Zrcalce, zrcalce na steni povej, a je kakšna kvir dečva v deželi tej?

Pravljice, literatura, s katero se najmlajše_i prve_i srečajo, je hkrati literatura, ki gre odraslim najbolj v nos. Kulturni Center Q je oktobra gostil založnika, pisatelja in aktivista Brane Mozetiča ter pravljičarko, pisateljico in ilustratorko Alenko Spacal, ki sta izzivalno načela temo: LGBT skupnost v pravljicah.

Pravljica je domišljijska pripoved, ki odseva življenje in družbo, v kateri živimo. Je preprosta in zato primerna za najmlajše, hkrati pa v sebi skriva poučen nauk in skozi prispodobo prikazuje življenje, ki otroka čaka.

»Otroške knjige so najbolj cenzurirane.«

Brane Mozetič je že na začetku pogovora izpostavil jedro problema. (Pre)zaskrbljeni starši ne želijo svojega otroka obremenjevati s težavami, s katerimi se bodo soočali slej ko prej, zatorej so tematike LGBT v rosnem otroštvu neizrečen tabu. Ugibale_i smo, da je razlogov za tišino o skupnosti več: od tega, da ne želijo razlagati diskriminacije kvir oseb, do tega, da je sama spolnost otrok nekaj, pred čemer si večina vztrajno zatiska oči. Lahko pa se je seveda otrok preprosto nesrečno rodil v homofobno, transfobno družino, oziroma tako, ki kar cveti v predsodkih.

Otroške knjige nasploh rade poučijo otroka, kam spada kot posameznica_k, kaj sme početi in česa ne sme, smo družno ugotovile_i. Pravljice so torej običajno nekakšno orodje, ki utrjuje normo, ki jo otrok opazuje v družbi. Tako so tematike LGBT, ki danes definitivno niso družbena norma, nekakšen trn, ki bi raztrgal udobno zibelko povprečnosti.

»Pomembno je razbijati stereotipe. V družbi se hitro srečamo z normativnostjo vlog.«

– Alenka Spacal

In prav ta trn je pomemben, da razcefra zapredek stereotipov, v katerega je otrok vsako leto bolj zamotan in se da pravljicam nov pomen: razbijanje stereotipov.

Skrajni čas je, da se (tako otrokom kot odraslim) razstre zavesa normativnosti in prikaže svet kakršen je: raznolik, barvit, veličasten in strahovit.

Slovenija je v zadnjih letih postala bogatejša za kar nekaj slikanic in pravljic. Leta 2008 je npr. v založbi Škuc izšla prva slikanica Lawrence Schimela Sosedje in prijatelji, zgodba o fantku, ki živi z dvema očetoma. Dve leti kasneje izdana slikanica In s Tango smo trije je izšla pri založbi Modrijan. Recenzijo si lahko preberete na Narobe blogu.

Sledilo je fabulozno delo Mavrična maškarada Alenke Spacal, ki nam je zaupala, da je kljub v nebo vpijočem LGBT orientiranim naslovu, pravljica še vedno najbolj izposojena okrog pustovanja.

Njene zgodbe pripovedujejo najrazličnejše živali, za katere meni, da so idealna sredstva uprizarjanja vzporednic LGBT. Tako srečamo od zaljubljenih lezbičnih želvic do izgubljene polžje dušice, ki ji je koncept spola zelo bizarna zadeva (kaj ni nam vsem, ko enkrat o tem pomislimo?).

»Tematika spola ni le problematika trans skupnosti, temveč celotne družbe.«

– Alenka Spacal

Poleg Mavrične maškarade, je za otroke napisala še pravljico Kako ti je ime? ter sveže izdano delo Modre ptičje misli. Ukvarja se predvsem s spolom, njegovo večplastnostjo, izmuzljivostjo in vklenjenostjo v družbo.

Prav tako bi lahko izpeljale_i, da je seksualnost problematika celotne družbe, ne le skupnosti LGBT. Slikanica Prva ljubezen, delo Brane Mozetiča, je bila prva, ki je nežno prikazala, da se neheteronormativna ljubezen pokaže že v vrtcu. Zaključena je melanholično, ko fantka in njegovega Drejčka vzgojiteljica nasilno loči. Prav tako v otožnem tonu prepeva polhek v njegovem naslednjem pravljičnem delu Murenček in polhek, kjer se kvirovski tematiki pridružuje tematika smrti, ko polhovega prijatelja murenčka ni več.

Skupnost LGBT se torej lahko končno pohvali, da počasi leze v prepoznavnost tudi v otroških knjigah. Kaj je naš naslednji korak? Hja, morda bi prišel prav kakšen razpis za pravljico LGBT? Kakšne narodno zavedne s sovražnicami_ki migrantk_ov zagotovo ne potrebujemo.

Viri:

Wikipedia >>>

Facebook >>>

Bajalka >>>

Ostali prispevki: Romana Ronkali