Recenzije: Plošča 4

 Kylie Minogue – X

Tokrat ženskim glasbenim ustvarjalkam posvečeno rubriko moramo seveda začeti s kraljico popa in gejevskih src, ki je po večmesečnem boju z rakom na dojki izdala dolgo pričakovani album X. Če nekateri ustvarjalci takšne situacije izkoristijo za izlivanje svoje trpeče duše na studijski trak, pa je Kylie ravnala ravno obratno. Na albumu ni niti sledi o kakšnem samopomilovanju, plošča je prav takšna, kot bi jo od Kylie lahko pričakovali v običajnejših okoliščinah: plehka, seksi besedila na plesni podlagi in ob spremljavi porednih, detajlno dodelanih videospotov, v katerih so (ne)inovativno združene hollywoodske zvezde petdesetih in weimarska estetika. Mini draguljčkov v podobi  potencialnih hitov ne manjka (prvi singel 2 Hearts se že nekaj časa uspešno vrti na radijskih postajah), hkrati pa je plošča polna tudi povsem nepotrebnih »polnil« in ponavljanja. Kylie smo že videli v boljši glasbeni in pevski formi, je pa zato po mnenju mnogih zapeljivejša kot kdajkoli.

Ocena: ♦♦♦
 

 Tarja Turunen – My Winter Storm

Vrača se tudi darkerska princeska iz dežele savn in metala. Potem ko so jo neslavno odslovili iz simfonično-žagarskega benda Nightwish, čes da se gre divo (fantje očitno  še niso videli nekaterih dam na naši sceni), je pevka izdala solo ploščo My Winter Storm in tako razveselila vesoljno fetišistično lezbičevje (slovensko se ji je pred noge metalo pred nekaj leti v Križankah). Skrb je bila povsem odveč, Tarja namreč tudi brez Nightwish zveni kot … Nightwish. Plošča je sicer bolj umirjena, glavna aduta pa sta še vedno trda rokovska podlaga in operni vokal, ki mu ni kaj oporekati. Edini problem je, da se je sicer poslušljiva glasbena mešanica že nekoliko izpela in tako melodični metal počasi že tone v pozabo. Tarja se je svoje vrnitve na glasbeno prizorišče lotila skrajno resno, s kar 18-imi komadi na eni plošči, kar morda res kaže na manjši egotrip. Prvih 10 komadov za ljubitelje, še naslednjih 8 za obsedene fene, vseh 18 plus štirje dodatni remiksi pa za mazohiste.

Ocena: ♦♦♦♦
 

 Britney Spears – Blackout

Vsi poznamo tiste značilne vzklike naših športnih komentatorjev, ko zmajujoč z glavo ugotavljajo, da so reprezentanti neke države z drugim mestom hudo razočarali svoje navijače, zato pa smo bili Slovenci odlični petnajsti. No, nekako v tem slogu bi lahko ocenili tudi album Blackout. Britneyjina prva studijska plošča po štirih letih predaha ni nič pretirano posebnega, je pa gotovo naravnost odlična v primerjavi z dosedanjim ustvarjanjem gospodične Spears. Kljub tem, da je pevka  zadnje čase doživljala zasebni »blackout«, je imelo to na njene sposobnosti ustvarjanja glasbe izjemno pozitiven učinek. No, ali pa vsaj na njeno sposobnost izbiranja pravih sodelavcev, producentov in podobne nesnage. Verjetno so prav oni zaslužni za ta povsem nemoteč in na trenutke celo zelo všečen skupek plesne glasbe, ki kljub množici računalniških posegov, ali pa morda prav zaradi njih, zveni sveže in nadvse primerno za greha polne klubske noč. Povsem spodobna plošča – zgolj v svoji (žnj) kategoriji, seveda.

Ocena: ♦♦
 

 Siouxie – MantaRay

Da še ni za v staro šaro, dokazuje tudi legendarna Suza, ki je po dolgoletni karieri z The Banshees  in The Creatures izdala prvi solo album. Nekdaj vodilna ustvarjalka postpankovskega gotskega novega vala je pri petdesetih udarila s presenetljivo dobro, dasiravno bolj glam pop ploščo, ki spominja na najboljše čase njenega ustvarjanja, hkrati pa ponuja ravno dovolj svežine, da je zanimiva tudi za generacije, ki so bile med njenimi največjimi uspehi še v plenicah. Siouxie pridno pobira vplive mlajših kolegov (najbolj opazni so P. J. Harvey momenti) in gre v korak s časom, kljub temu pa ohranja nepogrešljivi, edinstveni vokal  in tisti jezni in naveličani pristop večne nejevolje nad vsem, kar jo obdaja. Plošča kot celota je mojstrsko glasbeno uravnotežena in ponuja nadgradnjo preteklih izdelkov in s tem tudi večjo širino kot doslej.  Nič več zgolj za depresivne najstnike, ta v lateks ovita morska pripovedka vas bo očarala.

Ocena: ♦♦♦♦♦
 

 Enya – Sounds of the Season

Če spadate med tiste zatežence, ki so še cel januar prav nagnusno praznično razpoloženi, potem bo tale albumček kot nalašč za vas. Da okolice ne bi preveč zamorili, so na njem zgolj štiri pesmi (v najboljšem primeru, oz. če živite v Kanadi, vam jih pripada šest), vendar boste z njim kljub temu  brez dvoma uspešno živcirali svoje bližnje. Zadevščina je prvič izšla že leta 2005 kot dodatek k zadnjemu Enyinem albumu Amarantine, nato pa ga je pevka v naslednjih dveh letih izdala še kot samostojno ploščo z različnim številom komadov v različnih državah. V osnovi gre za kombinacijo tradicionalnih in avtorskih božičnih pesmi v Enyinem značilnem vilinsko-ezoterično-božjastnem slogu. Med njimi se znajde tudi We Wish You a Merry Christmas, ki se iz butaste viže za osnovnošolce pretresljivo spremeni v neko do konca poduhovljeno reč. Poleg tega je ta plošča idealno darilo, ki ga lahko podtaknete komurkoli, saj se navdušenje nad Enyo širi hitreje kot katerakoli spolna bolezen.

Ocena: ♦♦♦♦
Tags from the story
More from Anamarija Šporčič - Janis

Recenzije: Plošča 22/23

Garbage – Not Your Kind of People Po dolgem premoru so se...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja