi. Ampak … to ni to.
Konec novembra je v Ljubljani, Celju in Kopru potekal 23. festival gejevskega in lezbičnega filma. Odvrtelo se je 17 celovečernih, 17 kratkih in trije dokumentarni filmi. Produkcija filmov je bila nadvse raznolika; predstavljene filme so posneli v Sloveniji, na Hrvaškem, v Švici, Franciji, Nemčiji, Španiji, Veliki Britaniji, Italiji, na Finskem in Norveškem, v ZDA, Kanadi, Izraelu, pa tudi na Filipinih, v Braziliji, Singapurju, Tajvanu, Južni Koreji in na Kitajskem. Najbolj gledani filmi na festivalu so bili ameriški Telovadka, izraelski Milni mehurček in ameriški Še en gejevski film.
Po filmskih projekcijah smo nekaj obiskovalk in obiskovalcev festivala vprašali po prvih vtisih o filmu in o letošnjem filmskem festivalu. Maja Mojškerc Tatu me je čisto takoj po koncu filma pustil hladno. Prepletanje sedanjosti in preteklosti, preskoki med osebnimi zgodbami in odpovedovanje ljubezni … vse že videno. Zdaj, malo pozneje, pa lahko rečem, da je bil dober, zelo dober. Dober se mi zdi tudi letošnji festival. Navdušena sem tako nad pestro izbiro filmov, kot tudi nad tematikami, ki jih napovedujejo filmi. Izbiranje filmov za ogled je letos težavna naloga. Maks Prokop Še en gejevski film se mi je zdel čisto spodobna »plehka« komedija. Zanimivo je, da ustvarja iluzijo tolerantnega sveta, saj je preveč filmov z GLBT tematiko resnih in govorijo o soočanju s težavami in podobnim, tako da se mi tovrsten neobremenjen film zdi dobrodošla sprememba. Izbor filmov za letošnji festival se mi je zdel boljši kot prejšnje leto, ko me ni pritegnil niti en film, letos pa bi si rad pogledal še kakšnega, pa mi časovno ne bo zneslo. Nejc Černigoj V filmu Milni mehurček je zanimiv prikaz vsakdanjega življenja mladih v Izraelu, o katerem iz medijev ponavadi ne izvemo veliko. Zmotil me je preskok v filmu med lahkotno komedijo v prvem delu ter tragično dramo v drugem delu filma. No, kljub temu je film dobro posnet in dovolj zanimiv, da si ga je vredno ogledati. V prejšnjih letih se je zdelo, da smo na LIFFu videli boljše filme z LGBT tematiko kot na FGLF. Letos je morda končno obratno, vsaj če sodim po filmih, ki sem jih zaenkrat uspel videti na obeh festivalih. Anja Koletnik Film Kruto in nenavadno sem doživela kot iskreno izpoved petih pogumnih transeksualnih oseb. Tematika, ki jo film obravnava, je pomembna in menim, da ima prav dokumentarni film v sebi moč dotakniti se ljudi, jim odpreti oči. Sicer pa mi je letošnji festival zelo všeč, izbor filmov se mi zdi dovolj širok in razgiban, tako tematsko kot žanrsko. |
Med vprašanji, s katerimi se zdi, da se morajo GLBT pobude vse pogosteje (ali pa že od nekdaj) soočati, so razne variacije na temo »zakaj pa je to potrebno?«. V primeru festivala gejevskega in lezbičnega filma to konkretno pomeni mnenje, da bi te filme lahko predvajali v sklopu večjega filmskega festivala (beri Liffe). Češ, saj se zavzemamo za enakopravnost – kje je torej smisel samoizločevanja in samogetoiziranja, jada jada jada in bruh bruh bruh.
Ta problem (problem takega razmišljanja) je bil izpostavljen tudi na okrogli mizi, ki je bila organizirana v okviru letošnjega festivala, in razvidno je, da so za organizatorje festivala kot odmevnejšega GLBT dogodka taka vprašanja relativno zaskrbljujoča. Ampak občinstvo se verjetno s takimi pomisleki ne obremenjuje, zato vse to ne bo ogrozilo obstoja festivala. Za festival so bistveno bolj ogrožajoče politične in družbene spremembe zadnjih let.
Kljub temu pa ni skrivnost, da število gledalcev in gledalk na festivalu niha (namesto da bi se vsako leto dvigovalo), niti ni skrivnost, da se je festival v preteklosti spopadal s prostorsko stisko, s finančno se tako ali tako še danes. Ni skrivnost, da se veliko potencialnih gledalcev in gledalk zaradi različnih razlogov še vedno ne odloči za ogled filmov, ne glede na izbiro in kvaliteto ponudbe. In tudi ni skrivnost, da novodobna internet generacija filme z GLBT vsebino enostavno sname s spleta in si jih ogleda v udobju lastne zasebnosti.
Bistvo dogodkov, kakršen je festival GLBT filma, seveda ni samogetoizacija. Že res, da se marsikateri film z GLBT vsebino marsikdaj pojavi tudi na Liffu, ampak – da ne dolgovezimo – to preprosto ni to. Letos je bilo na ogled 37 filmov, ki jih z izjemo morda treh na Liffu ne bi imeli možnosti videti. Zamudili bi odlične drame, za katere drugače verjetno ne bi izvedeli, kot na primer Hčeri kitajskega botanika, odbito komedijo, ki v kinodvorani vsekakor bolj zažge kot pred računalnikom, Še en gejevski film, prisrčne ljubezenske zgodbe, kot sta Telovadka in Večno poletje, pa tudi zanimive dokumentarce in kratke filme, ki se do drugih platen ne bi prebili. Naj omenimo le prodorni dokumentarec o snemanju filma Shortbus, genialno video reportažo Bura v Ljubljani in Življenje lezbijk in gejev v Krškem ter grenki dokumentarec o transspolnih ženskah v moških zaporih, Kruto in nenavadno.
Festival je naša zgodovina, je prostor druženja, je simbol gejevsko-lezbičnega aktivizma, je nenazadnje privilegij, ki ga enostavno ne smemo izgubiti, saj nam že 23 let ponuja vidnost, vliva pogum in s svojim obstojem botruje družbeni in državni nestrpnosti do gejevske in lezbične skupnosti. Ob vsem tem izgovori, da se festivala ne udeležimo zaradi žanra filmov oziroma težavnega osebnega urnika, pravzaprav izzvenijo precej prazno.
Luka Pieri in Jasna Magič