Pretenciozen film, ki stalno niha med kičastim video spotom in klišejsko dramo, kot cesarjeva nova oblačila navdušuje mase in kritike. Nenadnega uspeha potegavščine leta ne upravičujeta niti izjemni glavni igralki. Ga pa mogoče zato Oprah.
Lee Daniels je v filmsko industrijo zašel po naključju in precej kredibilnosti si je pridobil kot producent filmov Bal smrti (Halle Berry, Billy Bob Thornton, Heath Ledger) in Prepovedan dotik (Kevin Bacon). Nato se je sklenil posvetiti režiji. Škoda.
Danielsov režijski prvenec, Sence preteklosti (Shadowboxer) s Hellen Mirren, Cubo Goodingom in Stephenom Dorffom, je bil konfuzen miks ljubezenske drame in trilerja, nekakšen poskus mainstrimizacije gejevske senzibilnosti, umeščene v krvavo zgodbo o umorih, prevarah in maščevanju. Edino, kar je bilo v tem zmazku »vredno ogleda«, so bile namreč gole moške riti in Dorffov poltrdi penis. Že res, da je fino, če tu pa tam tudi ženske in geji pridejo na svoj račun ob gledanju akcijskih filmov »za dedce«, ampak ko te avtor obenem posiljuje s kičastimi vložki (tjavdan vržena zebra pred vilo, osladna MTV-jevska fotografija) in popolnoma nelogičnimi zapleti, te enostavno vse mine.
V smislu vizualnega vtisa in pripovedovalne strukture Danielsov drugi film, Precious – ali uradno: Precious: Based on the Novel Push by Sapphire (tako brezsramen je že hollywoodski product placement) – ni nič boljši. Je pa le socialna drama in priznati je treba, da se lahko pohvali vsaj z dobro igro. To je pa tudi vse. In ni niti približno dovolj.
Nezaslišano recepcijo filma je morda še najbolje povzel Guardianov novinar Peter Bradshaw, ko je poudaril, da Danielsov film spremlja odobravanje, ki pa ni slavnostno, pač pa bizarno pridušeno, spoštljivo in korektno, kot takrat, ko vstopimo v kapelico ali bolniško sobo. V Cannesu je film požel 15-minutno ovacijo. Kritiki so mu hiteli pesniti jokave slavospeve, nominacijam za zlati globus so sledile nominacije za bafto in oskarja. Konec. Uspeh zagotovljen, in kdor reče kaj slabega, je brezsrčen cinik, ker ne pozna strahotne (harlemske) resničnosti, ki jo film opisuje. Bulšit.
Kaj torej opisuje film? Piše se leto 1987 in debela, introvertirana temnopolta 16-letnica Claireece, po domače Precious (debitantka Sidibe), ki živi z brezposelno, psihotično mamo Mary (komedijantka Mo’Nique), tiho prenaša očetove spolne zlorabe in materine izbruhe nasilja in ljubosumja. Posledica posilstev sta že dva otroka, prvi ima Downov sindrom in živi z babico, drugega še nosi. Zato jo izključijo iz šole, ampak ravnateljica, ki ne želi, da bi Precious zapravila svojo nadarjenost za matematiko (čeprav je nepismena in tu se postavi tudi vprašanje o scenaristični doslednosti, če že ne učinkovitosti ameriškega šolskega sistema), jo pošlje na alternativno šolo za težavno mladino. Tu jo učiteljica Blu Rain (Paula Patton) spodbudi, da se postopoma vzame v roke, in ob iskanju izhoda iz svojega tegobnega položaja se Precious obrne na socialno delavko Weiss (Mariah Carey), ki dekletu naposled ponudi priložnost za katarzično soočenje in odrešitev.
Glavni igralki filmu nedvomno vdihneta dušo, ki mu je režija ne zna dati, sploh Mo’Nique, ki ustvari avtentično materinsko pošast, ki je ob vsej svoji labilnosti in grotesknosti srhljiva in nikoli smešna – v nasprotju z nehoteno komičnostjo nekaterih dramatičnih prizorov, ki so posneti kot nerodni video spoti in popolnoma uničijo izpovedne vrhunce zgodbe.
Tudi stranski igralki prispevata, kolikor pač lahko. Mariah Carey je svoji birokratski vlogi primerno monotona, in ko je treba, tudi ravno dovolj čustvena. Tudi nežna in obenem odločna Paula Patton je prepričljiva kot skrbna učiteljica, ki zbegani Precious odpre vrata v svet ljubečega (alternativnega) družinskega okolja. Njen lik ima precej skupnega z režiserjem samim. Daniels je namreč z bivšim partnerjem skrbnik bratovih dveh otrok od njunega rojstva, pred 14 leti, ko je bilo jasno, da ne moreta ostati z biološkima staršema (oče je bil v zaporu, mati na kokainu). Je pa ob tem verodostojnost filma spet pod vprašajem, saj Precious, ki naj bi odraščala v bedi in nevednosti, sredi uličnega kriminala, le malce prehitro sprejme dejstvo, da je njena učiteljica lezbijka.
Ampak komu mar za verodostojnost, ko ti izdelek proda sama kraljica medijske melase. Najpomembnejši adut filma je namreč figura, ki ponosno stoji za kamerami in vneto goni meh publicitete. Namreč izvršna producentka in neutrudljiva »lobistka« Oprah Winfrey (ne gre spregledati zvite reference na Barvo škrlata, ki je slučajno najljubša barva učiteljice Rain; je pa tudi naključje, da je Daniels sodeloval s Princem pri snemanju filma Purple Rain).
Komu mar torej, če so prehodi med gorjem, ki ga prenaša Precious, in kvazi-prisrčnimi prizori v šoli – in obratno – tako nenadni, da gledalcu ne dajo niti časa, da bi lahko sočustvoval z glavno junakinjo? Kaj potem, če te hoče film na koncu prepričati, da bo še vse v redu, čeprav imamo pred sabo obilno najstnico z dvema otrokoma, samo in okuženo s HIV-om (ob koncu 80. let! Amm, ne, vse ne bo tako zelo v redu)?
Ko ti sama glasnica črnske emancipacije govori, da je to zgodba o dekletu, mimo katerega se vsak dan pelje v službo v limuzini, a ga še nikoli ni resnično »videla«, in si odslej take ravnodušnosti ne bo več dovolila, potem masa prime za vabo in nimaš več kaj. Kot bi bil to prvi film, ki obravnava šokantno realnost, in zato ne more biti nič drugega kot ganljiv.
Ocena: ♦♦
