Kurba in peder sta najlepši par
Vedrana Rudan, Ko je ženska kurba / Ko je moški peder, prevedla Barica Smole, Založba GOGA, 2009
Kdor je bral kakšnega izmed treh romanov hrvaške pisateljice Vedrane Rudan (1949) – Uho, grlo, nož, Ljubezen na zadnji pogled in Črnci v Firencah, vsi so izšli pri novomeški založbi GOGA -, je že seznanjen z njenim surovim in neposrednim slogom pisanja. Čeprav je izjemno uspešna avtorica, prevedena v več jezikov, po njenih motivih pa so postavljene tudi gledališke predstave, je zaradi kritičnosti do hrvaškega političnega in družbenega življenja med mnogimi osovražena, razglasili so jo za še eno pisateljico – čarovnico, ki ni »prava«, domoljubna Hrvatica. Opatijski HDZ ji je celo uradno grozil s smrtjo, pismo je bilo objavljeno v časopisu Novi list.
Pričujoča zbirka esejev je klepsidra, saj spominja na peščeno uro, ki se bere z obeh strani. Rudan se seveda ne ukvarja ne s prostitucijo ne s spolno usmerjenostjo per se, ampak skozi dve najobičajnejši žaljivki zareže v gnilo tkivo hrvaškega vsakdana. Ko je ženska kurba je izbor kolumn za hrvaški tednik Nacional – avtorica jih je prenehala objavljati le malo pred ubojem lastnika tednika Iva Pukanića, ki je razkrival povezave med politiko, kapitalom in mafijo. Na začetku je nekakšen manifest, v katerem Rudan ugotavlja, da za vse ženske velja splošno prepričanje, da so kurbe, ne glede na to, ali so stare, mlade, deklice, poročene, ločene, vdove, uspešne, matere, pretepene, posiljene, zavožene …, in ko umrejo, so preprosto mrtve kurbe. Vsi se ukvarjajo s tlačenjem žensk, od neumnih nasvetov v ženskih revijah do klera, ki je obseden z ženskim mednožjem, do politikov in pesnikov, ki se norčujejo iz ženske pameti: »Ženske so v katoliški, kapitalistični, nedemokratični, totalitarni hrvaški Judje, ki jim vsak dan mečejo zanke za vrat neki novi Hitlerji.«
Podobno na drugi strani knjige beremo uvod, da so »pedri« moški, ki kaj skuhajo, se redno tuširajo, si umivajo zobe, pred seksom pa tudi jajca in tiča, plačujejo alimente, ne tulijo v javnosti, ne stokajo, da niso diplomirali le zato, ker se na fakulteti izpiti plačujejo s pičko … in imajo radi ženske. A za normalne moške veljajo le tisti, ki sedijo na kavču in gledajo nogomet ter si napletajo moške politične in družbene vezi. Na vsakoletni paradi ponosa pa morajo horde specialcev zadrževati horde divjakov – normalnih, ki napadajo nenormalne pedre -, ki bodo »Hrvaško spet pripeljali v oddaje CNN in ostalih televizijskih postaj, ki skrbno spremljajo dogajanje v državicah, v katerih se državljani do homoseksualcev obnašajo kot demokratične družbe do črncev«.
Vedrana Rudan seveda ni avtorica, ki bi jo lahko označevali za feministično ali kar koli podobnega, v svojem pisanju je boleče osebna, njeni stavki, neprizanesljivi do drugih in do nje same, pa streljajo naravnost v želodec.
Ocena: ♦♦♦♦
Suzana Tratnik
Koliko zlata!
Gašper Malej, Rezi v zlatem, Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2009 (Aleph).
Tudi v svoji drugi pesniški zbirki se Gašper Malej odreka vulgarni in vsesplošni neposrednosti, kot je je v sodobni literaturi nemalo. In čeprav gre včasih za čisto trivialne pripetljaje, jih Malej zmeraj izpove poetično, skozi izpiljen slog in jezik, skozi eksplozije podob, ki izrisujejo nekakšen temnoben barok. Prav zato nemara, ker je banalnost treba iztrgati banalnosti, saj bi namesto poetičnosti sicer ostala zgolj patetičnost. Vse se bere precej zares, brez distance in (samo)ironije. Nekaj več cinizma, jeze, prezira in ostrine je v razdelku Ekscitacije, kadar govori subjektka. In morda so ta izrekanja prav zato tudi bolj direktno politična. A »socialna kritika je možna, / intimna stiska nepredstavljiva«.
Včasih ima Malejeva poezija nekaj skupnega z oblikovanjem njegove knjige: skoraj se zdi, da gre za predizajniranost, za preobteženost z žlahtnino. V vse to zlato pa reže želja: »telo. linija, ki napenja hlače«, seveda. In pesmi so tako polne erotičnega obupa. Dotikov: izrečenih in neizrečenih. Največkrat neiztelesenih. Želenih dotikov, dotikov, ki se skoraj zgodijo, dotikov, ki jih ni. Če bi del hrepenenja Malejevega subjekta opisali malo prostaško, bi rekli, da bi tu in tam rad, pa ne dobi. In njegova poezija se s tem prav strastno napaja. Iz zlate črke v zlato črko beremo o približevanju, ki nikoli ne doseže točke zadovoljujočega. »Čudež, ki ga pričakujem,« piše pesnik. A kaj, ko imajo čudeži to zoprno lastnost, da se ne zgodijo prav radi oz. se izkaže, da je bil vse le bolj ali manj uspešno izveden trik. Iluzija. In rez – včasih zlati.
Ocena: ♦♦♦♦
Andrej Zavrl
Bukowski iz tropov
Pedro Juan Gutiérrez, Umazana havanska trilogija, prevedla Marjeta Drobnič, Zamik, 2008
Če ste bili na Kubi, se vam bo ob branju knjige enega vodilnih kubanskih avtorjev Pedra Juana Gutiérreza, nekdanjega novinarja ter pisatelja, ki se preživlja s težkimi fizičnimi deli, zazdelo, da znova hodite po romantičnih havanskih ulicah. Če tam še niste bili, si boste nemudoma zaželeli, da bi sedli na prvo letalo in se znašli na aveniji Malecon, ob pogledu na vroča karibiska telesa strastnih Havank in/ali drugih Kubancev in Kubank.
Gutiérreza imenujejo kar Bukowski iz tropov, saj v socialno obarvanih zgodbah opisuje nenehen trd boj za preživetje ter revščino, pri čemer se zateka v fikcijo, ki zaradi svoje krutosti ter neposrednih opisov značajev junakov in njihovih osebnih zgodb včasih deluje celo bolj realistično kot sama resničnost. Usode posameznih junakov se največkrat prepletejo preko postelje (in vseh drugih kotičkov, ki jih je mogoče uporabiti v podobne namene), vroči prizori pa so začinjeni s strastnim karibskim značajem ter polni opisov nepozabnih trenutkov z žensko, moškim, obema oziroma sploh z vsakomer, ki glavnemu junaku prekriža pot. Ob takšnih užitkih je mogoče zlahka pozabiti na vse, tudi na lakoto. Zgodbe iz Umazane havanske trilogije vas bodo pahnile neposredno v svet, ki je z domačega kavča videti naravnost pravljičen, za tiste, ki v tem svetu živijo, pa ni nujno povsem tako. Pisatelj zagotavlja, da boste kot turist ali turistka na Kubi seveda videli same lepe stvari. A veliko lepega kljub vsemu vidi tudi sam. Ko se mu je ponudila priložnost, da odide drugam, se v duhu misli, da tisti, ki Kubo zapusti, s tem morda za vedno izgubi sol svojega življenja, za to ni odločil.
Ocena: ♦♦♦♦
Alma M. Sedlar
Ognjevito in skrivnostno
Sarah Waters, Žeparka, prevedla Alenka Ropret, Sanje, 2009
Roman se dogaja v mrakobnem londonskem predelu na ulici Lant in v blodnjakih graščine Briar, obrasle s strupenim bršljanom, v zlovešči senci ječe in norišnice, ob hladnih okljukih reke Temze. Glavni junakinji, Susan Trinder in Maud Lilly, sta hkrati prvoosebni pripovedovalki dolge zgodbe o siloviti ljubezni, ki se vzpne nad hudobijo sveta. Zlo je zastopano v sorodnikih, stricih in bratih, ki se hočejo polakomniti ženskine dediščine. V romanu nastopa galerija dovršeno zgrajenih likov: najsibo na smrt obsojena detomorilka, bolničarka ali pa bolnica v norišnici, prevarantski gospod ali sprijeni graščak. Gotsko, vendar s pretanjenim občutkom za krivice, ki so se dogajale ženskam vseh družbenih razredov v viktorijanski Angliji. Žeparka je pastiš viktorijanskega romana in zaključuje t. i. viktorijansko trilogijo: Okušanje žameta, Privlačnost, Žeparka.
Žeparka se je uvrstila v ožji izbor za cenjeni nagradi orange in booker. Dobila je navdušene ocene, ne le v Veliki Britaniji, ampak tudi pri nas. Tako je Špela Standeker v Dnevniku (30. 1. 2010) zapisala, da Žeparka ni zgolj imenitna in napeta zgodovinska kriminalka, temveč kompleksno strukturiran roman, ki meša različne žanre. Poleg zgodovinske doslednosti v njenih delih osrednje mesto zavzemajo lezbične teme, kar jo postavlja ob bok najpomembnejšim sodobnim britanskim lezbičnim pisateljicam, kot so Jeanette Winterson, Ali Smith in Emma Donoghue.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Zala Hriberšek
Mali oglasi za velike polome
Arnold Stadler, Smrt in jaz, midva, prevod in spremna beseda Urška P. Černe, Ljubljana: Modrijan, 2008 (Zbirka Euroman, 19).
Engelbert, pripovedovalec romana Smrt in jaz, midva, ima veliko in vseprežemajočo frustracijo, ki ima opraviti s centimetri: visok je namreč le 159 cm in zato v posmeh vsej okolici in sramoto svoji ruralni družini, ki se ga – razen matere – odreče: »’Dovolimo mu študij!’ se je glasil stavek, ki me je razdedinil.« In kot ima vsaka vas svojega izobčenca in vsako mesto svoje čefurje, ima vsaka kultura svoje pedre (kar pedre same). Takšne vrste izobčenec pa je zapuščeni aristokratski gej Henry (vse življenje »misijonar bontona in veleposlanik čistega jezika«), ki se je sicer rodil v blišču in se vse življenje gibal med slavnimi in vplivnimi, na starost pa ga pričakata le še samotno hiranje po domovih za ostarele in psihiatričnih bolnišnicah ter smrt v bedi.
Tako sta kakor ustvarjena eden za drugega. Ko veliko starejši Henry odgovori na oglas, s katerim mladi Englebert išče »solventno osebo«, se začne njun zapleten odnos. Engelbert, ki sicer razglaša, da ni gej (ta trditev je sicer nekoliko vprašljiva), zasluti, da bi svoje frustracije in polome lahko kompenziral s slavo in veličino, Henry, ki ljubezen in/ali seks ter bližino dobi samo za denar in na skrivaj, pa ima seveda svoje interese. Od svojega 70. rojstnega dne v glavnem čaka na svojo smrt, pripovedovalec pa na potrdilo o dedovanju, ki ga je napovedal stavek »Zate je poskrbljeno!«. Čaka pa dolgo in neproduktivno, čeravno si okrog tega stavka organizira vse svoje življenje. Henry seveda dočaka.
Ocena: ♦♦♦
Andrej Zavrl
Še!
Suzana Tratnik, Zafuškana Ganca, ilustrirala Maja Petek, Litera, 2010
Suzana Tratnik je presenetila z izvrstno pravljico o Zafuškani Ganci (nenavadni podgani iz družine Rattus norvegicus, ne pa kakšni navadni rjavi podgani rattus rattus!) in njenem prijatelju petelinu dipl. gospodu Kokoju (pernattus!), ki prihajata iz povsem različnih svetov. Razlike med glavnima junakom in junakinjo pa so velike kot vesolje! Perjad, recimo, praznuje praznik dela, podgane praznik jela; Koko spi na palčki, Ganca med blazinami na kavču … A prijatelja ovire skupaj več kot uspešno premagujeta. Ona njega nauči, kako je, če sanjaš, on jo, kadar jo mučijo podganje more, pokrije z odpadlim perjem s svojih peruti. Potem pa je Koko neko noč sanjal, da je Ganca odšla in da je odnesla vse barve s seboj. Takrat je vstopil v čarni krog sanjskega življenja. Ganco pa skoraj v istem hipu prešine, da je resnični dom tam, kjer ti je lepo. V hipu se je obrnila in se vrnila k prijatelju, saj je samo pri njem vedno dišalo po veselju.
Suzana Tratnik je ustvarila krasen čarobni svet, katerega sporočilo si lahko razlaga vsak po svoje. Najlepše pri tej pravljici pa je, da boste – pa naj jo berete malčici ali malčku iz mavrične ali kakorkoli drugače obarvane družine ali pa jo, ko vaša draga/dragi že davno sanja čarne sanje, sami skrivoma prebirate v postelji – ob prelistavanju Zafuškane Gance vedno znova zaznali tisti nedolžen, prvobitni občutek nečesa prijetnega, varnega, lepega. Pravljica Suzane Tratnik vas bo vedno znova spomnila, da lahko prijateljstvo in ljubezen premagata vse. Samo prisluhniti si je treba.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Alma M. Sedlar
Tango za tri
Justin Richardson, Peter Parnell in Henry Cole, In s Tango smo trije, prevod Matej Krajnc, Modrijan, 2010
Zdi se, da je založba Modrijan ena naprednejših v Sloveniji, če bi založbe ocenjevali po »drznosti« odločitev, katere knjige prevesti v slovenski jezik. V aktualni razpravi, ko slovenski slehernik rohni proti istospolnim družinam, založba na trg daje prevod slikanice za otroke »In s Tango smo trije«, ki pripoveduje znamenito »živalsko gejevsko zgodbo« iz centralnega parka v New Yorku o zaljubljenih pingvinih Royu in Silu. Ko drugi pingvini nosijo jajca, tudi sama želita postati starša. V svoje gnezdo prineseta kamen, ki pa ga skrbnik parka nato zamenja s pravim jajcem, iz katerega se izleže mala pingvinka Tango, ki jo je še danes možno videti v živalskem vrtu v New Yorku.
Slikanica je od izida naprej ena najspornejših knjig v ameriških javnih in šolskih knjižnicah, češ da je protidružinska in proizvod homoseksualnega lobija. Tako rekoč rekrutacija iz zibelke. Zanimivo bo videti, na kakšen odziv bo slikanica naletela v slovenskih šolah, kjer se razprave o istospolnih družinah prav tako bojijo kot hudič križa. In ravno v tem je problem: da sta hudič in križ prepogosto referenčni točki javne šole.
In s Tango smo trije je druga otroška knjiga o istospolnih družinah pri nas. Prvo (»Sosednje in prijatelji« avtorjev Lawrenca Schimela in Sare Rojo Pérez) je leta 2008 izdala založba Škuc-Lambda. Otroci iz istospolnih družin jo bodo zagotovo prebrali. Vprašanje pa je, koliko heterostaršev bo v njej prepoznalo obvezno literaturo za boljšo in strpnejšo družbo.
Ocena: ♦♦♦♦
